Jedro

Očitna pomota se lahko pripeti vsakemu, torej tudi ustrezno skrbni stranki. Možnost odprave takšne pomote (katere bistvo je nenamernost, slučajnost) ni časovno zamejena.

Vprašanje pravice do posesti in dobrovernosti le-te je za presojo utemeljenosti zahtevanega posestnega varstva nepomembno.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških (VI. točka izreka izpodbijanega sklepa) spremeni tako, da se znesek 2.320,46 EUR nadomesti z zneskom 3.085,6 EUR; v preostalem pa se njena pritožba zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči v 15-ih dneh povrniti stroške, nastale z vložitvijo pritožbe, v višini 228,8 EUR.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 25. 5. 2020 je sodišče prve stopnje: - ugotovilo, da je toženec motil tožnike na nepremičnini parcela št. 44/1, k.o. X, s tem, ko jim je (tako, da je vzdolž parcelne meje omenjene parcele s parcelo št. 882, k.o. X in deloma vzdolž parcele št. 861/2, k.o. X namestil ograjo v obliki 25 betonskih blokov oziroma kvadrov, jih zvezal med seboj z jeklenico, na le-te pa po predhodni namestitvi navpičnih, v tla vkopanih in na betonske kvadre pritrjenih kovinskih profilov, namestil in med seboj povezal kovinske mreže) preprečil nadaljnjo možnost uporabe te nepremičnine v delu, po kateri poteka dostopna oz. dovozna pot do nepremičnine parcela št. 45/2, k.o. X, ter na njej stoječe stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja na naslovu L. (I. točka izreka), - zavrglo tožbo glede ugotovitvenega zahtevka, da je toženec motil tožnike na nepremičnini parcela št. 44/1, k.o. X, s tem, da jih je, ko je deloma na parceli št. 861/2, k.o. X, namestil ograjo v obliki 25 betonskih blokov oziroma kvadrov, jih zvezal med seboj z jeklenico, na le-te pa po predhodni namestitvi navpičnih, v tla vkopanih in na betonske kvadre pritrjenih kovinskih profilov, namestil in med seboj povezal kovinske mreže, preprečil nadaljnjo možnost uporabe te nepremičnine v delu, po kateri poteka dostopna oz. dovozna pot do nepremičnine parcele št. 45/2, k.o. X, ter na njej stoječe stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja na naslovu L. (II. točka izreka), - tožencu naložilo, da v roku treh dni vzpostavi prejšnje stanje tako, da z nepremičnine ID znak X - 44/1 odstrani ograjo v obliki betonskih blokov oziroma kvadrov med seboj zvezanih z jeklenico ter na in ob njih pritrjene oz. vkopane navpične kovinske profile in na njih pritrjene kovinske mreže, in sicer v delu, kjer ta ograja stoji na nepremičnini ID znak X - 44/1 (III. točka izreka), - ustavilo postopek v delu tožbenega zahtevka, da mora toženec v roku treh dni vzpostaviti prejšnje stanje tako, da odstrani ograjo v obliki betonskih blokov oziroma kvadrov, med seboj zvezanih z jeklenico, ter na in ob njih pritrjene oz. vkopane navpične kovinske profile in na njih pritrjene kovinske mreže, v delu, kjer ta ograja stoji na nepremičnini par. št. 861/2 k.o. X (IV. točka izreka), - tožencu v bodoče prepovedalo s takimi ali podobnimi ravnanji omejiti oz. odvzeti tožnikove posesti ter možnost uporabe nepremičnine ID znak X - 44/1, v delu, po kateri poteka dovozna in dostopna pot, oz. del le-te ob nepremičninah ID znak X - 861/2 in ID znak X - 882, ter s tem tožnikom onemogočati uporabo nepremičnine ID znak X - 45/2, na kateri stoji stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje, na naslovu L. (V. točka izreka), - tožencu naložilo, da tožnikom v roku 15-ih dni povrne potrebne pravdne stroške v višini 2.320,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper sklep sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Toženec se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje zoper I., III., IV. in VI. točko izreka sklepa in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga v izpodbijanem delu razveljavi ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne (s stroškovno posledico), podredno pa zadevo vrne v ponovno odločanje. Poudarja, da je tožeča stranka zatrjevano motenje posesti utemeljevala s postavitvijo večjega števila betonskih kvadrov, katere naj bi sam postavil dne 6. 2. 2018. Ker je bila predmetna tožba vložena 7. 3. 2019, je bila vložena prepozno. Pojasnjuje, da je opredelitvi očitne pomote nasprotoval kot tudi kaj je v tem oziru zatrjeval. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje o izkazani aktivni legitimaciji vseh petih tožnikov. V dopisu z dne 13. 2. 2019 je posest nepremičnine zatrjeval zgolj prvi tožnik, zaradi česar je sam menil, da ni podana aktivna legitimacija ostalih tožnikov. Podrobnejša opredelitev ravnanj tožnikov pa se opušča tudi v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožeče stranke. Tudi dokazni postopek z zaslišanjem prvega tožnika in druge tožnice z dne 10. 1. 2020 ni izkazal, da naj bi toženec motil posest tretje, četrto in peto tožeče stranke, saj se prvi tožnik in drugo tožnica o načinu posesti sploh nista opredelila, tretji, četrti in peti tožnik pa na narok niso pristopili, prav tako pa svojega izostanka niso opravičili. Sodba ne vsebuje trditev o načinu izvrševanja posesti na sporni nepremičnini tretje do peto tožeče stranke. Takšnih navedb ni podanih niti v trditveni podlagi, zaradi česar je podana kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Presojo aktivne legitimacije tožeče stranke potrjuje tudi sklep o stroških, v katerem je sodišče slednji priznalo „povečanje vseh postavk za 10 % (za dejansko zastopanje dveh tožnikov od petih)“. Smiseln zaključek tako toženo stranko napotuje, da preostali tožniki s svojim zahtevkom niso uspeli. Ni utemeljena odprava očitne pomote v zapisu letnice motenja s sklicevanjem na zaslišane priče, saj so bile izpovedbe v nasprotju s trditvami tožnikov. Pritožba izpostavlja, kaj naj bi v tem oziru izpovedale priče B. N., J. N. in R. N. Ne drži, da bi izvedeni dokazni postopek očitno odpravljal pomoto v datumskem zapisu motilnega ravnanja oziroma je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in prepisom zvočnega posnetka naroka z dne 10. 1. 2020. Sam je v odgovoru na tožbo izpostavil pojem „mirne posesti“. Bistveno je, da se je tožnik po pozivu vedno umaknil s spornega dela nepremičnine in da tudi nikoli vse do postavitve ograje ni uveljavljal posestnega varstva. V nadaljevanju pritožnik pojasnjuje, kaj sodna praksa omenja v zvezi s pravnim standardom „zadnja mirna posest“. Z njegove strani predložena dokumentacija in listine izkazujejo, da je zanikal tožnikovo posest na sporni nepremičnini oziroma njihove „dejavnosti“ nikoli ni toleriral. Izpostavlja, kaj naj bi izkazovalo neobstoj mirne posesti tožeče stranke na sporni nepremičnin. Domnevno mirne posesti ne morejo utemeljevati niti predložene fotografije, saj se je sam ravnanjem tožnikom vedno upiral. Fotografije izkazujejo zgolj trenutek v času svojega nastanka in ne morejo utemeljevati dalj časa trajajočih posestnih stanj. Ker je iz sodne prakse razvidno, da sodišče pri presoji motenja posesti upošteva tudi dobrovernost posesti, meni, da ima sklep v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Pojasnjuje, s katerimi ravnanji tožnikov je utemeljeval protipravnost njihove domnevne posesti. Ne drži, da bi s postavitvijo sporne ograje onemogočil dovoz do hiše oziroma da bi to predstavljalo dvorišče, kakor to potrjuje tudi gradbeno dovoljenje Upravne enote Ljubljana z dne 10. 10. 2007. Ker parcela št. 882 tožeči stranki omogoča dostop, to še ne pomeni, da ima pravico parkiranja na njegovi nepremičnini.

4. Tožniki so v odgovoru predlagali zavrnitev pritožbe.

5. Tožniki se zoper sklep sodišča prve stopnje pritožujejo v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških (VI. točka izreka), in pritožbenemu sodišču predlagajo, da znesek 2.320,46 EUR nadomesti z zneskom 3.149,46 EUR, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče naj bi pri odločitvi o stroških napačno uporabilo materialno pravo, s tem pa zagrešilo tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpostavljajo, kako je sodišče odločilo in katerih priglašenih stroškov ni priznalo. Upravičeni so do nagrade za končno poročilo stranki. Gre namreč za storitev, ki ni bila zajeta v nobeni vlogi, prav tako pa ni zajeta v kakšni drugi tarifni številki. V četrti pripravljalni vlogi so (delno) modificirali tožbo. Ta vloga je bila nedvomno potreba in so stroški za njeno sestavo potrebni. Prav tako jim gre povrnitev stroškov kilometrine njihovega pooblaščenca. Stranka ima skladno z ustaljeno sodno prakso pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa, in ni dolžna izbirati med odvetniki le v kraju, kjer je sodišče, pri čemer mora biti njena zahteva razumna. Upravičeni so tudi do nagrade za predpravdni poziv z dne 13. 2. 2019. Gre za zahtevek oziroma obrazloženo vlogo, saj je bil v dopisu „Poziv za odstranitev motilnega ravnanja“ postavljen specificiran zahtevek, tožeča stranka pa je v njem tudi pojasnila svoje navedbe in podala pravna naziranja. Gre za stroške, ki so ji nastali pred postopkom in zaradi postopka, povrnitev katerih je pravilno in upravičeno zahtevala v okviru svojega stroškovnega zahtevka. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo oziroma priznalo 40 % povišanja za zastopanje petih strank, ampak zgolj 10 % (očitno) iz razloga, ker naj bi pooblaščenec tožeče stranke „dejansko“ zastopal dva tožnika od petih. Takšno stališče sodišča ne vzdrži resne pravne presoje. Povsem nerelevantno je, ali so se vsi tožniki osebno udeleževali celotnega pravdnega postopka, kar očitno šteje sodišče kot odločilno pri ugotovitvi, koliko tožnikov naj bi „dejansko“ zastopal pooblaščenec. V obravnavanem primeru so vsi, ki so se počutili prikrajšane, utemeljeno zahtevali posestno varstvo, kar nenazadnje izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, saj je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku vseh petih tožnikov.

6. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 7. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

**V zvezi s pritožbo tožene stranke:**

8. Sodišče prve stopnje je okoliščino, da je tožeča stranka v tožbi kot datum očitanega motenja posesti navedla 6. 2. 2018, nato pa na naroku dne 12. 7. 2019 pojasnila, da je pravi datum 6. 2. 2019, utemeljeno opredelilo kot očitno pisno pomoto in pravilno zaključilo,3 da je bila tožba vložena pravočasno (oziroma v skladu z 32. členom SPZ4). Pritožnik vsemu temu oporeka z ne(po)jasn(jen)im (za obravnavani primer nekonkretiziranim) navajanjem, da se lahko za očitno pomoto opredeli le pomoto, ki je neodvisna od strankine volje in dejanj. Na drugi strani je njegovo sklicevanje na dejstvo, da je rok za vložitev motenjske tožbe zakonsko določen, in na splošno razlagalno pravilo, da je potrebno izjeme razlagati ozko, brezpredmetno. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje do zaključka, da je šlo pri prvotni navedbi datuma motenja za očitno pisno pomoto, ni prišlo na podlagi razlage zakonske določbe (glede roka za vložitev motenjske tožbe), ampak »zgolj« na podlagi ugotovitve (dejanske narave), da je do takšne pomote prišlo. Neprepričljivo je tudi pritožbeno navajanje, da se na očitno pomoto ne more sklicevati stranka, ki (tako kot v konkretnem primeru tožeča stranka) kljub toženčevemu ugovoru v odgovoru na tožbo napake nemudoma ni odpravila. Očitna pomota se lahko pripeti vsakemu, torej tudi ustrezno skrbni stranki. Prav tako možnost odprave takšne pomote (katere bistvo je nenamernost, slučajnost) ni časovno zamejena in je tožeča stranka zgolj zato, ker je ni odpravila takoj po prejemu toženčevega odgovora na tožbo z dne 9. 4. 20195 (v katerem ugovarjal pravočasnosti vložene tožbe), ampak »šele« na prvem naroku za glavno obravnavo dne 12. 7. 2019, ni izgubila.

9. Dejstvo, da je šlo v konkretnem primeru za očitno pisno pomoto, potrjuje (tudi) pred pravdo vloženi poziv prvo tožnika tožencu na odstranitev motilnega ravnanja, ki je predmet te pravde (glej prilogo A20). V tem okviru ni moč slediti pritožniku, da takšnega zaključka ni moč narediti na podlagi izpovedb prič B. N., J. N. in R. N., kot to ugotavlja sodišče prve stopnje6 (pritožba pa temu neprepričljivo nasprotuje). Tako R. N. kot J. N., ki sta bila zaslišana na naroku dne 10. 1. 2020, sta izpovedala, da je bila sporna ograja postavljena (torej motilno ravnanje izvršeno) v lanskem letu (kar pomeni v letu 2019). Manj natančno (a v skladu z izpodbijanim zaključkom sodišča prve stopnje) je izpovedal tudi na istem naroku zaslišani B. N.7 Pri tem (kot si to zmotno razlaga pritožnik) pa se z dokaznim postopkom (izvajanjem dokazov) ni odpravljala pomota v zapisu datuma motilnega ravnanja, ampak je ta zgolj dodatno potrdil utemeljenost (prepričljivega) pojasnila tožeče stranke.

10. Tožeča stranka je (že v tožbi) podala jasne trditve v smeri aktivne legitimacije vseh petih tožnikov, kar je (torej njihovo navzven vidno posest) izvedeni dokazni postopek (izvedeni dokazi),8 kot je to prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje (glej predvsem 17. in 19. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), tudi potrdil.9 Pritožba kot nasproten dokaz neutemeljeno izpostavlja (prej omenjeni) dopis z dne 13. 2. 2019 – poziv za odstranitev motilnega ravnanja (priloga A20), ki ga je prvo tožnik po svojem pooblaščencu poslal tožencu. V njem je (med drugim) namreč jasno navedeno, da naj bi toženec z obravnavanim dejanjem protipravno omejil (onemogočil) uporabo dovozne poti prvo tožniku in drugim osebam, ki prebivajo na naslovu ... (to je naslov, na katerem prebivajo oziroma so prebivali vsi tožniki), ki so parcelo10 do tistega trenutka redno uporabljali. Tožniki so (kot rečeno) jasne trditve o uporabi vseh (uporabljena je množina)11 in načinih uporabe dovozne poti podali že v tožbi kot tudi v pripravljalni vlogi z dne 14. 8. 2019 (glej tudi 1. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer so te navedbe povzete, oziroma v 17. točki obrazložitve podane ugotovitve sodišča prve stopnje o uporabi (načinih uporabe) nepremičnine, na kateri je toženec postavil ograjo, s strani (vseh) tožnikov).12 Iz omenjenih razlogov pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje z zaključkom, da je bila posest motena tudi tretje, četrto in peto toženi stranki, zmotno ugotovilo dejanski stan13 ter da ima sklep v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni moč preizkusiti, ni moč pritrditi. Očitno neprepričljivo je tudi pritožnikovo navajanje, da njegove pomisleke zoper aktivno legitimacijo (in celo trditev, da ostali trije tožniki z zahtevkom niso uspeli) potrjuje dejstvo, da je sodišče prve stopnje povračilo odvetniških stroškov tožeči stranki priznalo samo za zastopanje dveh od petih tožnikov. Okoliščina, v kakšnem obsegu (kot bo pojasnjeno kasneje, ta ni bil ugotovljen pravilno) je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo povišanje povračila odvetniških stroškov, je ob jasnem izreku in razlogih sodišča prve stopnje (o tem, da so z ugotovitvenim in dajatvenim zahtevkom glede ograje postavljene na parceli št. 44/1, k.o. X, uspeli vsi tožniki), nebistvena.

11. Zakaj je bilo v konkretnem primeru potrebno presoditi, ali so imeli tožniki zadnjo posest na nepremičnini (glej prvi odstavek 33. člena SPZ), ne pa tudi, ali je bila ta »mirna«, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožnik še nadalje neutemeljeno izpostavlja okoliščino »mirnosti« posesti.14 Na drugi strani je njegovo (nekonkretizirano/posplošeno) navajanje, da je tožnika večkrat pozval k umiku in prenehanju motenja, za presojo obstoja (zadnje) posesti tožnikov,15 (samo za sebe) nebistveno,16 trditev, da se je tožnik po pozivu iz spornega dela nepremičnine vedno umaknil, pa ne le neizkazana, ampak prvenstveno nova (prvi odstavek 337. člena ZPP17) in protislovna.18 Zakaj s strani toženca predložene listine v prilogah B3 – B5 na zaključek o zadnji posesti tožnikov nimajo vpliva, je prav tako pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (glej 16. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), pritožba pa podanim razlogom (jasno) ne oporeka. Vse to velja tudi za listine (dopise) v prilogah B6 – B9, ki jih izpostavlja pritožba. Gre za dopise J. C. in toženca (kot njenega pooblaščenca) prvo tožniku oziroma drugo tožnici zaradi prenehanja (različnih) posegov v nepremičnino oziroma prijavi na UE in na Inšpektorat za infrastrukturo, okolje in prostor, ki pa izpodbijane zaključke o posesti (uporabi) tožeče stranke zgolj dodatno potrjujejo. Vprašanje njene pravice do te posesti in dobrovernosti19 le-te pa je (glej 14. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa) za presojo utemeljenosti z njene strani zahtevanega posestnega varstva prav tako nepomembno (glej prvi odstavek 33. člena SPZ). Iz omenjenih razlogov je brezpredmetno pritožnikovo (tudi sicer posplošeno/nepojasnjeno) izpostavljanje ravnanj tožnikov, s katerimi je utemeljeval (z njegove strani) zatrjevano protipravnost njihove posesti. Da parkiranje njihovega vozila oziroma dovoz do hiše nista bila onemogočena zaradi njihovih lastnih ravnanj (pri čemer vztraja pritožba), ampak toženčevega (motilnega) ravnanja (postavitve ograje), je sodišče prve stopnje prav tako prepričljivo obrazložilo (glej 17. – 20. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pri tem je dejstvo, ali imajo tožniki še drug dostop do objekta (predviden v gradbenem dovoljenju), za presojo obstoja njihove posesti na toženčevi nepremičnini (pred ugotovljenim motenjem posesti) in utemeljenosti njihove zahteve po posestnem varstvu, prav tako nebistveno, kar velja (kot je bilo predhodno že poudarjeno) tudi za okoliščino, ali imajo pravico do parkiranja na njegovi nepremičnini.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Glede na to, da toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške, nastale z njeno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožniki nosijo svoje stroške odgovora, saj ni ta v ničemer pripomogel k odločitvi o toženčevi pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

**V zvezi s pritožbo tožeče stranke:**

13. Tožniki (ki se pritožujejo zoper stroškovno odločitev) upravičeno poudarjajo, da jim gre (sodišče prve stopnje jim namreč omenjenih postavk, priglašenih v stroškovniku z dne 10. 1. 2020,20 ni priznalo) povračilo odvetniške nagrade za četrto pripravljalno vlogo, odvetnikove potne stroške, predpravdni poziv, končno poročilo stranki in povišanje v višini 40% zaradi odvetnikovega zastopanja petih strank. Za četrto pripravljalno vlogo (l. št. 99 - 101) jim gre upoštevaje Tar. št. 19(3) OT21 priglašenih 150 točk. Za pred pravdo podani poziv tožencu (na odstranitev motilnega ravnanja)22 jim gre (na podlagi Tar. št. 38(4) OT) 100 točk (in ne 150, kot so jih priglasili v stroškovniku), za končno poročilo stranki pa 50 točk (Tar. št. 39(3) OT). Prav tako so upravičeni do povračila odvetnikovih potnih stroškov (glej 10. člen OT) v skupni priglašeni višini (3 x 7,40 EUR) 22,2 EUR, kot tudi (zaradi njegovega zastopanja petih strank) do povišanja skupne vrednosti storitve za 40 in ne zgolj 10%, kot je to priznalo sodišče prve stopnje (glej 7. člen OT). Omenjeno sodišče je odločitev v tem delu utemeljilo s kratko navedbo, da naj bi šlo za dejansko zastopanje dveh tožnikov od petih, s čimer pa se ni moč strinjati. Pritožniki upravičeno opozarjajo, da je za presojo višine tega povišanja aktivnost posameznih zastopanih strank (npr. njihova prisotnost na narokih) nerelevantna. OT v tem delu ne dela nobenih razlik. Bistveno je, da je pooblaščenec (odvetnik) v predmetnem postopku zastopal vseh pet tožnikov (ki so v pravdi vsi v enaki meri uspeli), v imenu vseh vložil tožbo in nadaljnje vloge ter vse zastopal na narokih.23 Upoštevaje že s strani sodišča prve stopnje priznano povračilo odvetniške nagrade gre tožnikom 2.195 točk, kar upoštevaje povračilo materialnih stroškov (2%), 40% povišanje zaradi zastopanja petih strank, vrednost odvetniške točke (0,6 EUR), povračilo odvetnikovih potnih stroškov v višini 22,2 EUR, 22% DDV, povračilo sodne takse v višini 180,00 EUR ter izvedenine v višini 584,09 EUR, skupaj znaša 3.085,6 EUR. Zato je bilo potrebno pritožbi (delno) ugoditi in izpodbijano stroškovno odločitev (VI. točka izpodbijanega sklepa) spremeniti tako, da se znesek 2.320,46 EUR nadomesti z zneskom 3.085,6 EUR. Kar so pritožniki zahtevali več (in sicer skupaj znesek 3.149,46 EUR), pa je bilo potrebno (kot neutemeljeno) zavrniti.

14. Ker so tožniki zoper stroškovno odločitev v večjem delu uspeli, jim je dolžan toženec povrniti potrebne stroške, nastale z njeno sestavo (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnikom gre za sestavo pritožbe povračilo v višini 150 točk (Tar. št. 21(2) OT),24 kar skupaj s povračilom materialnih stroškov (2%), 40% povišanjem zaradi zastopanja petih strank, upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,6 EUR), 22% DDV in plačano sodno takso za pritožbo (72,00 EUR) znaša 228,8 EUR.

... 3 Glej 13. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. 4 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami. 5 Tega je prejela 15. 4. 2019 (glej povratnico k redni številki 5). 6 Ki se pri tem na izpovedbo priče J. N. ni sklicevalo. 7 Slednji je omenjal, da naj bi do tega prišlo pred kakšnim letom (oziroma letom in pol). 8 To dokazujejo tudi s strani tožnikov predložene fotografije, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje (glej 17. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Okoliščina, da te izkazujejo (kažejo) zgolj trenutek v času svojega nastanka (kar izpostavlja pritožba), ni bistvena. Skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi namreč potrjujejo pravilnost zaključka o (zadnji) posesti tožnikov. 9 Okoliščina, da 3. – 5. tožena stranka na narok dne 10. 1. 2020 niso pristopile, da svojega izostanka niso opravičile (kar glede tretje tožene stranke ne drži – glej prilogo A29) in da niso bile zaslišane, za presojo pravilnosti tega zaključka ni bistveno (za kaj njihovo zaslišanje ni bilo potrebno, je sodišče prve stopnje pojasnilo - pritožba pa tem razlogom ustrezno/konkretno ne nasprotuje - v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa), medtem ko sta prvo tožnik in druga tožnica ob zaslišanju dne 10. 1. 2020 v zvezi z uporabo jasno govorila v množini, omenjala pa sta tudi način (vrsto) uporabo. 10 Po kateri poteka dovozna pot (opomba tega sodišča). 11 Pri čemer niso bili dolžni dodatno pojasnjevati, na katere načine vse nepremičnino uporablja posamezen tožnik. 12 Pritožbeni očitek, da izpodbijana odločba ne vsebuje ugotovitev o načinu izvrševanja posesti 3. – 5. tožene stranke (in da v tem oziru ni bilo trditev), zato ne drži. 13 Kaj je že v osnovi zmotno, saj gre za pravno obarvan (in ne dejanski) zaključek. 14 Primer čemer se sklicuje na sodno prakso, ki je ne opredeli, in na zakon, a SPZ takšne lastnosti pravno varovane posesti (kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje) nikjer ne omenja (zadnjo mirno posest omenja zgolj kot enega od kriterijev za ureditev meje - glej 77. člen SPZ). 15 To velja prav tako za trditev, da tožnik (tožeča stranka) do postavitve ograje nikoli ni uveljavljal posestnega varstva. 16 Kar velja tudi za pojasnjevanje, da je tožnikovo posest zanikal oziroma da je ni »toleriral« (kar naj bi dokazovale z njegove strani predložene listine). 17 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 18 Toženec je v odgovoru na tožbo (glej zadnji odstavek na strani 3) poudarjal, da je zaradi neodzivnosti tožnikov na njihova nedopustna ravnanja opozarjal tudi PP. 19 Katero pritožba (sklicujoč se na sodno prakso, ki je ne navede) prav tako zmotno izpostavlja (zaradi česar je brezpredmeten tudi njen očitek, da ima izpodbijani sklep v tem oziru pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti). 20 Glej l. št. 108. 21 Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015, s kasnejšimi spremembami. 22 Glej prilogo A20. 23 Prav zato tožnikom vsega tega ni bilo potrebno opravljati samim oziroma osebno. 24 Glej npr. sklep tega sodišča I Cp 2367/2018 z dne 3. 4. 2019.