Jedro

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks sodišče presoja dejansko stanje ob vsaki vlogi posebej, glede na navedbe in dokazila, ki jih stranka predloži. Vsakokratni primer je treba obravnavati ločeno glede na navedbe stranke, predložena dokazila ter glede na konkretno višino sodnih taks.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbi tožene stranke z dne 1.8.2006 in z dne 1.8.2006 (1. točka izreka), ter zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka). S citiranima odločbama je tožena stranka zavrnila pritožbi tožeče stranke proti odločbama Upravne enote Kranj z dne 18.1.2006 in z dne 3.2.2006. S prvo je prvostopenjski upravni organ med drugim določil, da se Smučarski zvezi Slovenije dovoli izvedba javne prireditve „Mladinsko svetovno prvenstvo v nordijskih disciplinah in svetovno prvenstvo smučarjev tekačev do 23. leta“ od 29.1. do 5.2.2006, z drugo pa je prvostopenjski upravni organ med drugim določil, da se Smučarskemu klubu T.K. dovoli izvedba javne prireditve „Svetovno prvenstvo veteranov v smučarskih skokih in nordijski kombinaciji“ od 9.2. do 11.2.2006. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da tožeča stranka v tem upravnem sporu izpodbija dve odločbi, ki se nanašata na dovolitev prireditelju za izvedbo javnih prireditev. Te prireditve pa so bile izvedene že pred vložitvijo tožbe, kar niti ni sporno. Zato po presoji sodišča prve stopnje za odločanje o pravilnosti in zakonitosti odobritve teh prireditev ni več izkazan pravni interes. Glede predloga za oprostitev plačila sodnih taks pa je prvostopno sodišče v obrazložitvi navedlo, da predlogu ni ugodilo, ker je na podlagi predloženih listin presodilo, da niso izpolnjeni pogoji po 1. odstavku 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list RS, št. 20/04 – UPB), ker s plačilom taks po mnenju sodišča ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik in njegovi družinski člani, ki razpolagajo tudi z lastnimi viri za preživljanje.

Tožnik vlaga zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje pritožbo ter predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da je izgubil pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo z iztekom prireditve, nezakonito in neustavno. Po takšnem stališču Upravnega sodišča RS je torej nesmiselno vlagati pritožbe, če bi s samo izvedbo prireditve ugasnil pravni interes za ugotavljanje zakonitosti take odločbe. S samo izvedbo prireditve niso bile odpravljene nepravilnosti in nezakonitosti ter kršitve temeljnih človekovih pravic. Upravni postopki so bili izvedeni tik pred prireditvami, eno pritožbo je uspel vložiti še pred začetkom prireditve, o pritožbah pa je bilo odločeno več kot pol leta po prireditvah. Glede oprostitve plačila taks pa v pritožbi navaja, da je priložil tudi sklep, opr. št. U 2103/2004-31 z dne 20.4.2006, s katerim je bil ob enakem dejanskem stanju oproščen plačila taks, pa se prvostopno sodišče do tega ni opredelilo. Poudarja, da je mesečni dohodek na družinskega člana manjši od zajamčene plače, sodne takse pa visoke (presegajo polovico mesečnega dohodka na družinskega člana), zato njihovo plačilo pomeni občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje. Poleg tega še dodaja, da ne presega meril iz Zakona o brezplačni pravni pomoči. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni, podredno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje, njemu pa prizna povračilo stroškov.

Tožnik je 13.12.2006 pritožbo še dopolnil z navedbami, da se pritožuje tudi zaradi kršitev Ustave RS in temeljne človekove pravice do zasebne lastnine. Izpodbijani odločbi sta namreč očitno posegli v njegovo pravico do zasebne lastnine. S samo izvedbo prireditev pa ta pravica ni ugasnila, zato ima še vedno pravni interes za vložitev tožbe v upravnem sporu. V zvezi s predlogom za oprostitev plačila taks pa še prilaga sklep I Up 308/2003-5. Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), ki v 1. odstavku 107. člena določa, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz 2. odstavka tega člena se obravnavana pritožba, vložena še po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. Tudi po presoji pritožbenega sodišča za odločanje o pravilnosti in zakonitosti odločb glede izvedbe javne prireditve in postopkov, v katerih so bile te prireditve odobrene, ni več izkazan pravni interes. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ta ni bil izkazan že ob vložitvi tožbe dne 21.9.2006, saj so bile prireditve izvedene v obdobju od 29.1.2006 do 11.2.2006. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru tožnik izkazoval pravni interes za sodelovanje v postopku in za vlaganje pravnih sredstev v zvezi z dovolitvijo navedenih javnih prireditev le do tedaj, dokler te prireditve niso bile končane, to pa je bilo najkasneje s potekom 11.2.2006. Od tega dne dalje si torej tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča svojega pravnega položaja v zvezi s postopkom odobritve teh prireditev ni mogel več izboljšati, saj je zasledoval svojo pravico do sodelovanja v tem postopku kot stranski udeleženec in uveljavljal prepoved uporabe zemljišč parc. št. 11 k.o. K. in 12 k.o. S. Od tedaj dalje zato tožnik ni imel več pravnega interesa za vlaganje pravnih sredstev.

Ker mora na obstoj pravnega interesa sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 34. člena ZUS), je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je tožnikovo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS po predhodnem preizkusu zavrglo. Tako so irelevantne navedbe tožnika, da Ustava RS in ZUS ne omejujeta pravice do sodnega varstva z izvršitvijo dejanja, torej z dokončanjem izvedbe prireditve, saj v skladu z navedeno določbo ZUS sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti pazi na obstoj pravnega interesa.

Glede zatrjevanih kršitev ustavnih pravic je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da bi bilo sodno varstvo v upravnem sporu možno le ob pogoju iz 2. odstavka 157. člena Ustave RS oziroma 3. odstavka 1. člena ZUS, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V 3. odstavku 1. člena ZUS je namreč določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Iz navedenih določb izhaja, da je sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu subsidiarno. Procesne predpostavke zanj so izpolnjene le v primeru, če tožeča stranka nima zagotovljenega drugega sodnega varstva. Sodno varstvo v upravnem sporu zato ni dopustno, če je sodno varstvo za zatrjevano kršitev mogoče doseči v drugem sodnem postopku. Ker je imel tožnik torej zagotovljeno sodno varstvo pred upravnim sodiščem v rednem upravnem sporu in ga ima po presoji pritožbenega sodišča glede zatrjevanega posega v lastninsko pravico tudi pred sodiščem splošne pristojnosti, ne more uspešno uveljavljati kršitev ustavnih pravic v upravnem sporu.

Glede tožnikovih navedb, da ima še vedno interes, da se ugotovi nezakonitost izpodbijanih odločb, s katerima se je dovolilo poseganje v njegovo lastnino, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da ZUS za take primere, kot je obravnavani, ne daje pravne podlage za izdajo ugotovitvene sodbe v upravnem sporu v zvezi z izpodbijano odločbo.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna tudi odločitev prvostopnega sodišča glede oprostitve plačila sodnih taks. Prvostopno sodišče predlogu ni ugodilo in je za odločitev navedlo pravilne razloge. Iz predloženih listin tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da preživljanje tožnika in družinskih članov, ki jih je dolžan preživljati, s plačilom taks ne bo ogroženo, čeprav v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks tožnik niti ni navedel, da je koga dolžan preživljati. Iz predloženih listin pa izhaja, da tožnik poleg sredstev iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja razpolaga tudi s prihodki od kmetijstva, družinski člani pa razpolagajo tudi z lastnimi viri za preživljanje.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na odločitve sodišč v drugih zadevah, v katerih pa je tožeča stranka bila oproščena plačila sodnih taks. Pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks sodišče namreč presoja dejansko stanje ob vsaki vlogi posebej, glede na navedbe in dokazila, ki jih stranka predloži. Vsakokratni primer je treba obravnavati ločeno glede na navedbe stranke, predložena dokazila ter glede na konkretno višino sodnih taks.

Ker razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.