Jedro

Moker parket v telovadnici, kjer je koncentracija igralcev usmerjena v igro, gibanje igralcev pa je običajno tek v športnih copatih, ki na mokrem še posebej drsijo, je nevarna stvar.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku 1.920.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti, vse v 15-ih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložila, da je dolžna plačati tožniku pravdne stroške v znesku 527.066,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2005 dalje do plačila v 15-ih dneh.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. Meni, da še vedno ni zanesljivo ugotovljeno, kje je prišlo do tožnikovega padca. O lokaciji je sodišče na glavni obravnavi zaslišalo tožnika in dve priči in vsak je pokazal svoje mesto. Tudi tožnik in priča I. K. nista pokazala istega mesta. Tožnik bi moral vedeti, kje je padal. Ker mu je brat takoj po padcu priskočil na pomoč, njuni izpovedi glede mesta padca pa se ne ujemata, iz česar bi moralo sodišče zaključiti, da sta izpovedi popolnoma nasprotujoči. Kljub temu je sodišče zaključilo, da naj bi bilo mesto padca tam, kjer je pokazal tožnik, torej pred izhodom iz dvorane, priči R. pa ni poklonilo vero in ta dokazna ocena po mnenju pritožbe ni pravilna. Pritožba ne sprejema niti ugotovitve, da naj bi bila na tleh, kjer je tožnik padel, luža vode, ki se je nabrala zaradi kondenza. Protispisen je zaključek sodišča, da dopis Ministrstva za okolje, prostor in energijo z dne 5.5.2003 dokazuje obstoj te luže, saj iz tega dopisa izhaja samo, da je deževalo dan pred škodnim dogodkom, na dan škodnega dogodka pa ni deževalo, zato ni dokazne podlage, da se je tega dne ustvarjal kondenz. Ta zaključek je v nasprotju z dokazom, ki ga je izvedlo sodišče in iz katerega izhaja, da na dan škodnega dogodka ni deževalo. Tožena stranka v podkrepitev neutemeljenosti tega zaključka v spis vlaga še dopis iste agencije z dne 29.4.2003, iz katerega izhaja, da je že v dopoldanskem času 7.4.2005 (očitno gre za pomoto, saj se je škodni dogodek pripetil leta 2003) pihala burja, ki se je v času nastanka škodnega dogodka še okrepila. Splošno znano dejstvo je, da prinaša burja izredno nizko vlažnost, zato ni mogoče govoriti o nastanku kondenza. Ker naj bi bilo mesto padca pod balkonom, na katerega so pritrjene neonske luči, pa tudi, če bi zaradi kondenza kapljalo s strehe na tla, do zatrjevanega mesta kapljice ne bi mogle priti, saj je to mesto zaščiteno z betonskim balkonom. Če bi držale ugotovitve sodišča, bi se morala voda iztekati preko roba balkona na igrišče ali pa skozi betonski balkon, vendar bi v tem primeru prihajalo do kratkega stika, saj so pod betonskim balkonom neonske luči. To bi se pokazalo tudi na parketu, kot je bilo opazno na dveh mestih ob ogledu telovadnice, kjer je dejansko prihajalo do zbiranja kondenza in je bil parket vidno poškodovan. Da vzrok tožnikovega padca ni bila voda na tleh, izhaja tudi iz pričevanja priče M., ki je povedal, da so nogomet igrali do 20.30 ure, torej še eno uro po tožnikovem padcu pa nihče ni vedel povedati, da bi kdo izmed soigralcev moral pobrisati lužo, preden se je nadaljevalo z igranjem. Tožena stranka je upravljavec telovadnice. V njej imajo prostovoljno organizirane skupine organizirano rekreacijo. Zagotavlja jim prostorsko primerne pogoje in v tem pogledu je potrebno presojati njeno odgovornost za nastali škodni dogodek. Tudi, če bi držala tožnikova trditev, da je na parketu bila voda, tam ni bila zaradi pomanjkljivosti oz. lastnosti telovadnice, v kolikor jo je kdo izmed soigralcev med igranjem polil, ali izpljunil, ali si na tla otresel mokre roke od umivanja oz. hlajenja rok pod vodovodno pipo, pa zato ne more biti tožena stranka odgovorna. Predlaga razveljavitev sodbe in ponovno odločanje.

Tožnik je na pritožbo odgovoril, oporekal pritožbenim navedbam, predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni dovolj zanesljivo ugotovilo, kje je prišlo do padca tožnika. Čeprav je točna navedba, da tožnik in priča I. K. nista pokazala na ogledu povsem istega mesta, kjer naj bi prišlo do tožnikovega padca, pa se pokazani mesti le ne razlikujeta bistveno, saj sta obe v bližini levega izhoda iz garderobe. Sodišče prve stopnje pa je nebistveno razliko med pokazanima mestoma tudi prepričljivo pojasnilo s časovno odmaknjenostjo dogodka. Tudi dejstvo, da je tožnik pokazal mesto znotraj igralne površine, priča K. pa zunaj, nima takšnega pomena, kot mu ga skuša pripisati pritožba, ki črto igrišča in pozornostjo nanjo, utemeljuje z igro, ko je za igralce malega nogometa ta res pomembna. Nima pa ta črta takšnega pomena ob dogodku, ki se je pripetil, zato ne more biti odločilna za presojo verodostojnosti izpovedi tožnika in priče, ki sta izpovedovala o kraju, kjer se je tožnik poškodoval, ki ni bil v neposredni zvezi s pravili igre. Zato okoliščina, da se priča in tožnik nista orientirala po sami črti igrišča, ampak sta si mesto padca zapolnila po izhodu iz dvorane, nikakor še ne dokazuje, da sta njuni izpovedi kontradiktorni. In ker je priča E. R. pokazal, da naj bi prišlo do padca na čisto drugem koncu dvorane, njegova izpoved pa je povsem osamljena, je sodišče prve stopnje ob tehtanju teh dokazov prepričljivo dalo prednost tožnikovi izpovedi. Pritožba zato zaključka izpodbijane sodbe o tem, kje je prišlo do padca, ni uspela omajati.

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v dokazni zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnik padel, ker mu je spodrsnilo na mokrem parketu. Tožnikovo izpoved, da je bila na parketu luža, sta potrdila I. K. in G. M., ki sta po padcu tožniku pomagala. Dejstvo, da so v bližini levega izhoda oz. v bližini rimstolov tla bila občasno mokra, ker je iz stropa kapljalo zaradi kondenza, pa je potrdil tudi hišnik E. R..

Sodišče prve stopnje je raziskalo vremenske razmere v času škodnega dogodka. Iz dopisa Ministrstva za okolje, prostor in energijo z dne 5.5.2003, katerega vsebino v razlogih izpodbijane sodbe pravilno povzema, je ugotovilo, da so bile dan pred škodnim dogodkom popoldne in zvečer posamezne nevihte in plohe, na dan škodnega dogodka pa ni deževalo. Iz ugotovitev o takšnih vremenskih razmerah je naredilo sklep, da pa je bilo tudi tistega dne, ko je prišlo do škodnega dogodka, obdobje povečane vlage. Pritožba to ugotovitev izpodbija in trdi, da na dan škodnega dogodka vreme ni bilo več vlažno, ker je začela pihati močna burja, za kar prilaga dokaz. Dopis iste agencije z dne 29.4.2003 pa je nov dokaz, saj ga pritožba šele prvič prinaša, ne da bi pojasnila, zakaj tega dokaza ni ponudila že prej. Zato gre po mnenju pritožbenega sodišča za nedovoljeno novoto v smislu 1. odst. 337. čl. ZPP in tega dokaza ni bilo mogoče upoštevati. Sicer pa tudi ne gre za tako bistven dokaz, ki bi izpodbil zaključek prvostopenjskega sodišča, da je v dvorani zaradi kondenza kapljala voda in se je zato naredila na tleh luža. Že trditev, da je splošno znano, da burja redno prinaša izredno nizko vlažnost, ni povsem točna. Burja je močan severovzhodni veter in je običajno to zelo suh in mrzel veter, ne pa vedno. Poznana je tudi ciklonalna, to je oblačna burja, ki je v začetku, ko začne pihati, moker veter. Samo dejstvo, da je začela pihati burja, zato še ne izključuje v celoti vlažnosti, sploh pa je ne izključuje že takoj znotraj dvorane, saj tudi če se ozračje posuši preteče določen čas, da se posušijo še prostori znotraj objektov. Zato tudi v tem delu pritožba ni uspela omajati zaključka izpodbijane sodbe, da je bilo v času škodnega dogodka v telovadnici stanje takšno, kot ga ugotavlja v razlogih sodbe.

Ker je glede lokacije padca sodišče ugotovilo, da je do njega prišlo v bližini levega izhoda iz garderobe in je verjelo tožniku, da je bilo to tudi znotraj igrišča, ne pa pod balkonom, se pritožba brez potrebe ukvarja z vprašanjem, ali je lahko kapljalo prav pod balkonom.

Ni sporno, da je tožena stranka upravitelj telovadnice, v kateri zagotavlja prostovoljno organiziranim skupinam rekreacijo. Tožnik se je v telovadnici poškodoval, ko je bil na takšni rekreaciji. Sodišče prve stopnje pa je pojasnilo, zakaj je tožena stranka tožniku odgovorna za škodo, ki jo je utrpel. Ker je do poškodbe prišlo, ko je tožniku spodrsnilo na mokrem parketu, je zavzelo stališče, da je tožena stranka objektivno odgovorna. Moker parket v telovadnici, kjer je koncentracija igralcev usmerjena v igro, gibanje igralcev pa običajno tek v športnih copatah, ki na mokrem še posebej drsijo, je nevarna stvar. To stališče sprejema tudi pritožbeno sodišče. V takšnih razmerah, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je moker parket tudi po mnenju pritožbenega sodišča stvar, iz katere izvira večja nevarnost za igralce v telovadnici, saj na takšnih tleh bistveno bolj drsi in ker so bila vzrok padca prav takšna mokra tla v telovadnici, je pravilen materialnopravni zaključek, da je tožena stranka kot imetnica (upraviteljica) telovadnice tožniku objektivno odgovorna (čl. 173 ZOR).

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kakšne bistvene kršitve postopka, dejansko stanje je bilo glede odločilnih okoliščin pravilno in popolno ugotovljeno, nanj pa pravilno uporabljeno tudi materialno pravo, zato je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožnikov odgovor na pritožbo pa ni v ničemer bolj pojasnil zadeve, zato so bili stroški z njim nepotrebni. Iz teh razlogov je odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.