Jedro

Ker je določba čl. 86/I ZZVZZ specialna določba je, ne glede na objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke za povzročitev prometne nesreče oz. poškodbe zavarovanke tožeče stranke po čl. 150 OZ, sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo tudi njegovo (morebitno) krivdno odgovornost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu, to je v ugoditvenem izreku ter v izreku o pravdnih stroških (1. odst. izreka), potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo (ki po pravočasni napovedi pritožbe tožene stranke in plačani sodni taksi za pritožbo pisno izdelana vsebuje obrazložitev po čl. 324/IV Zakona o pravdnem postopku (ZPP (čl. 496/IV ter V ZPP))) in sklepom z dne 4. 4. 2006, opr. št. I Pg 405/2005-17 (I.) sklenilo, da se postopek, prekinjen z dnem 29. 12. 2005, nadaljuje z dnem 18. 1. 2006 s pravnim naslednikom tožene stranke: “A. d.d.” kot toženo stranko, in (II.) razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 339.059,97 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 17. 12. 2005 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 28.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe, dne 4. 4. 2006, dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo (1. odst. izreka), in da se v presežku, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 339.059,97 SIT za čas od dne 1. 12. 2005 do dne 16. 12. 2005, tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen (2. odst. izreka).

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo: “Tožeča stranka v pravdi uveljavlja povrnitev škode in sicer stroške zdravljenja, ki so ji nastali v zvezi z zdravljenjem njene zavarovanke Z. Ž., ki jo je v prometni nesreči dne 22. 12. 2003 ob 16.18 uri poškodoval zavarovanec tožene stranke D. D., ki je tega dne vozil osebni avto po L. c. v C. iz smeri G. u. proti P. u. (kot je to povzeti natančneje iz skice (listina C ... v spisu) in spregledal, da je na prehodu za pešce z njegove desne strani čez prehod želela prečkati cesto Z. Ž. ter zaradi neprilagojene hitrosti vožnje vozilo ni pravočasno ustavil in jo je zbil, tako da je utrpela telesne poškodbe.

Zaradi poškodb se je Z. Ž. zdravila, in kot je trdila ter dokazala tožeča stranka, so pri tem nastali naslednji stroški zdravljenja (A ... listina): ... skupaj torej v višini vtoževanega zneska 339.059,97 SIT.

Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka uveljavlja povračilo navedene škode na podlagi določbe 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS št. 9/92 s spremembami in dopolnitvami – v nadaljevanju ZZVZZ), ki določa v I. odstavku: “Zavod ima pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil bolezen, poškodbo ali smrt zavarovane osebe.”, pri čemer sodišče ugotavlja, da med pravdnima strankama ni sporno, da je Z. Ž. zavarovanka tožeče stranke in ni sporno, da je bila v prometni nesreči dne 22. 12. 2003, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke, telesno poškodovana in tudi ni sporna višina nastale škode, saj je tožena stranka ugovarjala le vtoževanemu teku zakonskih zamudnih obresti.

Po določbi čl. 91 ZZVZZ odškodnina, ki jo ima Zavod – tožeča stranka torej, pravico zahtevati v primeru iz 86. člena ZZVZZ, obsega stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje Zavod – tožeča stranka.

Tožeča stranka je dokazala, da so ji nastali stroški zdravljenja njene zavarovanke in sicer stroški zaradi nudenja medicinske oskrbe in uporabe predpisanih zdravil. Tožeča stranka v zvezi z določbo čl. 86/I ZZVZZ, kot specialno določbo, ki ureja upravičenje tožeče stranke do povrnitve škode utemeljeno terja od tožene stranke povračilo škode glede na določbo čl. 18 Zakona o obveznih zavarovanjih (Uradni list RS št. 70/94 – ZOZP), ki v določbi I. odstavka 18. člena določa, da so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju in med strankama, kot je že navedeno, ni sporno, da je povzročitelj prometne nesreče, voznik osebnega vozila D. D., imel sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje pri toženi stranki.

Sporno med strankama je, če je tožena stranka odškodninsko odgovorna za nastalo škodo, saj je tožena stranka menila, sklicujoč se na določbo čl. 154 Obligacijskega zakonika (Uradni list RS št. 83 /2001 – v nadaljevanju OZ), da v primeru, ko gre za konkurenco objektivne in krivdne odgovornosti, kriterij krivde ne pride v poštev, saj pri njih zavarovani voznik odgovarja za škodo ne glede na krivdo in ker se stopnja krivde torej ne ugotavlja, tožeča stranka nima pravice zahtevati povračila stroškov zdravljenja.

Sodišče takemu zmotnemu pravnemu naziranju tožene stranke ni sledilo. Določba člena 154 OZ se namreč kot pravni predpis uporablja za pravno presojo odgovornosti, če nesreča izvira iz nevarnega delovanja najmanj dveh motornih vozil, če pa gre za primer, kot je obravnavan, ko škoda izvira iz delovanja enega motornega vozila, se odgovornost presoja po splošnih načelih, ki veljajo za objektivno odgovornost. Po določbi 149. člena OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.

Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik (določba čl. 150 OZ), imetnik pa je prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti ali če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega ali je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (določba čl. 153 OZ).

Vendar te določbe urejajo kot rečeno objektivno odškodninsko odgovornost in imetnik nevarne stvari odgovarja za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, ker se po zakonu šteje, da škoda izvira iz te stvari, tako da se subjektivna odgovornost niti ne ugotavlja. Vse to pa seveda ne pritrjuje stališču tožene stranke, da zaradi objektivne odgovornosti tožena stranka za škodo, ki jo uveljavlja tožeča stranka ne odgovarja, ker se po določbi čl. 86 ZZVZZ lahko uveljavlja le povračilo škode, ki je povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti.

Prav ta določba je glede na določbe OZ specialna določba in ne glede na objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke je sodišče glede ne specialno določbo ZZVZZ moralo presoditi, če je vozniku – zavarovancu tožene stranke mogoče očitati, da je pri svoji vožnji opustil skrbnost povprečnega voznika in s tem zaradi hude malomarnosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je bila poškodovana zavarovanka tožeče stranke.

Sodišče je presodilo, da je voznik – zavarovanec tožene stranke nedvomno ravnal v nasprotju s skrbnostjo povprečnega voznika, saj glede na vozne razmere, ko je sicer bila vidljivost normalna, ni prilagodil vožnje ostalim razmeram na cesti, zlasti gostemu prometu, mokremu vozišču in predvsem dejstvu, da se je približeval prehodu za pešce in zaradi neprilagojene vožnje vsem okoliščinam, se ni pravočasno ustavil pred prehodom za pešce in z vozilom podrl peško Z. Ž., ki je utrpela telesne poškodbe, s tem pa je ravnal v nasprotju z določbo čl. 44 Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS št. 30/98). Voznik bi ob skrbnosti povprečnega voznika gotovo lahko preprečil prometno nesrečo, ki pa je prav zaradi hude malomarnosti ni mogel. Glede na to, da je zavarovanki tožeče stranke škoda po vsem navedenem nastala zaradi hude malomarnosti zavarovanca tožene stranke, je tožena stranka dolžna nastalo škodo tožeči stranki v višini vtoževanega zneska povrniti in je v tem obsegu tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen.

Sodišče pa je delno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke glede vtoževanih zamudnih obresti, saj je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom šele potem, ko se je iztekel rok za plačilo, kot ga je v svojem zahtevku toženi stranki postavila tožeča stranka (listina A ... v spisu). Tožeča stranka je določila toženi stranki rok za plačilo 15 dni od prejema zahtevka (določba čl. 299 OZ) z dne 30. 11. 2005 in ker je tožena stranka zahtevek prejela 1. 12. 2005 (listina B ...), je 2. 12. 2005 pričel teči 15-dnevni rok za prostovoljno izpolnitev (kar je več kot 14 dni, kot je uveljavljala tožena stranka) in se iztekel 16. 12. 2005, zato je od 17. 12. 2005 dalje tožena stranka v zamudi s plačilom in je dolžna za čas zamude plačati še zakonske zamudne obresti (določba čl. 378 OZ), v presežku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževanega zneska 339.059,97 SIT za čas od 1. 12. 2005 do 16. 12. 2005 je sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Skladno z določbo čl. 154/III ZPP, ker je tožeča stranka uspela s pretežnim delom tožbenega zahtevka, zaradi zavrnilnega dela pa toženi stranki niso nastali posebni stroški, mora tožena stranka tožeči stranki povrniti vse stroške postopka in sicer v znesku 28.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dne 4. 4. 2006 dalje do plačila ... .” Pritožb zoper sklep sodišča prve stopnje (I.) ni bilo.

Tožeča stranka se tudi zoper zavrnilni izrek (2. odst. izreka) sodbe prve stopnje (II.) ni pritožila.

Tožena stranka pa z dne 27. 7. 2006 (glede na sodne počitnice) pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje “v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno”, iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava iz čl. 338/I, tč. 3 ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oz. podrejeno, da sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V obrazložitvi pritožbe tožena stranka navaja: “Sodišče prve stopnje je odločilo v nasprotju z določili 149. čl. in 150. čl. OZ ter 86. čl. ZZVZZ. Pravno pravilo, ki ga vsebuje določba 1. odst. 86. čl. ZZVZZ določa, da ima zavod za zdravstveno zavarovanje pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz hude malomarnosti povzročil poškodbo zavarovane osebe. Ta določba pravico zavoda do regresa veže na kvalificira- no obliko krivde. V primeru, da krivda ni podana, zavod pravice do regresa nima. V konkretnem primeru je prišlo do prometne nezgode, ker je zavarovanec tožene stranke na prehodu za pešce zbil zavarovanko D. D. Odgovornost zavarovanca tožene stranke je objektivna, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Element krivde in njene oblike se niti ne ugotavlja niti ne presoja. Zgolj v posebnem primeru, ko je v prometni nesreči udeleženih več motornih vozil, OZ določa kot poseben kriterij za razmejevanje odgovornosti med udeleženci kriterij krivde. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi obšlo navedene določbe OZ in se po mnenju tožene stranke nepravilno sklicevalo na specialnost določbe ZZVZZ. Določba 86. čl. ZZVZZ je sicer posebna določba, ki daje zavodu v določenih primerih pravico do regresa. Vendar pa ta določba ne more posegati v sistem splošnih pravil in načel obligacijskega prava in mimo le-teh spreminjati splošna pravila, ki veljajo za krivdno in objektivno odškodninsko odgovornost in elemente le-te. Ker torej v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji, ki jih določa 86. čl. ZZVZZ, tožeča stranka nima pravice do regresa in je potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.” Na pritožbenih stroških tožena stranka priglaša: “taksa za pritožbo 16.625,00 sit”; “administrativni stroški v višini 5.000,00 sit”.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Kakšna upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/II, tč. 1, 2, 3, 6, 7, 8, 11, 12 in 14 ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP), ni podana.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano ugoditvijo še spornemu delu tožbenega zahtevka tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je “Sodišče prve stopnje ... odločilo v nasprotju z določili 149. čl. in 150. čl. OZ ter 86. čl. ZZVZZ.” Res je, da “Pravno pravilo, ki ga vsebuje določba 1. odst. 86. čl. ZZVZZ določa, da ima zavod za zdravstveno zavarovanje pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz hude malomarnosti povzročil poškodbo zavarovane osebe.” Res je tudi, da “Ta določba pravico zavoda do regresa veže na kvalificirano obliko krivde.” in da “V primeru, da krivda ni podana, zavod pravice do regresa nima.” Ker je “V konkretnem primeru ... prišlo do prometne nezgode, ker je zavarovanec tožene stranke na prehodu za pešce zbil zavarovanko (tožeče stranke) D. D. (prav: Z. Ž.).”, je še res, da določbe čl. 154 OZ niso pravna podlaga za ugotavljanje odškodninske odgovornosti v tem gospodarskem sporu. Te določbe OZ, po katerih se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti, namreč veljajo le za ugotavljanje odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (to njegovo ugotovitev je kot pravilno v pritožbi potrdila tudi tožena stranka), se “... če gre za primer, kot je obravnavan, ko škoda izvira iz delovanja enega motornega vozila ... odgovornost presoja po splošnih načelih, ki veljajo za objektivno odgovornost.” Ker pa “... imetnik nevarne stvari odgovarja za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, ker se po zakonu šteje, da škoda izvira iz te stvari ...”, torej objektivno (čl. 150 OZ), se tako brez dvoma “... subjektivna odgovornost niti ne ugotavlja.”, oz. po pravilni navedbi tožene stranke v pritožbi: “Element krivde in njene oblike se niti ne ugotavlja niti ne presoja.” Toda utemeljeno ni pritožbeno mnenje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi obšlo navedene določbe OZ (čl. 149, 150 in 153) ter da se je nepravilno sklicevalo na specialnost določbe ZZVZZ (čl. 86/I). Sodišče prve stopnje je cit. določbe OZ v obrazložitvi sodbe (3. in 4. odst. na 5. str.) celo povzelo, tudi pritožbeno sodišče pa misli, da je določba čl. 86/I ZZVZZ specialna določba. Prav zaradi njene specialnosti in zato “... ne glede na objektivno odgovornost zavarovanca tožeče stranke ...” je sodišče prve stopnje “... moralo presoditi, če je vozniku – zavarovancu tožene stranke mogoče očitati, da je pri svoji vožnji opustil skrbnost povprečnega voznika in s tem zaradi hude malomarnosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je bila poškodovana zavarovanka tožeče stranke.” Da je “Določba 86. čl. ZZVZZ ... posebna določba, ki daje zavodu v določenih primerih pravico do regresa.”, je sicer v pritožbi priznala tudi tožena stranka. Zato pa lahko oz. more “... ta določba posegati v sistem splošnih pravil in načel obligacijskega prava in mimo le-teh spreminjati splošna pravila, ki veljajo za krivdno in objektivno odškodninsko odgovornost in elemente le-te.” Po povedanem in ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zavarovanec tožene stranke povzročil obravnavano prometno nesrečo oz. poškodbo zavarovanke tožeče stranke iz velike oz. hude malomarnosti, so tako nedvomno “... izpolnjeni pogoji, ki jih določa 86. čl. ZZVZZ ... .” Ker ima zato tožeča stranka po čl. 86/I ZZVZZ pravico do regresa, je še sporni del tožbenega zahtevka utemeljen.

Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (čl. 350/I ZPP) potrditi sodbo prve stopnje (čl. 353 ZPP).