Jedro

Pri tožniku ni prišlo do takšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da pri njem ne bi bile več potrebne omejitve pri delu v smislu III. kategorije invalidnosti. Tožnik ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za delo šoferja I in so pri delu nujno potrebne določene razbremenitve, ne glede na to, da tako delo tožnik sedaj že opravlja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke in ugotovitev, da pri njem ne obstajajo zdravstvene omejitve oziroma da pri njem ni več podana III. kategorija invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 10. 2013 in z dne 5. 6. 2013 ter se ugotovi, da pri njem ne obstajajo zdravstvene omejitve oziroma ni več podane invalidnosti III. kategorije od 16. 10. 2013 dalje, ter da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodne odmere sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je odločitev sodišča napačna. Sodišče bi v ponovljenem postopku, v kolikor bi dejansko želelo odločiti pravilno, moralo v prvi vrsti angažirati izvedenca nevrokirurga, ali pa vsaj ortopeda. Le tak izvedenec bi lahko podal neko objektivno oceno o tožnikovem zdravstvenem stanju, poleg tega pa bi od izvedenca vsekakor pričakoval, da bi v takem primeru tožnika tudi osebno pregledal in šele potem podal ustrezne zaključke. V konkretnem primeru pa je izvedenec podal mnenje, ne da bi tožnika pregledal. Ni res, kar je zapisal izvedenec, da je tožnika vabil na osebni pregled. Tožnik nikoli ni prejel nikakršnega vabila na osebni pregled, ki bi se ga vsekakor udeležil, v kolikor bi bil dejansko nanj pozvan, saj je to v njegovem interesu. Zaradi tega je podano izvedensko mnenje in zaključek izvedenca, toliko bolj čuden. Tožnik nikakor ne more razumeti, kako tudi zdravniki ne upoštevajo dejstva, da že od leta 2004 opravlja isto delo, pa se mu zaradi tega stanje ni poslabšalo, ampak celo izboljšalo. Pri svojem delu tožnik ne dviguje nikakršnih bremen, zaradi katerih bi se kakorkoli slabšalo njegovo zdravstveno stanje. Od tožene stranke ne zahteva ničesar drugega kot zgolj to, da se mu popolnoma nelogične in neživljenjske omejitve odpravijo, saj se je njegovo zdravstveno stanje bistveno popravilo, kar je ugotovil tudi najbolj strokovno kompetenten zdravnik, to je specialist nevrokirurg. S trmastim vztrajanjem pri svojem stališču, toženec ogroža tožnikovo eksistenco in eksistenco njegove družine.

3. V odgovoru na pritožbo toženec navaja, da bi moralo sodišče tožnikovo tožbo, glede na to, da je uveljavljal, da pri njem od 16. 10. 2013 dalje ni podana invalidnost III. kategorije invalidnosti, zavreči saj je bila izpodbijana dokončna odločba izdana 15. 10. 2013. Datum 16. 10. 2013 pa tako presega okvir sodne presoje. Vsekakor pa ni nobene podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku, prav tako pa ne pritožbi. Sodišče prve stopnje je sledilo napotkom pritožbenega sodišča in razčistilo sporna vprašanja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. VI Ps 2857/2013 z dne 12. 1. 2015, s katero je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 15. 10. 2013 in z dne 5. 6. 2013 ter se ugotovi, da pri tožniku ne obstajajo zdravstvene omejitve oziroma ni več podane invalidnosti III. kategorije od 16. 10. 2013 dalje, ter da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodne odmere sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 119/2015 z dne 11. 6. 2015 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z določenimi napotki, katere dodatne dokaze bo v ponovljenem postopku izvedlo, ker je dejansko stanje ostalo še nepopolno ugotovljeno glede spornega vprašanja, ali je tožnik zmožen za delo voznika. V pripombah, ki jih je tožnik podal na dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, je tožnik vztrajal prav na tem in se pri tem skliceval na izvid nevrokirurga z dne 16. 11. 2012. Predvsem je ostalo nerazčiščeno tudi vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja in če je prišlo do takšnega izboljšanja, da pri njem niso več potrebne omejitve pri delu v smislu III. kategorije invalidnosti. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da v ponovljenem postopku to vprašanje razčisti s pridobitvijo izvedenskega mnenja specialista medicine dela, prometa in športa, torej specialista, med drugim pristojnega tudi za ocenjevanje delovne zmožnosti in ustreznosti delovnih mest. 6. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje najprej pridobilo opis pogojev dela voznika tovornega vozila, pridobilo pa je tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, ki ga je tudi zaslišalo.

7. V izvedenskem mnenju sodnega izvedenca je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da tožnik ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za delo šoferja I in da so pri delu nujno potrebne predlagane razbremenitve, ne glede na to, da tako delo tožnik sedaj že opravlja.

8. Izvedenec je pri podaji mnenja upošteval tako pogoje dela, pod kakršnimi se opravlja delo voznika tovornega vozila ter vsa tveganja in obremenitve, ki jim je na tem delu dnevno izpostavljen, upošteval pa je tudi naravo in težo tožnikovega obolenja. Iz predložene medicinske dokumentacije je razvidno, da je bil tožnik trikrat operiran na hrbtenici in sicer v letu 2001 zaradi HD L5-S1 desno, nato leta 2004 levo in v letu 2009 ponovno zaradi revizije v nivoju L5-S1 desno. V kliničnem statusu nevrokirurg v letu 2012 ni opisal večjih odstopanj od normale: hoja je primerna, element koraka je dober, postavi se na prste, lumbalna gibanja so skorajda popolna, Lasegueu je negativen, gibljivost v stopalih je normalna. Na RTG v letu 2012 je opisovana dekstrokonveksna deviacija z manjšo komponento torzije, tendenca tranzitornega segmenta, začetna spondiloza, začetni Mb. Baastrup, suspektna diskopatija L4-L5 in L5-S1, svetovana je CT preiskava. Ob osebnem pregledu na invalidski komisiji ugotavljajo odsotnost obeh Ahilovih refleksov, sicer pa je gibljivost ledvene hrbtenice dobra, ravno tako ni znakov za radikularno draženje. Glede na opisano zdravstveno stanje, celotno dokumentacijo, vključno z zadnjim izvidom nevrokirurga, je izvedenec zaključil, da so pri tožniku še naprej strokovno utemeljene razbremenitve v okviru III. kategorije invalidnosti. Poudaril je, da je glede na to, da je bil tožnik že trikrat operiran na hrbtenici ter ob upoštevanju obremenitev škodljivosti, ki se pojavljajo na delovnem mestu šoferja, upoštevanje navedenih razbremenitev potrebno zaradi preprečitve poslabšanja zdravstvenega stanja. Ne glede na to, da je specialist medicine dela, prometa in športa ocenil, da tožnik izpolnjuje posebne pogoje za vse vozniške kategorije, ki jih poseduje, je izvedenec ocenil, da tožnik ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za delo šoferja I, in da so ob zaposlitvi nujno potrebne predlagane razbremenitve, ne glede na to, da tako delo sedaj že opravlja. Izvedenec je dodatno poudaril, da ob zaposlitvi pri zadnjem delodajalcu zahtevnega predhodnega preventivnega zdravstvenega pregleda ni opravil, imel pa je odločbo dopolnilnega mnenja, da za tako delo ni zmožen.

9. Takšno mnenje je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno sprejelo in nanj oprlo svojo odločitev. Izvedenec je mnenje podal na podlagi celotnega zdravstvenega stanja, razvidnega iz dokumentacije, vključno z upoštevanjem zadnjega izvida nevrokirurga, na katerega se je tožnik posebej skliceval. Mnenje o tožnikovi delazmožnosti je podal specialist ustrezne specialnosti, ker prav specialist medicine dela, prometa in športa ocenjuje ustreznost posameznih delovnih mest in delovno zmožnost posameznikov, na podlagi različnih obolenj. Pritožba neutemeljeno vztraja, da bi moral mnenje o tožnikovi delovni zmožnosti podati specialist nevrokirurg ali ortoped, ne navaja pa nobenih razlogov za takšno vztrajanje. Sodni izvedenec tožnika sicer res ni osebno pregledal, ga je pa na osebni pregled vabil in dokaz o tem sodišču posebej predložil. Na zaslišanju je izvedenec dodatno obrazložil, da je bila njegova naloga ocenjevanje tožnikovega zdravstvenega stanja in delovne zmožnosti do dokončne odločbe toženca, to je do 15. 10. 2013 (datum dokončne odločbe), in da je za to obdobje imel ustrezne izvide in tudi anamnezo ter podatke osebnega pregleda na invalidski komisiji. Na podlagi teh dejstev, ugotovljene patologije in poznavanja obremenitev voznika na špediciji je ocenil, da osebni pregled ne bi v ničemer spremenil njegovega zaključka. Vztrajanje pritožbe, da bi izvedenec tožnika moral pregledati, je zato v celoti neutemeljeno.

10. Ker je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku postopalo skladno z določbo 362. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in na podlagi vseh izvedenih dokazov popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter utemeljeno zaključilo, da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče ne podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.