Jedro

8.Ugotovljeno hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja je v postopku na prvi stopnji uspela dokazati toženka, zato je neutemeljena pritožbena graja, da naj bi sodišče prve stopnje spregledalo porazdelitev dokaznega bremena, da je namreč to v delovnih sporih obrnjeno in prevaljeno na delodajalca. Slednje sicer v primeru izredne odpovedi s strani delodajalca drži (drugi odstavek 84. člena ZDR-1), vendar ga je toženka v celoti zmogla. Ob ugotovljeni kršitvi je sodišče prve stopnje tudi pravilno presodilo, da je bil nadalje izpolnjen drugi pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 - nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ob tem so bile že na prvi stopnji ustrezno pretehtane okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 40), na strani tožnika preteklo sodelovanje, odlično ocenjeno delo ter pretežno dobri odnosi s sodelavci in učenci, na strani toženke pa izguba zaupanja zaradi resnih kršitev, kar je prepričljivo pojasnil ravnatelj toženke. Sodišče druge stopnje kot pravilnega sprejema prvostopni zaključek, da so slednje prevladale, kar utemeljuje izredno odpoved. Nadaljevanje delovnega razmerja ob popolnoma izgubljenem zaupanju delodajalca do delavca zaradi njegovih naklepnih kršitev (neodobrenih odsotnosti) na škodo učencev in njihovega pedagoškega procesa, do katerih je bil tožnik še tekom postopka na prvi stopnji popolnoma nekritičen, posledično ni bilo več mogoče niti do izteka odpovednega roka. Na tak zaključek nima nobenega vpliva nesporno dejstvo, da toženka tožniku ni prepovedala opravljanja dela že ob uvedbi postopka izredne odpovedi, zaradi česar je tožnik delo pri toženki opravljal vse do vročitve izredne odpovedi. V skladu s tretjim odstavkom 110. člena ZDR-1 ima delodajalec v primeru hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, storjenih naklepoma ali iz hude malomarnosti, namreč zgolj možnost delavcu že ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prepovedati opravljanje dela za čas trajanja postopka. Okoliščina, da se toženka te opcije ni poslužila, v nobenem primeru ne dokazuje možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in s tem ne negira obstoja drugega pogoja za izredno odpoved po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, kot se v pritožbi neutemeljeno zavzema tožnik. Dejstvo, da je tožnik posledično še skoraj mesec dni (dejansko le dobrih 14 dni od sprejema odločitve o izredni odpovedi oziroma njene izdaje dne 11. 5. 2022) izpolnjeval svoje delovne obveznosti, pa je zgolj posledica njegovega poznega prevzema odpovedi (27. 5. 2022 - priloga B3), ki mu je bila pravilno vročena po pošti (88. člen ZDR-1), pri čemer slednjega tožnik niti ne izpodbija. Toženka mu je opravljeno delo nesporno plačala, kar je njena zakonska obveznost in pravica delavca, plačilo opravljenega dela pa samo po sebi vendarle ne izkazuje možnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama, kot se neutemeljeno zavzema tožnik. Tudi v pritožbi izpostavljena okoliščina, da so tožnikovi učenci z opravljenimi izpiti dosegli dotedanje standarde in da torej "škode ni bilo", nima nobenega vpliva na presojo možnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom do izteka odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je bila tožniku podana iz razloga očitane neupravičene odsotnosti z delovnega mesta dne 11. 4. 2022, 14. 4. 2022, 21. 4. 2022, 25. 4. 2022, ko ni bil prisoten na delovnem mestu v učilnici predmeta A. v kulturnem centru B. (v nadaljevanju: KCB.), kjer bi moral izvajati pouk z učenci, ter odsotnosti s sestanka učiteljskega zbora dne 20. 4. 2022. Glede na ugotovljene kršitve tožnika, njegovo neupravičeno odsotnost z delovnega mesta na očitane dneve, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tožnik na navedene dneve ni bil prisoten na delovnem mestu v učilnici predmeta A. v KCB. in ni izpolnjeval svojih delovnih obveznosti - izvajal pouka s svojimi štirimi učenci po urniku pedagoškega dela, dne 20. 4. 2022 pa ni bil prisoten na sestanku učiteljskega zbora, čeprav je udeležba na njem prav tako spadala med njegove delovne obveznosti. Opravljanje dela je temeljna obveznost delavca, ki jo je tožnik z očitano odsotnostjo opustil, s tem pa kršil določbe 33., 34., 36. in 37. člena ZDR-1 ter s tem izpolnil znake hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja po 1. točki 66. člena KPVIZ.

9.Sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo, da je bil tožnik pri toženki zaposlen za krajši delovni čas v obsegu 20 %, preostali čas do polne zaposlitve pa je imel status samostojnega kulturnega delavca. Vendar pa tej okoliščini znotraj obsega delovnega razmerja med strankama pravilno ni pripisalo nobenega posebnega vsebinskega pomena. Tožnikova teza, da mu tudi v deležu zaposlitve pri toženki (20 %) pripada drugačna obravnava glede na "navadne" delavce, ki so v celotnem obsegu (100 %) zaposleni pri toženki, da si poenostavljeno povedano zaradi svojega pretežnega statusa samostojnega kulturnega delavca lahko privošči več svobode in manj odvisnosti od navodil toženke tudi v obsegu zaposlitve pri njej, je neutemeljeno in v nasprotju s temeljnimi elementi delovnega razmerja, v razmerju do ostalih delavcev pa diskriminatorno. Že sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno pojasnilo, da se je bil tožnik za 20 % delovnega časa kot delavec v delovnem razmerju dolžan podrediti pravilom delodajalca, javne glasbene šole, ter da je to bistvo delovnega razmerja v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZDR‑1, namreč opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 19). Nerazumljivo je tožnikovo pritožbeno sklicevanje na razmejevanje med pravico do dela in pravicami delavca iz delovnega razmerja. Pri tožniku je v razmerju do toženke šlo le za slednje, tožnik pa je svoje obveznosti iz delovnega razmerja, kot obrazloženo, kršil. Sodišče prve stopnje je tožniku očitane kršitve povsem pravilno obravnavalo kot kršitve delavca iz odvisnega delovnega razmerja. Drugačno pritožbeno zavzemanje za priznavanje drugačnega statusa tožnika znotraj tega razmerja je neutemeljeno, v tem razmerju med strankama tudi nikakor ni šlo za enakovredna subjekta, temveč za odvisno razmerje. Sodišče prve stopnje ni presojalo, kaj bi tožnik moral početi v okviru statusa samostojnega kulturnega delavca, je pa povsem utemeljeno presojalo obveznosti tožnika v času njegove odsotnosti z dela pri toženki, ko bi moral izpolnjevati svoje delovne obveznosti v obliki opravljanja pedagoškega dela in udeležbe na sestankih. Slednje je opustil, pa ne zaradi opravljanja obveznosti v okviru statusa kulturnega delavca, temveč, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi "filanja baterij", tritedenskega oddiha v tujini (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 24), čeprav mu odsotnost z dela s strani toženke ni bila odobrena.

Sodišče prve stopnje se je celo preobsežno ukvarjalo z razlogi za zavrnitev odobritve po tožniku predlagane odsotnosti (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 13, 24 do 25, 31), saj za očitano hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja povsem zadošča, da je tožnik z dela neupravičeno izostal, ker mu predlagana odsotnost ni bila odobrena. Sodišču se tako ne bi bilo treba ukvarjati z zahtevano obravnavo odsotnosti po drugih členih KPVIZ (kot se neutemeljeno zavzema pritožba), čeprav se, kot obrazloženo, je. Na zaključek o tožnikovi neupravičeni odsotnosti z dela nima nobenega vpliva v pritožbi ponovno izpostavljena okoliščina, da je tožnik za ta čas prejel plačilo za redno delo, saj to ne predstavlja naknadne odobritve odsotnosti, kar je bilo pravilno pojasnjeno že na prvi stopnji.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik za očitane dneve neupravičene odsotnosti z delovnega mesta ni imel odobritve nadrejenega ravnatelja ne za odsotnost ne za nadomeščanje le-te (11. 4. 2022 in 14. 4. 2022), podobno ni imel opravičene odsotnosti z dela za čas sestanka učiteljskega zbora dne 20. 4. 2022 niti odobrenega letnega dopusta ali dovoljenega dela na daljavo za preostala dva dni odsotnosti (21. 4. 2022 in 25. 4. 2022). Sodišče prve stopnje se je celo preobsežno ukvarjalo z razlogi za zavrnitev odobritve po tožniku predlagane odsotnosti (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 13, 24 do 25, 31), saj za očitano hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja povsem zadošča, da je tožnik z dela neupravičeno izostal, ker mu predlagana odsotnost ni bila odobrena. Sodišču se tako ne bi bilo treba ukvarjati z zahtevano obravnavo odsotnosti po drugih členih KPVIZ (kot se neutemeljeno zavzema pritožba), čeprav se, kot obrazloženo, je. Na zaključek o tožnikovi neupravičeni odsotnosti z dela nima nobenega vpliva v pritožbi ponovno izpostavljena okoliščina, da je tožnik za ta čas prejel plačilo za redno delo, saj to ne predstavlja naknadne odobritve odsotnosti, kar je bilo pravilno pojasnjeno že na prvi stopnji. Nepomembna je tudi presoja, ali je nadomestna pojavna oblika pouka preko IT tehnologije na daljavo primerna in zagotavlja standarde kakovosti, kar sicer kot irelevantno za odločitev v konkretnem primeru pravilno priznava pritožba. Res pa je tudi, da je tožnik to na prvi stopnji vendarle zatrjeval, zato je na tak argument sodišče prve stopnje utemeljeno odgovorilo.

Izrek

11.Tožnik sicer pravilno izpostavlja, da je delodajalec odgovoren za organizacijo pedagoškega procesa, tako da izpada pouka ne bi bilo. Pritožbeni očitek, da je toženka z nastopom učinkovanja izredne odpovedi učencem ukinila dva termina pouka (medtem ko je tožniku očitala izpad štirih), kar naj bi izkazovalo neodgovornost toženke (in ne tožnika) ter njeno zanemarjanje skrbi za pouk in učence, je neutemeljen. Spregleda namreč, da je tako situacijo s svojo neupravičeno odsotnostjo z dela povzročil prav tožnik. Dejstvo, da je toženka na take kršitve tožnika reagirala z izdajo izredne odpovedi in v tej posledici začasno, do vzpostavitve nadomeščanja, ostala brez učitelja predmeta A. za tožnikove učence, zaradi česar je prišlo do preklica dveh terminov pouka, še ne pomeni, da je toženka zanemarila skrb za organizacijo pedagoškega procesa brez izpada pouka. Toženka je bila namreč v preklic dveh terminov pouka prisiljena izvorno zaradi tožnikovih kršitev in nemožnosti zagotovitve nadomeščanja v tako kratkem času od njegovega prevzema odpovedi.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

12.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek: (1.) da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženko z dne 11. 5. 2022 nezakonita, (2.) da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z dnem 27. 5. 2022 temveč še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, (3.) da ga mora toženka v roku 8 dni pozvati nazaj na delo in ga za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od vključno 28. 5. 2022 dalje prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti, (4.) da je dolžna toženka tožniku za čas od vključno 27. 5. 2022 dalje obračunati bruto zneske nadomestil plače v višini 511,89 EUR mesečno in mu po odvodu davkov in prispevkov plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu dalje za nadomestilo prejšnjega meseca. Odločilo je, da tožnik krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

-------------------------------

2.Zoper tako prvostopno odločitev se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami) s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev. V okviru smiselnega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava izpostavlja, da je sodišče prve stopnje spregledalo tip odpovedi, saj standardi in elementi izredne odpovedi niso bili izkazani, niso bili trajajoči in niso onemogočali doseganja namena, zaradi katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena. Tožnik je še skoraj mesec dni izpolnjeval svoje delovne obveznosti, opravljanja dela mu toženka ni prepovedala, opravljeno delo pa je priznala in plačala, torej ni obstajalo nemogoče stanje, ki bi onemogočalo nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Sodišče je spregledalo, da je dokazno breme obrnjeno in prevaljeno na delodajalca. V obravnavani zadevi je bilo ključno razmejevanje med pravico do dela in pravicami delavca iz delovnega razmerja, kar je sodišče prve stopnje spregledalo in tožniku očitane kršitve obravnavalo kot kršitve delavca iz odvisnega delovnega razmerja v polnem obsegu. Tožnik ima v večinskem delovnem položaju status samostojnega kulturnega delavca s plačljivimi prispevki po državi, zato ga delodajalec ne more obravnavati enako kot polno zaposleno osebo v odvisnem razmerju. Njegova naloga je, da se dodatno skrbno usklajuje pri izpolnjevanju in uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja. Kaj je v času svoje odsotnosti počel tožnik in kaj bi moral početi v okviru statusa samostojnega kulturnega delavca, ni predmet presoje ne delodajalca ne sodišča v predmetni zadevi. Sodišče pa mu je s takim ravnanjem priznalo nadrejeni položaj in s tem vzpostavilo odvisno razmerje med enakovrednima subjektoma v delu zatrjevane pravice do dela. V celoti je spregledalo zahtevano obravnavo odsotnosti po drugih členih Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KPVIZ; Ur. l. RS, št. 52/1994 s spremembami in dopolnitvami) ter priznanje opravljenega dela s strani delodajalca s plačilom za redno delo. Tožnik ni zatrjeval, da je živa izvedba pedagoškega procesa pravilno nadomeščena z izvedbo preko IT aplikacij na daljavo. Presoja, ali je nadomestna pojavna oblika pouka preko IT tehnologije na daljavo primerna in zagotavlja standarde kakovosti, je zato v celoti obravnavana mimo zatrjevanega razloga takšne izvedbe po tožniku. Odrejanje pomembnega sestanka na izjemno relevantno temo za celotni kolektiv ob 19.15 uri zvečer je za delovne procese neprimerno. Neodgovornost do dela, ki jo je delodajalec zatrjeval in mu je sodišče sledilo, je po prepričanju tožnika ravno nasprotna. Toženka je z nastopom učinkovanja izredne odpovedi učencem ukinila dva termina pouka (medtem ko je tožniku očitala štiri), čeprav bi moral delodajalec (toženka) pravočasno organizirati pedagoški proces, da izpada ne bi bilo, saj je izpad pouka v odgovornosti delodajalca. V obravnavani zadevi je toženka v vseh pogledih zanemarila ravno skrb za pouk in učence. Nadaljnje sodelovanje s tožnikom je bilo očitno mogoče, saj je pouk v maju 2022 normalo potekal, zato standardi in elementi za izredno odpoved niso podani. Pri tem je nepomembno, kako so bile vodene evidence. Tožnik je dokazal, da so njegovi učenci z opravljenimi izpiti dotedanje standarde dosegli in da škode ni bilo. Predlaga kot uvodoma navedeno, pritožbenih stroškov ne priglaša.

119. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja - ZOFVI; Ur. l. RS, št. 12/1996 s spremembami in dopolnitvami.

3.Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša.

Zveza:

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopna sodba vsebuje jasne in izčrpne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bila pravilno in popolno ugotovljena. Zavzeta materialnopravna stališča so ustrezno argumentirana, sprejeta odločitev je tudi materialno pravno pravilna.

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (1996) - ZOFVI - člen 119 Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) - člen 66, 66-1 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 4, 4/1, 33, 34, 36, 37, 84, 84/2, 88, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 350, 350/2, 353

6.Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je bila tožniku podana iz razloga očitane neupravičene odsotnosti z delovnega mesta dne 11. 4. 2022, 14. 4. 2022, 21. 4. 2022, 25. 4. 2022, ko ni bil prisoten na delovnem mestu v učilnici predmeta A. v kulturnem centru B. (v nadaljevanju: KCB.), kjer bi moral izvajati pouk z učenci, ter odsotnosti s sestanka učiteljskega zbora dne 20. 4. 2022. S tem je tožnik glede na očitke v odpovedi naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Na podlagi izpeljanega dokaznega postopka je ugotovilo, da je bil tožnik navedene dni samovoljno in neupravičeno odsoten z dela. S tem je storil očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, na podlagi katerih mu je toženka utemeljeno podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zanjo je sodišče prve stopnje presodilo, da je zakonita, kar je narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka.

Pridruženi dokumenti:*

7.Glede na ugotovljene kršitve tožnika, njegovo neupravičeno odsotnost z delovnega mesta na očitane dneve, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tožnik na navedene dneve ni bil prisoten na delovnem mestu v učilnici predmeta A. v KCB. in ni izpolnjeval svojih delovnih obveznosti - izvajal pouka s svojimi štirimi učenci po urniku pedagoškega dela, dne 20. 4. 2022 pa ni bil prisoten na sestanku učiteljskega zbora, čeprav je udeležba na njem prav tako spadala med njegove delovne obveznosti. Opravljanje dela je temeljna obveznost delavca, ki jo je tožnik z očitano odsotnostjo opustil, s tem pa kršil določbe 33., 34., 36. in 37. člena ZDR-1 ter s tem izpolnil znake hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja po 1. točki 66. člena KPVIZ (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 35). Neutemeljena je smiselna pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, v okviru katere tožnik izpostavlja, da naj bi sodišče prve stopnje spregledalo tip odpovedi ter da naj standardi in elementi izredne odpovedi ne bi bili izkazani. Ugotovljene hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki so bile storjene naklepno, tudi po presoji sodišča druge stopnje povsem zadoščajo za delovnopravno sankcijo, ki jo je izbrala toženka in jo je z izpodbijano sodbo utemeljeno potrdilo sodišče prve stopnje (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi). V zvezi s težko razumljivim pritožbenim očitkom, da elementi izredne odpovedi niso bili trajajoči in niso onemogočali dosega namena, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, je dodati, da je vendarle šlo za dalj časa trajajočo kršitev (čeprav to niti ni pogoj za izredno odpoved), v posledici katere je prišlo do izpada pouka pri tožnikovih učencih v štirih zaporednih terminih, pri čemer je šlo skupno za obdobje skoraj štirih tednov pred nastopi in izpiti.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

1Opravljanje dela je temeljna obveznost delavca, ki jo je tožnik z očitano odsotnostjo opustil, s tem pa kršil določbe 33., 34., 36. in 37. člena ZDR-1 ter s tem izpolnil znake hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja po 1. točki 66. člena KPVIZ (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 35).