Jedro

Za sorazmeren poseg v toženčevo pravno in ekonomsko sfero bi šlo le, če bi za odločbo domačega sodišča po 1. odstavku 257. člena ZIZ šteli tako sodno odločbo, ki izide v kontradiktornem postopku. Le taka sodna odločba izkazuje dovolj visoko stopnjo verjetnosti obstoja upnikove terjatve, da je mogoče na njeni podlagi izdati predhodno odredbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se sklep o predhodni odredbi z dne 10. 3. 2014 razveljavi ter predlog za izdajo predhodne odredbe zavrne.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor toženca zoper sklep o predhodni odredbi z dne 10. 3. 2014 in odločilo, da so stroški ugovornega postopka nadaljnji pravdni stroški. Ugotovilo je, da gre v konkretnem primeru za odločbo domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (1) ter da je podana nevarnost po 1. alineji 1. točke prvega odstavka 258. člena istega zakona.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja pritožbena razloga nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (2) ter predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in zavrnitev predhodne odredbe, vključno s povračilom stroškov postopka. Ne oporeka obstoju še neizvršljive odločbe domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, kar predstavlja prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe, nasprotuje pa obstoju drugega pogoja za izdajo predhodne odredbe – domnevni nevarnosti po 1. alineji 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. Poudarja, da je prvostopenjsko sodišče njegove navedbe napačno štelo kot zatrjevanje o prenehanju obveznosti s pobotom. Obstoju obligacijskega razmerja s tožnikom ni oporekal, je pa izpostavil, da je njegova obveznost na podlagi preklica poroštvene izjave prenehala. Prvostopenjsko sodišče se je spustilo v vsebinsko obravnavanje spornega razmerja med pravdnima strankama, čeprav sploh še ni bil izveden celotni dokazni postopek in tako ni imel priložnosti, da predlaga posamezne dokaze, iz katerih bi izhajalo, da je njegova obveznost do tožnika prenehala. Prvostopenjsko sodišče je napačno in preveč posplošeno štelo, da je zanikal obveznost do tožnika, saj je jasno povedal, da je njegova obveznost obstajala, vendar pa je prenehala. Tožnik tako ni z verjetnostjo izkazal nevarnosti, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in odločitvi sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe, vključno s stroškovno posledico.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju o ugovoru toženca zoper sklep o predhodni odredbi z dne 10. 3. 2014 izpostavilo, da obstaja odločba domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ, ki predstavlja enega od pogojev za izdajo predhodne odredbe. Ugotovilo pa je tudi obstoj drugega pogoja domneve nevarnosti po 1. alineji 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, ker je toženec v ugovoru zanikal obstoj obligacijskega razmerja s tožnikom. Prvostopenjsko sodišče pa se je glede obstoja drugega pogoja oprlo na določbo, ki jo je Ustavno sodišče z odločbo U-I-148/13-15 z dne 10. 7. 2014 razveljavilo. Ustavno sodišče je ocenilo, da ureditev, izhajajoča iz prej citirane določbe, krši načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ki se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ugotovilo je, da je izpodbijana ureditev v nasprotju s splošnim načelom sorazmernosti (15. člen Ustave) in ne prestane t.i. strogega testa sorazmernosti, saj je teža posledic predhodnih odredb, ki so izdane na podlagi sklepov o izvršbi na podlagi verodostojne listine, kar je značilnost tudi konkretnega primera, za toženčeve pravice do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude nesorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oz. koristim, ki bi zaradi posega nastale. Za sorazmeren poseg v toženčevo pravno in ekonomsko sfero bi šlo le, če bi za odločbo domačega sodišča po prvem odstavku 257. člena ZIZ šteli tako sodno odločbo, ki izide v kontradiktornem postopku. Le taka sodna odločba izkazuje dovolj visoko stopnjo verjetnosti obstoja upnikove terjatve, da je mogoče na njeni podlagi izdati predhodno odredbo.

6. Ker je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev na določbo, ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo, je bilo treba pritožbi toženca ugoditi in spremeniti izpodbijani sklep (3. točka 365. člena ZPP). Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da predhodne odredbe ni dopustno izdati na podlagi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in plačilnega naloga, proti katerima je bil vložen ugovor in ki torej še nista pravnomočna. Razveljavitvena odločba pa na podlagi 125. člena Ustave in smiselne uporabe določb Zakona o ustavnem sodišču učinkuje v vseh razmerjih, nastalih pred dnem, ko je razveljavitvena odločba začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

7. Odločitev o stroških temelji na 151. členu ZPP. Stroški v zvezi s predhodno odredbo delijo usodo vseh (drugih) stroškov postopka glede na končno odločitev.

(1) Uradni list RS, št. 51/1998 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZIZ.

(2) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.