Jedro

Odločitev organa za BPP, da bi ponovno odločanje o prošnji tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči nasprotovalo institutu pravnomočnosti je pravilna in je zato zavrženje tožničine ponovne prošnje zakonito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani je kot organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 1. 6. 2011. V obrazložitvi navaja, da je prosilka 1. 6. 2011 vložila novo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v pravdnem postopku zaradi vložitve odškodninske tožbe zoper A.A., B.B. in C.C., ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. V dopolnitvah prošnje je prosilka navedla, da je bivši mož A.A. v obdobju od leta 1992 do 2007 njuno hčer D.D., roj. ..., napeljeval k prostituciji, jo izročal zvodnikom in nad njo izvajal fizično nasilje, jo zaradi prostitucije prevažal po ... in drugod po Sloveniji. E.E. je hčerko od leta 1997 nadlegovala in trpinčila. Tudi B.B. je sodeloval pri nasilju nad hčerko. Zaradi tega prosilka trpi duševne bolečine in psihične motnje, saj je bila tudi sama žrtev fizičnega in psihičnega nasilja s strani bivšega moža. Organ za BPP je vpogledal odločbo št. Bpp 2685/2009 z dne 30. 12. 2009, s katero je bila prosilki odobrena brezplačna pravna pomoč, ki presega prvi nasvet, v zvezi z opredelitvijo ravnanj A.A. in njegove morebitne odškodninske odgovornosti in po nasvetu in priporočilu odvetnika za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v pravdnem postopku zaradi navedene zadeve ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, razen plačila sodnih taks. Organ za BPP ugotavlja, da se nova prošnja prosilke nanaša na isto dejansko in pravno podlago. Prosilka je sicer novo prošnjo razširila še na vložitev tožbe zoper B.B. in C.C., vendar je že v svoji prejšnji prošnji, ki jo je vložila v povezavi z ravnanji A.A., omenjala tudi ravnanja prej navedenih oseb in tudi zaradi njunih dejanj predlagala vložitev odškodninske tožbe. Zato odločba št. Bpp 2685/2009 z dne 30. 12. 2009 smiselno vključuje tudi vložitev tožbe zoper B.B. in C.C. Zahtevo je zavrgle na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB, 126/07, 65/08 in 8/10, v nadaljevanju ZUP).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se pritožuje zaradi netočnih podatkov, saj je v sklepu navedena D.D. namesto F.F., B.B. pa ni sodeloval samo pri nasilju, temveč tudi pri drogah, kraji, podtikanju in spolnih zlorabah. Na Centru za socialno delo je podala izjavo, da ji grozi G.G. Ne strinja se z dopisom opr. št. Ktr-SO-224/11-NH z dne 20. 9. 2011 (dopis Vrhovnega državnega tožilstva, da je po proučitvi dokumentacije ugotovljeno, da v ravnanju policista G.G., ki je dne 24. 3. 2011 opravljal delovne naloge, niso podani zakonski znaki nobenega kaznivega dejanja). Omenja tudi plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 3. 10. 2011 št. 7100-1662/2011-4-22010 Tržnemu inšpektoratu RS, Območna enota Celje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijanim sklepom je organ za BPP zavrgel prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker je ugotovil, da je bilo o njenem identičnem zahtevku že odločeno z odločbo št. Bpp 2685/09 z dne 30. 12. 2009. V postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči postopa pristojni organ po določbah ZUP, če Zakon o brezplačni pravni pomoči ne določa drugače (drugi odstavek 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, Uradni list RS, št. 96/04 in 23/08, v nadaljevanju ZBPP). Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP se zahteva, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno in je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, zavrže. Organ za BPP je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožničino ponovno prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči z utemeljitvijo, da ji je z odločbo št. Bpp 2685/09 z dne 30. 12. 2009 že dodelil brezplačno pravno pomoč v zvezi z morebitno vložitvijo odškodninske tožbe zoper A.A. Vprašanje zato je, ali je bilo s prej navedeno odločbo o zahtevi tožeče stranke, da se ji dodeli brezplačna pravna pomoč v zvezi z uveljavljanjem povračila škode, ki naj bi jo utrpela njena hčerka in ona, že pravnomočno odločeno, ali pa je tožeča stranka z vlogo z dne 1. 6. 2011 zaprosila za pravno pomoč še glede drugih razmerij oziroma ravnanja drugih oseb, ki naj bi pustila škodne posledice pri hčerki in njej.

Dejansko podlago zahtevka, kar je tudi prošnja za pravno pomoč, je treba razumeti kot sklop dejstev, ki opredeljuje določene historične dogodke. Organ za BPP v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je tožeča stranka že v svoji prvi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v povezavi z ravnanji A.A. omenjala ravnanja B.B. in C.C., in tudi zaradi teh ravnanj predlagala vložitev odškodninske tožbe. O tem se je sodišče prepričalo z vpogledom v spis št. Bpp 2685/2009, v katerem je pisna izjava tožeče stranke, poimenovana „zadeva: Ogroženost, uničenost F.F. (hči) in D.D. (hči)“ in z vpogledom v spis št. Bpp 1589/2011, v katerem so uradni zaznamek o izjavi predlagatelja z dne 19. 8. 2011 ter listi s seznamom imen in opis dogodkov iz leta 2001 in 2004 tožeče stranke. V vseh listinah so opisane iste življenjske okoliščine, dodana ali izpuščena so le posamezna dejstva, kar pa ne pomeni, da se je dejstveni kompleks kot celota in s kakršnim je tožeča stranka utemeljevala obe prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, spremenil. Pa tudi pravne posledice ravnanja v vseh listinah omenjenih oseb naj bi bile iste – nedopustna škoda. Zato se sodišče strinja z organom za BPP, da bi ponovno odločanje o prošnji tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči nasprotovalo institutu pravnomočnosti in je zato zavrženje tožničine ponovne prošnje zakonito.

Tudi v tožbi tožeča stranka ni navedla razlogov, ki bi navedeno presojo lahko omajali. Če je organ za BPP v sklepu navedel hčerko D.D. in ne hčerke F.F., to ne vpliva na odločitev, saj naj bi tožeča stranka uveljavljala svojo nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi nedovoljenih ravnanj. Prav tako ni odločujoče, če niso opisana vsa ravnanja B.B., in se v zvezi s tem sodišče sklicuje na zgoraj podano stališče o identičnosti dejanske podlage ponovne prošnje. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, da se ne strinja z dopisom opr. št. Ktr-SO-224/11-NH z dne 20. 9. 2011, sodišče ugotavlja, da je to obvestilo Vrhovnega državnega tožilstva, da ne bo sprožilo kazenskega postopka zoper G.G. (tudi v dopisu Centra za socialno delo z dne 28. 7. 2011 je zabeležena izjava tožeče stranke, da ji grozi G.G.). Tudi ta ugovor za izpodbijano odločitev ni relevanten. Iz nobene tožničine prošnje namreč ne izhaja, da bi prosila za brezplačno pravno pomoč v zvezi z njegovimi ravnanji in organ za BPP z akti, ki so pomembni za odločitev v tem upravnem sporu, o tem ni odločal, sodišče pa v upravnem sporu presoja le zakonitost njegove odločitve. Navedba o plačilnem nalogu za plačilo sodne takse pa z izpodbijanim sklepom tudi nima povezave.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen