Jedro

V kolikor se pritožba sklicuje na aktualno sodno prakso, je to sklicevanje pavšalno, saj ne navede konkretne sodne prakse, s katero bi se po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina lahko primerjala. Zaradi pavšalnosti teh trditev pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe glede skladnosti s sodno prakso ne more preizkusiti in lahko le pavšalno odgovori, da je višina odmerjene in prisojene odškodnine sodni praksi primerna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka toženi stranki naložilo, da je tožeči stranki dolžna plačati odškodnino v znesku 1.868,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 02. 2006 dalje do plačila, pod 3. izreka je višji tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo in pod 4. točko izreka toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.418,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper zavrnilni del, in sicer do zneska 4.240,00 EUR, in zoper stroškovni del sodbe se je v roku pritožila tožeča stranka iz razloga nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter zato, kakor tudi neodvisno od tega, zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožeči stranki prisodi odškodnino še za znesek 4.240,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se tožeča stranka strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede temelja in 20 % soprispevka tožnika, je pa prisodilo prenizko odškodnino. Prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v višini 1.000,00 EUR, je povsem v nasprotju z aktualno sodno prakso v podobnih primerih. Glede na ugotovljeno dejansko stanje bi jo moralo prisoditi v vtoževani višini, ob upoštevanju soodgovornosti tožnika. Pri odmeri odškodnine je premalo upoštevalo trajanje in stopnjo telesnih bolečin. Premalo je upoštevalo tudi vse nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem. V nasprotju z aktualno sodno prakso je tudi prisojena odškodnina iz naslova strahu v višini 300,00 EUR (ob upoštevanju soodgovornosti 240,00 EUR) in tudi tu sodišče ni v zadostni meri upoštevalo intenzivnosti ugotovljenega prestanega primarnega strahu, kakor tudi sekundarnega. Tožnik je upravičen do vtoževane odškodnine 4.000,00 EUR, zmanjšane za 20 % soodgovornost, ne le do prisojene 1.000,00 EUR, tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri njeni odmeri niso bile v zadostni meri upoštevane težave od nezgode naprej, ki izhajajo iz tožnikove izpovedbe, v celoti potrjene z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba sicer navede, da odločitev sodišča prve stopnje izpodbija tudi iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar v nadaljnjih pritožbenih navedbah dejansko potrjuje po sodišču prve stopnje ugotovljena dejstva, odločilna za odmero višine odškodnine za nematerialno škodo iz vseh treh vtoževanih naslovov. Ne strinja se le z odmero višine odškodnine glede na podano ugotovljeno dejansko stanje, češ da je ta prenizka in bi bila materialnopravno pravilna in sodni praksi primerna v višini vtoževane, zmanjšane za 20 % soprispevek tožnika.

5. V kolikor se pritožba sklicuje na aktualno sodno prakso, je to sklicevanje pavšalno, saj ne navede konkretne sodne prakse, s katero bi se po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina lahko primerjala. Zaradi pavšalnosti teh trditev pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe glede skladnosti s sodno prakso ne more preizkusiti in lahko le pavšalno odgovori, da je višina odmerjene in prisojene odškodnine sodni praksi primerna.

6. Sodišče prve stopnje je s primerno težo upoštevalo vse ugotovljena dejstva, na podlagi katerih je odškodnino odmerilo, in ni slediti pritožbenim pomislekom, kar velja tako za odškodnino iz naslova telesnih bolečin kakor tudi za odmerjeni odškodnini iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Torej je bilo pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo materialno pravo, konkretno določbe 179. in 182. člena (za bodočo škodo) Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), pravilno uporabljeno. V odgovor pritožbi je le še opozoriti na sorazmerno nizko stopnjo in kratko trajanje, kljub sorazmerno dolgemu trajanju zdravljenja, telesnih bolečin, da strah ni dosegel takšne intenzivnosti, da bi bilo potrebno zaradi njega posebno zdravljenje ali da bi pustil trajne posledice in da zmanjšane življenjske aktivnosti niso takšne, ki bi tožniku določene aktivnosti objektivno gledano preprečile, ampak jih le otežujejo, kar nedvomno vpliva na intenzivnost duševnih bolečin zaradi teh posledic.

7. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Ker pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, mu tudi ni bilo potrebno posegati v odločitev o stroških postopka.