Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da noben predpis ne pogojuje, da bi moral upnik primarno zahtevati izvršbo proti družbi, da bi sploh lahko terjal v nadaljevanju družbenike. Analogija z določbo 101. člena ZGD v primeru, ko preide obveznost zaradi izbrisa družbe iz sodnega registra na družbenika, pa ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovora dolžnice M.D. in D.D. in dolžnikoma naložilo, da morata v roku 8 dni plačati upniku 112.780,00 SIT nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.3.2006 dalje do plačila. Kot neutemeljen je štelo ugovor prve dolžnice, da je bila samo pasivna družbenica in zato ne odgovarja za obveznosti izbrisane družbe. Ker noben zakon ne predpisuje pogoja, da bi moral upnik predhodno terjati primarnega dolžnika, pa je tudi ugovor drugega dolžnika, ki se je skliceval na to okoliščino, zavrnilo. Po mnenju sodišča prve stopnje v izvršilnem postopku niso relevantne navedbe, ki se nanašajo na izvršilni naslov, saj je nanj izvršilno sodišče vezano.

Zoper sklep o zavrnitvi ugovora sta vložila dolžnika pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Menita, da sodišče ni zavzelo stališča do vseh ugovornih navedb, da je izpodbijani sklep nelogičen, pomanjkljiv, odločitev pa nasprotuje sama sebi in izreku. Opozarjata, da sta v ugovoru navedba številne okoliščine in dokaze, eksplicitno sta navedla razloge za ugovor, sodišče pa je omenilo samo eno točko. Tako se ni opredelilo do vprašanja pravnega interesa upnika. Oba ugovora je sodišče obravnavalo skupaj, čeprav se dolžnica M.D. sploh ni spuščala v svojem ugovoru v vsebino razmerja, saj je povedala, da je samo pasivna družbenica in zato tudi ni bila seznanjena s poslovanjem družbe. V nadaljevanju pritožba izpostavlja ustavno odločbo, posebej opozarja na odločbo DURS, v kateri je bilo ugotovljeno, da je aktivni družbenik samo drugi dolžnik D.D.. Meni, da si sodišče napačno razlaga to odločbo. Povsem zmoten je argument sodišča v zvezi z vpisom nepremičnine v zemljiški knjigi na ime obeh družbenikov, saj je popolnoma jasno, da zemljiška knjiga pri prenosu izbrisanih družb izvaja vpise na družbenike na podlagi izpiska iz sodnega registra, iz katerega izhaja, da sta bila dva družbenika. Zemljiška knjiga pa ne more drugače vpisovati prenosa kot na podlagi sodnega registra po ZFFPod na fizične osebe. Vezana je na sklep registrskega sodišča in drugačnih variant ne dopušča. Razlogovanje sodišča glede odgovornosti družbenikov je preseglo ustavno odločbo. Če je Ustavno sodišče formalno izenačevanje družbenikov odpravilo, ni nobene potrebe, da se sedaj takšno izenačevanje zopet vzpostavlja v predmetnem postopku. Oba dolžnika sta prepričana, da je dolžnica M.D. več kot očitno dokazala, da je bila samo pasivna družbenica družbe R. d.o.o. in bo zato dolžnica M.D. prisiljena uveljavljati vsa pravna sredstva, vključno z ustavno pritožbo glede na vsebinsko odločitev sodišča in njegove argumente. Neutemeljeni so tudi argumenti sodišča glede navedb v ugovorom o poravnavi kot izvršilnem naslovu. Sodišče se sploh ni argumentirano ukvarjalo z temi navedbami, ampak je nepopolno in pristransko povzelo njegove navedbe in postavilo hipotetične zaključke, ki nimajo opore ne v dejanskem stanju in ne v veljavnih zakonih. Dolžnik vztraja, da upnik ni dokazal, da bi poravnava zapadla. O tem se sodišče ni ustrezno izjasnilo. Zapisalo je samo, da je sodna poravnava izvršljiva, če je terjatev zapadla. Dolžnik pa je trdil prav to, da terjatev namreč ni zapadla, pa sodišče teh okoliščin ni raziskalo. Obveznosti iz poravnave ni bilo potrebno izvršiti takoj, ampak v določenih rokih, zato je zavrnitev teh navedb pavšalna, saj se sodišče v vsebino poravnave ni spuščalo. Upnik ni dokazal, da je in kdaj je poravnava zapadla, ker to iz poravnave jasno ne izhaja, saj terjatev ni zapadla s samim dnem sklenitve poravnave kot to zmotno ugotavlja sodišče. Dolžnik pa je šele v fazi izvršbe v poziciji, da lahko ugovarja tudi o tem kaj je zapadlo ali ni zapadlo. Upnik si je kar sam razložil, da naj dolžnik ne bi posloval, laž je, da ni imel odprtega transakcijskega računa, le šest dni od domnevno zapadlega prvega obroka plačila po poravnavi je vložil predlog za izbris družbe po določbah ZFFPod. Upnik dolžnika ni pozval k plačilu, niti ni sprožil izvršilnega postopka. Ves čas od vložitve predloga za izbris do vložitve predmetne izvršbe torej ni storil ničesar in je očitno namensko čakal na družbenike. Upnik si je s svojim ravnanjem onemogočil plačilo od družbe, saj jo je pahnil v pogubo. Če je svojega primarnega dolžnika sam poslal v prenehanje v času, ko bi moral terjati plačilo od njega, to pomeni, da terjatev zoper takšnega dolžnika ni mogla zapasti. Terjatev zoper dolžnika zato ni zapadla, saj jo upnik očitno ni želel izterjati od družbe. Pritožnik meni, da tudi iz določbe 1. odst. 25. člena ZIZ izhaja, da bi morala biti najprej terjana družba kot pravna oseba in če v roku ni izpolnila obveznosti se lahko šele terja od družbenikov. Zakon o gospodarskih družbah v 101. členu namreč določa, da mora upnik najprej zahtevati izpolnitev od družbe šele nato od družbenikov. Po analogiji bi moral ravnati tudi upnik po 2. odst. 25. člena ZIZ. Upnik bi torej najprej moral terjati izpolnitev obveznosti od družbe R. d.o.o. glede na dejstvo, da je bila obveznost R. d.o.o. določena šele v sodni poravnavi. Ker je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 339. člena ZPP ima napadeni sklep takšne pomanjkljivosti, da se ga ne da preizkusiti, prav tako pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabljeno materialno pravo zato dolžnika predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi, upniku pa naloži v plačilo stroške postopka, vključno s stroški pritožbe vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ki jo očita pritožba, ni ugotovilo. Izpodbijani sklep ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so konsistentni in utemeljujejo izrek odločitve. Čeprav se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do vprašanja pravnega interesa upnika za predmetno izvršbo to še ne pomeni takšne kršitve, saj se pravovarstvena potreba predpostavlja, če ima upnik izvršilni naslov, pa dolžnik obveznosti, ki je zapadla ni izpolnil. Prav takšno obveznost je sodišče prve stopnje ugotovilo.

Ne držijo tudi pritožbene navedbe, da obveznost iz sodne poravnave, ki je izvršilni naslov v tej zadevi, še ne bi zapadla, saj je v 3. točki povsem jasno določena zapadlost obveznosti, ta rok pa je potekel preden je bil vložen izvršilni predlog v tej zadevi proti dolžnikoma.

Ker ni sporno, da je bila družba R. d.o.o. (dolžnik iz sodne poravnave) izbrisana iz sodnega registra na podlagi 35. člena ZFFPod in prav tako ni sporno, da sta sedanja dolžnika bila družbenika te iz sodnega registra izbrisane družbe, na katera je po 27. členu ZFFPod v zvezi s 1. odst. 394. člena ZGD prešla odgovornost za neplačane obveznosti družbe, so te ugotovitve zadoščale za sklep, da so podani pogoji iz 25. člena ZIZ za vodenje izvršbe proti družbenikom. Ob takšnem stanju zadeve pa v tem izvršilnem postopku ni pomembno iz kakšnega razloga upnik ni zahteval izvršbo zoper družbo. Dejstvo je, da družba obveznosti ni poravnala in da je izbrisana iz sodnega registra. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da noben predpis ne pogojuje, da bi moral upnik primarno zahtevati izvršbo proti družbi, da bi sploh lahko terjal v nadaljevanju družbenike. Analogija z določbo 101. člena ZGD v primeru, ko preide obveznost zaradi izbrisa družbe iz sodnega registra na družbenika, pa ne pride v poštev.

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno tudi stališče izpodbijanega sklepa, da prva dolžnica ni dokazala, da bi bila zgolj pasivna družbenica izbrisane družbe. Ta zaključek ni izpeljalo samo iz dejstva, da se je poslovni prostor, ki je bil v zemljiški knjigi vpisan kot last družbe po izbrisu družbe vpisal na družbenike, ampak tudi iz okoliščine, da je bila ob ustanovitvi družbe v letu 1991 ustanoviteljica prva dolžnica in teta drugega dolžnika ter da je v tem obdobju prav prva dolžnica zastopala družbo kot direktorica, že zato niso prepričljive navedbe, da bi v nadaljevanju, ko je še naprej ostala družbenica s 50% deležem, postala povsem pasivna, ne glede na starost, ki jo izpostavlja pritožba in ki sama po sebi tudi še ne dokazuje, da se s takšnimi posli prva dolžnica ne bi mogla več ukvarjati. Glede zdravstvenega stanja pa so bile navedbe prve dolžnice sploh le pavšalne. Argument v zvezi s prepisom nepremičnine v zemljiški knjigi pa tudi ni povsem brezpredmeten kot skuša prikazati pritožba. Ko pride do prenehanja družbe zaradi izbrisa iz sodnega registra na podlagi 2. odst. 37. člena v zvezi s 1. odst. 29. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij, so družbeniki singularni pravni nasledniki premoženja takšne izbrisane družbe. Nasledstvo tega premoženja sicer v zakonu ni pogojevano s predhodnim dogovorom o delitvi družbenega premoženja, vendar delitev takšnega premoženja med družbenike tudi ni prepovedana in v primeru, če bi dejansko šlo za povsem pasivno družbenico v družbi z dvema družbenikoma, ki imata enaka deleža, bi bilo življenjsko pričakovati, da bi takšna družbenika sklenila glede na znane posledice prehoda obveznosti po izbrisu družbe, da aktivo, ki je ostala po izbrisu, prevzame samo aktivni družbenik, da bo s tem premoženjem odgovarjal za te dolgove izbrisane družbe. Zemljiška knjiga bi v primeru, če bi bil sklenjen med družbenikoma takšen dogovor, morala prepisati premoženje samo na enega od družbenikov. Ne držijo zato pritožbene navedbe, da bi v vsakem primeru zemljiška knjiga premoženje morala prepisati na družbenika v razmerju deležev kot izhaja iz sodnega registra. V tem smislu pritožbeno sodišče tudi razume razloge izpodbijanega sklepa, da prva dolžnica ni dokazala, da bi bila pasivna družbenica te družbe tudi zato, ker je po izbrisu družbe bilo premoženje, ki je ostalo, do polovice prepisano nanjo.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi razloge izpodbijanega sklepa, s katerimi je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj odločba Davčnega urada K. ne dokazuje, da bi bila prva dolžnica pasivna družbenica izbrisane družbe. Ti razlogi imajo vso oporo v sami odločbi, ki jo sodišče prve stopnje pravilno razlaga.

Ker je dokazno breme o tem, da je bila prva dolžnica resnično samo pasivna družbenica v celoti na tej udeleženki, tega pa kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje prva dolžnica ni uspela dokazati, je torej tudi po mnenju pritožbenega sodišča ta odločitev pravilna.

Iz vseh teh razlogov je v celoti neutemeljeno pritožbo obeh dolžnikov pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).