Jedro

Pravilno je pritožbeno zatrjevanje tožeče stranke, da v predmetnem sporu, ne uveljavlja odškodnine, temveč le priznanje pravice do pokojnine. Slednje je razvidno tako iz opredelitve tožbenega zahtevka v tožbi kot tudi iz pritožnikovega zatrjevanja. Res je, da je iz obširne trditvene podlage tožeče stranke razbrati tudi dejstvo, da tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek, zaradi neupravičene obsodbe, vendar ne v tem, temveč v drugih postopkih. Zato je stališče sodišča, da tožnik v predmetnem sporu uveljavlja odškodnino za škodo zaradi neupravičene obsodbe v kazenskem postopku, napačno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču I. stopnje v nadaljnje postopanje.

II. Stroški pritožbe in odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da socialno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v sporu zoper drugotoženo stranko in da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva zoper drugotoženo stranko odstopljena Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugotovi, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani stvarno pristojno za odločanje v predmetnem sporu tudi za drugo toženo stranko Republiko Slovenijo, podrejeno pa, da se pritožbi ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje in povrne stroške pritožbe. Hkrati je tožnik podal predlog za oprostitev plačila sodnih taks zoper pritožbeni postopek. Pritožnik je opozoril, da v tožbi, ki jo je vložil na naslovno sodišče dne 9. 9. 2019 ne uveljavlja odškodnine v zvezi z neupravičeno obsodbo v kazenskem postopku. Taka trditev sodišča je povsem neresnična in v nasprotju z vsebino njegove tožbe, saj ni uveljavljal takšnega tožbenega zahtevka. Tožbo je tožeča stranka vložila zgolj in edino zaradi priznanja in odmere starostne pokojnine zoper odločbi prve in druge stopnje prvotožene stranke. Slednje izhaja tudi iz primarnega in podrejenih zahtevkov, ki jih je oblikovala v tožbi dne 9. 9. 2019. V tožbi je zahtevala spremembo izpodbijanih odločb prvotožene stranke ter priznanje in odmero starostne pokojnine. V 1. odstavku 540. člena Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 63/94 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZKP) je določeno, da sme oškodovanec pri pristojnem sodišču vložiti tožbo za povrnitev škode zaradi neupravičene obsodbe. Določilo tretjega odstavka 546. člena ZKP pa določa, da če pristojni organ (v konkretnem primeru ZPIZ) ne upošteva dobe, ki bi morala biti priznana po prvem odstavku 546. člena ZKP, lahko oškodovanec zahteva, naj sodišče iz prvega odstavka 540. člena tega zakona ugotovi, da mu je ta čas po zakonu priznan in da se tožba vloži zoper organ, ki ne priznava priznane dobe in zoper Republiko Slovenijo. V tretjem odstavku 546. člena ZKP je le napotilo, katero sodišče je pristojno za tako tožbo oziroma za priznanje in odmero starostne pokojnine, ki se tako vloži zoper organ, ki ne priznava priznane dobe, to je ZPIZ kot prvotoženo stranko in zoper Republiko Slovenijo, ki je v konkretnem primeru drugotožena stranka. Ker je dikcija tretjega odstavka 546. člena ZKP nedvoumna, je potrebno tožiti obe, saj sicer tožba ne bi bila pravilna in zakonita, ker ne bi bila tožena pravilna stranka. Tožeča stranka je obširno povzela še potek predsodnega postopka. Spori zaradi priznanja in odmere starostne pokojnine se vodijo in o njih odloča naslovno sodišče, zato ne more biti za to pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani kot sodišče splošne pristojnosti. ZKP je specialni predpis in ga je tako potrebno uporabiti. Tudi vsebina 546. člena ZKP kaže na to, da ne gre za premoženjsko pravni zahtevek po 1. členu ZPP, temveč odločanje o pravici, na katero vpliva dolžina zavarovalne dobe, ki se mora osebi, ki ji je zaradi neupravičene obsodbe prenehalo delavno razmerje priznati kot da bi delala tisti čas, ki ga je zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti izgubila in da se v to dobo šteje tudi čas nezaposlenosti, do katere je prišlo zaradi neupravičene obsodbe. Res tožnik v drugih postopkih uveljavlja odškodninski zahtevek zoper Republiko Slovenijo, zato tega ne uveljavlja v predmetni tožbi in je stališče sodišča v celoti neupravičeno in neutemeljeno. Nesmiselno je takšen spor voditi za obe toženi stranki na dveh različnih sodiščih, zato je treba to tožbo zoper oba hkrati obravnavati in o njej odločiti.

3. Drugotožena stranka je v odgovoru na pritožbo izpostavila, da tožnikove trditve niso konsistentne, po stališču sodne prakse pa lahko upravičenec v skladu s tretjim odstavkom 546. člena ZKP zahteva, da sodišče splošne pristojnosti kot zavarovalno dobo ugotovi čas, ki ga je oškodovani zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti izgubil, če pristojni organ ne prizna zavarovalne dobe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predmet sodne presoje je odločba tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 26. 7. 2019, ki je delno spremenila odločbo št. ... z dne 17. 4. 2019, tako da je odločila, da tožnik nima pravice do starostne pokojnine. Prvotožena stranka je tožniku z odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 17. 4. 2019 iz naslova prvega odstavka 546. člena ZKP priznala zavarovalno dobo za čas neutemeljenega odvzema prostosti od 10. 4. 2014 do 11. 7. 2018 v trajanju 4 let, 3 mesecev in 2 dni, ki se mu všteje v pokojninsko dobo. Odločba je postala pravnomočna in na tej podlagi je bilo odločeno o tožnikovi pravici do starostne pokojnine. V predmetnem sporu je sporna le narava dobe, priznana na podlagi prvega odstavka 546. člena ZKP.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijan sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami v nadaljevanju ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Po preizkusu izpodbijanega sklepa in v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, na katero pazi sodišče le na zahtevo stranke (3. odstavek 350.člena ZPP).

8. Pravilno je pritožbeno zatrjevanje tožeče stranke, da v predmetnem sporu, ne uveljavlja odškodnine, temveč le priznanje pravice do pokojnine. Slednje je razvidno tako iz opredelitve tožbenega zahtevka1 v tožbi (l. št. 8-10) kot tudi iz pritožnikovega zatrjevanja. Res je, da je iz obširne trditvene podlage tožeče stranke razbrati tudi dejstvo, da tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek, zaradi neupravičene obsodbe, vendar ne v tem, temveč v drugih postopkih. Zato je stališče sodišča, da tožnik v predmetnem sporu uveljavlja odškodnino za škodo zaradi neupravičene obsodbe v kazenskem postopku, napačno.2 Na tej napačni podlagi, je prišlo posledično do napačne odločitve sodišča, ki jo sedaj tožnik izpodbija.3

9. Tožbeni zahtevek je obvezna sestavina tožbe v socialnem sporu (prvi odstavek 73. člena ZDSS-1). Če zahtevek ni zadostno opredeljen, ga mora stranka opredeliti najkasneje do konca poravnalnega naroka, oziroma če ni poravnalnega naroka do konca prvega naroka za glavno obravnavo (drugi odstavek 73. člena ZDSS-1). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek določno oblikovan s strani pooblaščenega odvetnika v tožbi. Tožnik je tako omejil nabor želenih pravnih posledic, ki izhajajo iz ugoditve tožbenemu zahtevku, zato mora to sodišče spoštovati. Po 2. členu ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004-ZDSS-1 v nadaljevanju) in sodni praksi4 je v socialnem sporu sodišče vezano na meje postavljenega zahtevka.5 S tožbenim zahtevkom je tožnik konkretno opredelil vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva in s tem opredelil tudi meje sodnega preizkusa.6 Kadar sodišče tožniku prisodi nekaj drugega (aliud) ali več (plus), kot je zahteval, gre za prekoračitev tožbenega zahtevka. Takšno ravnanje predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka, vendar pritožbeno sodišče nanjo ne pazi po uradni dolžnosti temveč samo na zahtevo stranke (tretji odstavek 350. člena ZPP). Če ugotovi, da je bil s sklepom sodišča prve stopnje prekoračen tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje po 357. členu ZPP glede na naravo prekoračitve, s sklepom razveljavi odločitev sodišča prve stopnje in mu po potrebi vrne zadevo v novo sojenje. Odločitev preko zahtevka (ultra petitum) je mogoče sanirati le z razveljavitvijo odločitve, v delu v katerem je odločeno preko zahtevka.

10. Prvostopenjsko sodišče je spor zoper drugotoženo stranko napačno opredelilo kot spor o premoženjsko pravnem zahtevku po ZPP7 in upoštevajoč določila drugega odstavka 7. člena ZDSS-18 se posledično tako nepravilno izreklo za nepristojno in zadevo zoper drugotoženo stranko odstopilo sodišču splošne pristojnosti.9

11. Nepravilna je tako izpodbijana odločitev sodišča,10 saj je iz obrazložitve sklepa razvidno, da je sodišče sprejelo takšno odločitev, zaradi tožnikovega zahtevka glede povrnitve škode v zvezi z neupravičeno obsodbo v kazenskem postopku, kar pa ni cilj, ki ga tožnik zasleduje v predmetnem socialnem sporu.

12. Vprašanje ali je podana pasivna legitimacija, se presoja po materialnem pravu. Pasivna legitimacija drugotožene stranke, bo tako kot predmet tožbenega temelja, predmet presoje v sodnem postopku, o čemer bo sodišče odločilo po zaključenem dokaznem postopku. Ugotavljalo bo ali je drugotožena stranka lahko subjekt obveznosti, ki jo vtožuje tožeča stranka.

13. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil v predmetni zadevi prekoračen tožbeni zahtevek, kar je tožeča stranka tudi ugovarjala, je skladno s 365. členom ZPP ugodilo pritožbi in sklep razveljavilo, in zadevo vrnilo sodišču I. stopnje v nadaljnje postopanje. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke in odgovora na pritožbo pa so nadaljnji stroški postopka.

1 Tako primarnega kot 5 podrednih tožbenih zahtevkov (gre zgolj za navidezno eventualno kumulacijo). 2 Sodišče je tožnika oprostilo plačila takse za pritožbo, ki pa se skladno z 71. členom ZDSS-1 v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva ne plačujejo. Sodna taksa se v socialnem sporu plača samo v primeru uveljavitve odškodnine. 3 Da socialno sodišče za odločanje zoper drugotoženo stranko ni pristojno in bo zadeva zoper drugotoženo stranko odstopljena Okrožnemu sodišču v Ljubljani. 4 Sodba VS RS VIII Ips 181/2016 z dne 22.11.2016. 5 Tožniku ne more prisoditi nekaj več ali kaj drugega kot je s tožbo zahteval. 6 Z uveljavljanjem zahtevka po sodni poti je tožnik določil ne samo obseg in meje sodne obravnave, ampak tudi sodne odločbe. To pomeni, da sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno, odloča pa lahko samo v mejah postavljenega zahtevka. 7 Gre za spor o odškodnini zaradi škode, ki naj bi jo država oziroma organi povzročili pri izvrševanju oblasti (spor o premoženjskih razmerjih fizične in pravne osebe za katera ni določena pristojnost specializiranega sodišča skladno s prvim členom ZPP). 8 Ne gre za socialni spor o povrnitvi škode, saj se tožnikov zahtevek ne nanaša na nobeno od področij iz 1. odstavka 7.člena ZDSS-1 oziroma ne izvira iz tožnikovega zavrovalnega razmerja. 9 Pri čemer v izreku ni navedeno, v katerem delu zoper drugotoženo stranko se sodišče izreka za stvarno nepristojno in zadevo odstopa okrožnemu sodišču v Ljubljani. 10 Da socialno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v sporu zoper drugotoženo stranko in da bo zadeva zoper drugotoženo stranko odstopljena okrožnemu sodišču v Ljubljani.