Jedro

Služba, ki jo opravlja toženka, spada po 1. točki prvega odstavka 148. člena ZVO-1 med obvezne državne gospodarske javne službe varstva okolja. Ne iz ZVO-1, ne iz kakega drugega zakona pa ne izhaja, da bi bilo toženki podeljeno tudi pooblastilo za opravljanje upravnih nalog.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik v tožbi navaja, da mu toženka v postopku umeščanja odlagališča srednje in nizko radioaktivnih odpadkov v prostor kot oblastni organ ni izdala ugotovitvene odločbe, s katero bi ugotovila „da je pravno razmerje ali pravno stanje nastalo že na podlagi predpisa ali po sili zakona“, tako da bi ugotovitveni akt predstavljal sporočilo stranki, v katerem predpisu je upravno pravno razmerje zanjo oblikovano ter način, kako bo to razmerje realizirano. V nadaljevanju opisuje postopek priprave lokacijskega načrta za odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov ter vlogo toženke v tem postopku. Sklicuje se na Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), Zakon o prostorskem načrtovanju, Resolucijo o Nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in o izrabljenim jedrskim gorivom za obdobje 2006 do 2015, Program priprave državnega lokacijskega načrta za odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov, Aarhuško konvencijo in Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1367/2006 z dne 6. 9. 2006. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt ter vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da o tožnikovi zahtevi za izdajo ugotovitvene odločbe ni odločila, ker je zgolj izvajalec javne službe ter izvajalec strokovno tehničnih nalog v zvezi z izgradnjo odlagališč nizko in srednje radioaktivnih odpadkov v Krškem. Toženka ni oblastveni organ, niti nima pravice voditi upravnih postopkov (lahko je zgolj stranka v upravnem postopku), prav tako pa tudi ne lokalna partnerstva, ki niso pravne osebe. Izdaja kakršnekoli ugotovitvene odločbe tako s strani toženke, kot tudi s strani lokalnega partnerstva, bi bila zato nezakonita, saj jima noben zakon ne podeljuje takšnega pooblastila. Upravne postopke v zvezi z lokacijami vodijo pristojni državni oziroma občinski organi. O tem je tožnika tudi večkrat obvestila z dopisi. O zadevi torej ni bilo odločeno, ker ne agencija in ne lokalna partnerstva nimajo zakonskih pooblastil, da bi o stvari sploh odločali. Iz navedenega razloga tudi ni mogoče govoriti o molku organa.

Tožba ni dovoljena.

Tožnik v tožbenem predlogu sicer predlaga, da sodišče izpodbijani upravni akt odpravi, pri tem pa ne navede, niti to ni razvidno iz vsebine tožbe, kateri je tisti akt, ki naj ga sodišče odpravi. Tožnik tožbe ni dopolnil oz. popravil kljub temu, da ga je sodišče s pozivom na odpravo pomanjkljivosti z dne 5. 1. 2012, ki ga je prejel 17. 1. 2012, na to pomanjkljivost izrecno opozorilo in ga pozvalo, da navede akt, katerega odpravo zahteva.

Ne glede na navedeno pa je iz vsebine tožbe mogoče razumeti, da tožnik vlaga tožbo zaradi molka toženke, ker ni izdala ugotovitvene odločbe, s katero bi ugotovila „da je pravno razmerje ali pravno stanje nastalo že na podlagi predpisa ali zakona“.

Upravne naloge, med katere spada tudi odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank, po 14. in 15. členu Zakona o državni upravi (v nadaljevanju ZDU-1) opravljajo upravni organi, kamor sodijo ministrstva, organi v njihovi sestavi in upravne enote, lahko pa tudi javne agencije, če so ustanovljene s tem namenom in nosilci javnih pooblastil, če jim je pooblastilo za opravljanje javnih nalog podeljeno z zakonom ali na podlagi zakona. Javno pooblastilo za vodenje postopka in odločanje v upravnih zadevah se podeli z zakonom (drugi odstavek 1. člena ZUP).

Navedeno pomeni, da nihče drug, razen navedenih subjektov, ne more opravljati upravnih nalog, kamor spada tudi izdaja ugotovitvenih upravnih odločb, kar tožnik zahteva.

Toženka je bila ustanovljena z Odlokom o ustanovitvi javnega podjetja za ravnanje z odpadki (Uradni list RS, št. 5/91 in naslednji), da se zagotovi pogoje za trajno odlaganje radioaktivnih odpadkov, ki jih ustvarjajo jedrski objekti oziroma drugi viri ionizirajočih sevanj z namenom, da se zagotovi odlaganje radioaktivnih odpadkov na način, da ne bo prišlo do nenadzorovanega širjenja radioaktivnosti v okolje in bo zavarovano življenje in zdravje ljudi (1. člen). Z Odlokom o preoblikovanju javnega podjetja Agencija za radioaktivne odpadke p.o., Hajdrihova 2, Ljubljana je bila toženka preoblikovana v javni zavod (Uradni list RS, št. 45/96 in naslednji). V tem odloku so bile podrobno navedene tudi dejavnosti toženke. Služba, ki jo opravlja toženka, spada po 1. točki prvega odstavka 148. člena ZVO-1 med obvezne državne gospodarske javne službe varstva okolja. Način, predmet in pogoji opravljanja gospodarske javne službe ravnanja z radioaktivnimi odpadki so določeni v Uredbi o načinu, predmetu in pogojih opravljanja gospodarske javne službe ravnanja z radioaktivnimi odpadki (Uradni list RS, št. 32/99). Ne iz ZVO-1, ne iz kakega drugega zakona, ne iz citiranih predpisov pa ne izhaja, da bi bilo toženki podeljeno tudi pooblastilo za opravljanje upravnih nalog.

Ker toženka ni upravni organ iz 14. člena ZDU-1, niti ni javna agencija, ustanovljena za opravljanje javnih nalog ali druga oseba javnega prava, ki bi ji bilo javno pooblastilo za opravljanje upravnih nalog dodeljeno z zakonom ali na podlagi zakona, ni pristojna opravljati upravnih nalog. Zato tudi ni imela pooblastila za izdajo ugotovitvene odločbe, ki jo je zahteval tožnik.

S tem, ko toženka na tožnikovo zahtevo ni izdala odločbe, za izdajo katere glede na navedeno niti ni bila pristojna, očitno ni bilo poseženo v tožnikovo pravico ali neposredno, na zakon oprto osebno korist. Tožbo je bilo zato potrebno na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavreči.