Jedro

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po izdaji in pravnomočnosti sodbe z dne 11. 2. 2020, s katero je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo in tožencu naložilo, da mora tožniku vrniti prenosni računalnik ASUS ... ter mu povrniti njegove pravdne stroške, pravilno odločilo v skladu s 4. odstavkom 163. člena ZPP le še o višini stroškov, saj je bilo o podlagi za takšno odločitev, kot je to pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v točkah 1. in 2. obrazložitve izpodbijanega sklepa, že pravnomočno odločeno (razsojeno) s sodbo, ki je bila v tej zadevi izdana dne 11. 2. 2020, pravnomočna pa je postala s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 192/2020 z dne 17. 9. 20201.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v izpodbijani točki I. izreka potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 223,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v točki I. izreka toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 863,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, v točki II. izreka pa je v presežku zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov zavrnilo.

2. Zoper ta sklep se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) iz vseh pritožbenih razlogov. Sklep izrecno izpodbija v celoti, čeprav ima interes za pritožbo samo v delu pod točko I. izreka, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ali razveljavi in po potrebi vrne zadevo v nov postopek. V pritožbi najprej povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, v nadaljevanju pa sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo pravne podlage za odločitev, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške, saj po njegovem mnenju v izpodbijanem sklepu citirani določili 163. in 155. člena Zakona o pravdnem postopku ne predstavljata pravne podlage za odločitev, katera stranka nosi pravdne stroške oziroma jih je dolžna povrniti nasprotni stranki in v kakšnem obsegu. Prav tako pa sodišču prve stopnje očita, da je nasprotni stranki kot potrebne stroške napačno priznalo dostavo listin sodišču dne 20. 9. 2019, saj bi moral tožnik te listine priložiti že k tožbi, prav tako pa mu je v previsoko odmerilo stroške za odsotnost iz pisarne dne 12. 9. 2019 in 11. 2. 2020 v višini 120 točk, posledično pa je previsoko odmerilo tudi materialne stroške v višini 16,80 točk. 3. Tožnik je na pritožbo toženca odgovoril. V odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po izdaji in pravnomočnosti sodbe z dne 11. 2. 2020, s katero je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo in tožencu naložilo, da mora tožniku vrniti prenosni računalnik ASUS... ter mu povrniti njegove pravdne stroške, pravilno odločilo v skladu s 4. odstavkom 163. člena ZPP le še o višini stroškov, zato so povsem neutemeljeni očitki toženca, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo pravne podlage za odločitev, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške, saj je bilo o podlagi za takšno odločitev, kot je to pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v točkah 1. in 2. obrazložitve izpodbijanega sklepa, že pravnomočno odločeno (razsojeno) s sodbo, ki je bila v tej zadevi izdana dne 11. 2. 2020, pravnomočna pa je postala s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 192/2020 z dne 17. 9. 20201. 7. Neutemeljen je tudi očitek toženca, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 155. člena ZPP, ko je tožniku kot potreben strošek priznalo tudi strošek za dostavo listin sodišču dne 20. 9. 2019 v višini 50 točk po Tarifni številki 19/4 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), čeprav bi moral te listine tožnik sodišču predložiti že skupaj s tožbo, saj je šlo pri tej vlogi za dokazni predlog oz. dostavo dokaznega gradiva na podlagi poziva (sklepa) sodišča prve stopnje, sprejetega na naroku za glavno obravnavo dne 12. 9. 2019, ki že sam po sebi opravičuje potrebnost tega opravila.

8. Prav tako je pritožba toženca neutemeljena tudi v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava, t.j. določila OT in določila 155. člena ZPP, ker je tožniku v sklopu nagrade po 4. odstavku 6. člena OT za odsotnost iz pisarne v času potovanja na dva naroka za glavno obravnavo dne 12. 9. 2019 in 11. 2. 2020 priznalo kot potreben strošek vsakič po 120 točk. Pritožbeno sodišče se je z uporabo aplikacije google maps namreč prepričalo, da je tožnik tudi te stroške priglasil povsem utemeljeno, sodišče prve stopnje pa mu jih je posledično tudi utemeljeno priznalo v takšnem obsegu, saj traja potovanje z avtomobilom na relaciji T. 4, Ljubljana (naslov sedeža odvetniške družbe, ki tožnika zastopa) - Mestni trg 6, Slovenske Konjice (naslov sodišča prve stopnje), povprečno od 1 ure do 1 ure 30 minut v eno smer oziroma 3 x začete pol ure v eno smer in 6 x začete pol ure v obe smeri, zato je pooblaščenec tožnika upravičen do nagrade v višini 120 točk za čas potovanja v zvezi z udeležbo na vsakem od obeh narokov za glavno obravnavo. Ker je sodišče prve stopnje nagrado pooblaščencu tožnika odmerilo skladno s 155. členom ZPP in določili OT, je posledično pravilno odmerilo tudi materialne stroške, ki v skladu s 3. odstavkom 11. člena OT v pavšalnem znesku znašajo 2% od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk. V preostalem delu toženec odmere pravdnih stroškov tožnika ne izpodbijajo konkretizirano, zato je v preostalem delu pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava pri odmeri stroškov, ki pa nepravilnosti ni pokazal, prav tako pa nepravilnosti ni pokazal niti uradni preizkus obstoja absolutnih bistvenih kršitev določb postopka.

9. Ob obrazloženem se tako pokaže pritožba toženca za neutemeljeno, zato jo je pritožbeno sodišče kot tako v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v celoti zavrnilo in izpodbijani sklep v točki I. izreka v celoti potrdilo.

10. Ker toženec s pritožbo ni uspel, tožnik pa je bil uspešen s svojim odgovorom na pritožbo, mu mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP povrniti vse njegove potrebne stroške tega pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče mu je ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta na pritožbeni stopnji (863,54 EUR) priznalo naslednje stroške odgovora na pritožbo: 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo po Tarifni številki 21/1 OT, 50 točk za končno poročilo stranki po Tarifni številki 39/3, 6 točk za 2% materialnih stroškov po 3. odstavku 11. člena OT in 40,39 EUR za stroške plačila DDV po 2. odstavku 12. člena OT, tako da skupaj znašajo potrebni pritožbeni stroški tožnika za odgovor na pritožbo toženca, upoštevaje vrednost točke po OT v času odmere stroškov 0,60 EUR, 223,99 EUR, ki jih je toženec dolžan tožniku povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka.

11. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo le priglašenih 100 točk za konferenco s stranko, saj je to opravilo že zajeto v opravilu sestave odgovora na pritožbo.

1 Primerjaj točko II. izreka sodbe sodišča prve stopnje opr. št. P 15/2018 z dne 11. 2. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 192/2020 z dne 17. 9. 2020, s katero je bilo razsojeno, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške.