Jedro

Tožnik nima prav, da se toženka ni opredelila do izjave A.A. z dne 20. 2. 2017, iz katere naj bi izhajalo, da je delo pri tožniku opravljala le na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Res je, da prvostopenjski organ to izjavo zgolj dobesedno povzema na 2. strani svoje odločbe, vendar pa je to pomanjkljivost na podlagi pooblastila iz 248. člena ZUP odpravil drugostopenjski organ, ki se v svoji odločbi opredeli tudi do tega očitka. Navaja namreč, da ni našel razloga za to, da ne bi verjel izjavi delavke A.A., ki jo je dala 7. 12. 2016 na zapisnik upravnemu organu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ A.A., ki je 7. 12. 2016 ob 11.55 uri za tožnika kot delodajalca opravljala dela v proizvodnji, prepovedal opravljanje dela, ker je bila zaposlena na črno v obdobju od 1. 12. 2016 do 7. 12. 2016 (točka 1), dodal, da pritožba ne zadrži izvršitve (točka 2), ter ugotovil, da zavezanec ni zahteval povrnitve stroškov, stroški, nastali finančnemu organu, pa bremenijo organ (točka 3).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku kot delodajalcu na podlagi prvega odstavka 18. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1) 7. 12. 2016 opravil nadzor po 5. členu tega zakona, o čemer sta bila sestavljena zapisnik o nadzoru pri delodajalcu (št. 0614-339/2016/958-2) in zapisnik za A.A. (št. 0614-339/2016/958-5). Organ ugotavlja, da je A.A. navedenega dne brez pogodbe o zaposlitvi oziroma pogodbe civilnega prava ter brez prijave v obvezna socialna zavarovanja v imenu, za račun in v korist ter z delovnimi sredstvi tožnika opravljala delo v proizvodnji plastičnih izdelkov. Navaja njeno izjavo, da je pri tožniku je delala neprekinjeno od 18. 11. 2016 dalje do dneva nadzora, ter izjavo tožnikove direktorice, da je bilo 7. 12. 2017 (pravilno 2016, op. sodišča) zaposlenih sedem oseb, da so stare pogodbe potekle, nove pa imajo pripravljene, a še niso podpisane, da pogodbe o zaposlitvi sklepajo glede na naročila in da so pripravljene pogodbe delavcem želeli dati v podpis v času malice, saj so ob 10. uri izvedeli za naročilo. Navaja še, da je tožnik 21. 12. 2016 po zakonitih zastopnikih predložil dodatna pojasnila, v katerih navaja, da gre za majhno novoustanovljeno podjetje, ki zaposluje, ko ima dejanska naročila, in da so ravno 7. 12. 2016 delavce poklicali, naj pridejo nazaj na delo, in zanje pripravili pogodbe. Dodaja, da je tožnik v nadaljevanju predložil še pogodbo o zaposlitvi A.A. z dne 7. 12. 2016 za čas od 7. 12. 2016 do 23. 12. 2016, pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 3. 2017, izjavo A.A. z dne 20. 2. 2017, potrdilo o prijavi v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vloženo 8. 12. 2016, in pojasnilo, zakaj prijave ni bilo mogoče izvesti že 7. 12. 2016, ter da je pojasnil, da je evidenca delovnega časa za zaposlene, ki je bila predložena ob nadzoru, popolnoma izmišljena. Prvostopenjski organ na podlagi uradnih evidenc ugotavlja, da je bila A.A. pri tožniku zaposlena od 1. 7. 2016 do 31. 7. 2016, od 1. 9. 2016 do 31. 10. 2016 in od 18. 11. 3013 do 30. 11. 2016, v vmesnih obdobjih in od 1. 12. 2016 do 6. 12. 2016 pa je bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje, ter da tožnik za obdobje od 1. 12. 2016 do 7. 12. 2016, ko je bilo ugotovljeno zaposlovanje na črno A.A., ni predložil pogodbe o zaposlitvi, ni poravnal obveznosti iz naslova delovnega razmerja, niti je ni prijavil v socialna zavarovanja. Ugotavlja še, da je tožnik s tem, ko je A.A. navedenega dne omogočil delo brez pravne podlage in brez prijave v obvezna socialna zavarovanja, kršil 5. člen ZPDZC-1, A.A. pa je s tem, ko je opravljala delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi, kršila prvi odstavek navedenega določila.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Navedbe strank

4. Tožnik se z izpodbijano določbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v kateri uveljavlja razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da so bile pogodbe o zaposlitvi za delavce pripravljene za podpis, sestanek z njimi pa je bil dogovorjen za čas malice, vendar se je nadzor začel pred 10. uro, zato v času nadzora pogodbe še niso bile podpisane. Meni, da po 17.členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ni nujno potrebno, da se predlog pogodbe o zaposlitvi delavcu izročiti tri dni pred nastopom dela. Trdi, da organ ni ugotavljal, ali je bil delavki pisni predlog pogodbe vročen pred sklenitvijo, niti ni upošteval, da je delavka v letu 2016 večkrat delala pri tožniku in je bila seznanjena s pogoji dela in pogoji pogodbe o zaposlitvi. Uveljavlja, da ne nosi bremena za dokazovanje, da delavka ni delala od 1. 12. 2016 dalje, temveč je na strani toženke, da dokaže, da je delavka delala od tega dne. Trdi, da je bilo pri njemu več delavcev in da niso bili zaposleni le štirje delavci, ki naj bi izpovedali, da so delali od 1. 12. 2016 dalje, da pa ostalih toženka ni zaslišala. Glede na čas kontrole, to je pred 10. uro, delavci tisti dan tudi še niso mogli delati 8 ur. Navaja, da je „evidenca“ o prisotnosti lažna in da jo je pripravila B.B.. Trdi še, da je delavka dobila možnost podpisa pogodbe in opravljanja dela 7. 12. 2016, a ga je zavrnila, ter da dela ni opravljala dela brez pogodbe, saj je bila ta med njima že večkrat podpisana, za 7. 12. 2016 pa je bil tudi dogovorjen podpis pogodbe, ki pa je delavka zaradi prestrašenosti in vznemirjanja po nadzoru ni podpisala. Poleg tega pa je delavka v izjavi, omenjeni na 2. strani izpodbijane odločbe, navedla, da je vedno delala na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Ker se toženka do te izjave ni opredelila, je storila kršitev pravil postopka in zmotno ugotovila dejansko stanje. Meni, da je tako jasno, da delavka od 1. do 6. 12. 2016 pri tožniku sploh ni delala, 7. 12. 2016 pa bi morala podpisati pogodbo, a tega ni storila, vsekakor pa pri tožniku ta dan ni delala 8 ur. V dokaz svojih navedb se sklicuje na izjavo C.C. z dne 7. 12. 2016, ki je že v (upravnem) spisu in predlaga zaslišanje tožnikovih zakonitih zastopnikov ter prič D.D., E.E., F.F. in G.G.. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi oziroma razveljavi, podredno pa naj zadevo vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Stranka z interesom A.A. na tožbo ni odgovorila.

Odločanje po sodnici posameznici

7. Sodišče je 26. 11. 2020 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica, in ga vročilo strankam.

Dokazni sklep

8. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine upravnega spisa.

9. Tožnikove dokazne predloge za zaslišanje njegovih zakonitih zastopnikov ter prič D.D., E.E., F.F. in G.G. je sodišče zavrnilo, ker gre na podlagi tretjega odstavka 20. člena oziroma 52. člena ZUS-1 za nedopustne tožbene novote.

10. Po navedenih določbah ZUS-1 lahko tožnik v tožbi predlaga dokaze, ki jih ni predlagal že pred izdajo izpodbijanega akta (novi dokazi) le če pojasni (upraviči), zakaj jih ni mogel navesti že v postopku izdaje upravnega akta. Na presojo, da gre v tem primeru za nedovoljene tožbene novote, ne vpliva tožnikova trditev, ki jo je podal na naroku za glavno obravnavo, da je navedene dokazne predloge podal že tekom postopka. Tožnik ni preciziral, kdaj naj bi podal te dokazne predloge, iz listin v upravnem spisu pa izhaja, da jih ni podal do izdaje izpodbijane odločbe, čeprav je v tej fazi postopka imel možnost navajati dejstva in predlagati dokaze. Iz zapisnika o nadzoru zaposlovanja na črno pri delodajalcu št. 06144-339/2016/958-2 namreč izhaja, da je bil pozvan k podaji morebitnih pripomb na zapisnik v roku osmih dni, iz preostalih listin v spisu pa tudi, da je do izdaje izpodbijane odločbe 30. 3. 2017 podal več pripomb in pojasnil, in sicer 21. 12. 2016, 3. 3. 2017 in 15. 3. 2017, pri čemer pa v nobeni od svojih vlog ni podal dokaznih predlogov za zaslišanje, ki jih navaja v tožbi. Te dokazne predloge je prvič podal šele v pritožbi, vendar pa po drugem odstavku 146. člena in 238. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) stranka ne more več navajati dejstev in dokazov, ki bi jih lahko navajala do izdaje odločbe, pa tega ni storila. Tožnik je zato prekludiran tudi po 52. členu ZUS-1, saj ni navedel nobenih razlogov za to, da predlaganih dokazov z zaslišanjem zakonitih zastopnikov in prič ni podal že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe.

K I. točki izreka

11. Tožba ni utemeljena.

12. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana zaradi prepovedi opravljanje dela posamezniku, ki je zaposlen na črno (drugi odstavek 19. člena ZPDZC-1), tj. A.A., ne pa tožniku. Takšna delodajalčeva kršitev ima za posledico prepoved opravljanja dela pri njem na črno zaposlenemu posamezniku, kar pomeni, da ima naložena prepoved z vidika delodajalčevega pravnega položaja značaj ugotovitve delodajalčeve kršitve. Tudi iz upravnega postopka na drugi stopnji izhaja, da je bil tožnik v postopku obravnavan kot stranka inšpekcijskega postopka, ne glede na to, da mu v samem izreku izpodbijane odločbe ni bila določena nobena obveznost.1 Sodišče je zato tožnikovo tožbo zoper izpodbijano odločbo presojalo vsebinsko (meritorno).

13. ZPDZC-1 v prvem odstavku 5. člena določa, da je prepovedano zaposlovanje na črno, za kar se med drugim šteje, če delodajalec omogoči delo posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma ki ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja (1. alineja prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1). Po drugem odstavku 19. člena istega zakona nadzorni organ, če ugotovi kršitve iz prvega do tretjega odstavka 5. člena zakona, izda odločbo, s katero prepove opravljanje dela posamezniku, ki je zaposlen na črno.

14. Tožnik ne more uspeti s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 17. člena ZDR-1, po kateri mora delodajalec delavcu izročiti pisni predlog pogodbe o zaposlitvi praviloma tri dni pred sklenitvijo, pisno pogodbo pa ob njeni sklenitvi. Iz navedenega določila namreč ne izhaja pravilo, da delodajalec lahko delavcu omogoči delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zavezuje ga le, da delavca pred sklenitvijo pogodbe pisno seznani z njeno vsebino. Nasprotno pa, navedena določba 1. alineje prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1 prepoveduje prav omogočanje dela pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi.

15. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo opravljanje dela na črno A.A. ugotovljeno za čas od 1. 12. 2016 do vključno 7. 12. 2016, ko je bil opravljen nadzor s strani prvostopenjskega organa, saj je organ ugotovil, da je delavka v tem času delala brez pravne podlage in brez prijave v obvezna socialna zavarovanja. Tak dejanski zaključek organa temelji na ugotovitvi, da tožnik z A.A. na dan nadzora ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi, niti ni imel take pogodbe za čas od 1. 12. 2016 do dneva nadzora, prav tako za ta čas delavka tudi ni bila prijavljena v obvezna socialna zavarovanja, ter na izjavi delavke, dane na zapisnik 7. 12. 2016, da je pri tožniku delala neprekinjeno od 18. 11. 2016 do dneva nadzora.

16. Pravilnost navedenega pravno odločilnega dejanskega stanja tožnik ne more izpodbiti s tožbenimi navedbami o nepristnosti evidence o prisotnosti, ki naj bi jo pripravila B.B., saj po povedanem organ svoje odločitve ne opira na navedeno evidenco. Nasprotno, sam upravni organ ugotavlja v izpodbijani odločbi, da ima evidenca, ki mu je bila predložena 7. 12. 2016 ob 11.55 uri, za ta dan za vse delavce že vpisano obveznost 8 ur, čeprav je očitno, da tistega dne še niso opravili 8 urne obveznosti, poleg tega pa ni podpisana niti s strani A.A. niti s strani tožnikovega vodstva. Smiselno enako izhaja iz drugostopenjske odločbe. Izpodbijana odločitev torej ne temelji na navedeni evidenci, temveč (kot rečeno) na izjavi A.A., da je pri tožniku neprekinjeno delala od 18. 11. 2016 do dneva nadzora ter na ugotovitvah, da od 1. 12. 2016 do vključno dneva nadzora tožnik z njo ni sklenil pogodbe o zaposlitvi, niti je ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja.

17. Tožnik nima prav, da se toženka ni opredelila do izjave A.A. z dne 20. 2. 2017, iz katere naj bi izhajalo, da je delo pri tožniku opravljala le na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Res je, da prvostopenjski organ to izjavo zgolj dobesedno povzema na 2. strani svoje odločbe, vendar pa je to pomanjkljivost na podlagi pooblastila iz 248. člena ZUP odpravil drugostopenjski organ, ki se v svoji odločbi opredeli tudi do tega očitka. Navaja namreč, da ni našel razloga za to, da ne bi verjel izjavi delavke A.A., ki jo je dala 7. 12. 2016 na zapisnik upravnemu organu. Kasneje dano izjavo (na katero se sklicuje tožnik) pa ocenjuje kot dano na tožnikovo pobudo z namenom potrditve njegovih navedb.

18. Z navedeno dokazno oceno se strinja tudi sodišče. Ne vidi namreč razloga, zakaj ne bi verjelo izjavi delavke, ki jo je na dan nadzora dala prvostopenjskemu organu. Takrat je delavka izjavila, da pri tožniku dela neprekinjeno od 18. 11. 2016 do dneva nadzora, in to izjavo, zapisano na zapisnik tudi (posebej) lastnoročno podpisala. Ni razumljivo, da bi se delavka (še zlasti, če je bila v stresu, ker ni vajena občevanja z inšpekcijo) lagala organu in mu dala neresničen podatek. Nerazumljivo je tudi, zakaj bi uradna oseba organa proti volji zaslišane delavke zapisala neresnično izjavo, kot je mogoče razbrati iz delavkine izjave z dne 20. 2. 2016. Glede na to, da gre v primeru izjave z dne 20. 2. 2016 za listino, ki jo je naknadno v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, predložil tožnik, v razmerju do katerega je delavka v odvisnem položaju, se sodišče strinja s presojo drugostopenjskega organa, da gre za izjavo, dano na tožnikovo pobudo z namenom potrditve njegovih navedb. Nepomembno za navedeno dokazno oceno pa nenazadnje ni niti dejstvo, da tožnik v tožbi ni predlagal zaslišanja A.A..

19. Na drugačno presojo pravno odločilnega dejanskega stanja ne vpliva niti izjava C.C. z dne 7. 12. 2016, na katero se tožnik sklicuje v tožbi, nanjo pa se je skliceval že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, in navedbe o ostalih delavcih, za katere organ ni ugotovil, da bi delali na črno. Izpodbijana odločba se namreč nanaša zgolj na zaposlitev na črno delavke A.A., ne pa morebitnih na takšno zaposlitev drugih delavcev. A.A. pa tudi ni podpisnica navedene izjave z dne 7. 12. 2016, niti ni v tej izjavi navedeno, da bi A.A. delala drugače, kot je navedeno v njeni izjavi z istega dne, ki jo je dala organu.

20. Ker je sodišče glede na obrazloženo presodilo, da je tožba neutemeljena, jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka

21. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (25. člen ZUS-1).

1 Tako v procesnopravno primerljivi zadevi tudi VSRS v sklepu X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020.