Jedro

Ocene o neverodostojnosti tožnikov, sprejete na podlagi konkretnega in podrobnega opisa vseh kontradiktornosti, tožniki ne morejo izpodbiti le s pavšalnim zatrjevanjem, da so preganjani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo z dne 9.10.2007 na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 51/06, uradno prečiščeno besedilo in 134/06 - odločba US, dalje ZAzil) kot očitno neutemeljene zavrnilo prošnje prvotožnika in druge tožnice ter njunih mladoletnih otrok (tretjega in četrtega tožnika) za priznanje azila. Hkrati je na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Tožena stranka je presodila, da so vlogo za azil utemeljevali z neresničnimi razlogi in s tem zavajali oziroma zlorabljali azilni postopek. Takšen zaključek je sprejela na podlagi da sta prvi tožnik in druga tožnica le na splošno zatrjevala preganjanje, da so konkretni dogodki protislovni in nepojasnjeni, izjave obeh neprepričljive in protislovne, poleg tega tudi neresnične. V obrazložitvi odločbe podrobno analizira navedbe obeh tožnikov in navaja v čem je podana neprepričljivost in protislovnost v njunih izjavah oziroma navedbah. Neverjetno je, da je prvotožnik meje prehajal brez osebnih dokumentov. Ni prepričljivo, da v BIH za azil ni zaprosil, ker tam ni bil prijavljen. Ni verjeti, da ni vedel, da lahko za azil zaprosi na Hrvaškem. Dogodke, ki naj bi pomenili preganjanje, ni konkretiziral. Okoliščine in vzroke odhoda sta prvotožnik in prvotožnica različno predstavila. Ni verjetno, da bi kljub preganjanju kar osem let čakala z odhodom iz matične države, čeprav so tam ostali še starši in brat drugotožnice, ki pa da nimajo težav. Tudi ni verjeti, da preganjanja nista prijavila policiji. Nista predložila nobenih dokazov o zatrjevani smrti in vzrokih smrti staršev prvotožnice. Tudi nista pojasnila, zakaj sta se za odhod odločila šele leto kasneje.

Sodišče prve stopnje je tožbo tožnikov proti navedeni odločbi zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Strinja se z razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v obrazložitvi svoje odločbe. Pritrjuje presoji, da so tožniki zavajali in zlorabljali azilni postopek s tem, da so lažno predstavljali razloge, na katere so se sklicevali.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da odločbo tožene stranke odpravi in ji vrne zadevo v ponovno odločanje. Sodišče bi moralo uporabiti Zakon o mednarodni zaščiti ne pa Zakon o azilu. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov za svojo odločitev. Ni pravilna presoja sodišča, da so tožniki namerno zavajali in zlorabljali postopek. Prvi tožnik in druga tožnica sta se res zapletla s pojasnjevanjem okoliščin in nejasno podala opis odhodka iz matične države, toda to še ni podlaga za oceno o njuni splošni neverodostojnosti. Ponavljajo dosedanje svoje navedbe in ugovore o preganjanju.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Z odločitvijo in razlogi se pritožbeno sodišče strinja.

Pravilna je ocena tožene stranke, da so tožniki namerno zavajali in zlorabljali azilni postopek s tem, da so lažno predstavljali razloge, na katere so se sklicevali. Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da so tožniki s kontradiktornimi in nelogičnimi izjavami že glede okoliščin odhoda iz matične države ter glede poti s Kosova v Slovenijo in vmesnega nekajtedenskega zadrževanja v Bosni in Hercegovini izkazali splošno neverodostojnost, to pa je v pospešenem azilnem postopku dovolj za zavrnitev prošenj kot očitno neutemeljenih. Polnoletna tožnika sta bila seznanjena s svojimi pravicami in obveznostmi v postopku (da aktivno sodelujeta z upravnim organom, da izčrpno predstavita in pojasnita vsa dejstva in okoliščine, ki so jima znane in utegnejo biti pomembne za priznanje azila ter da omogočita pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov, da morata podati verodostojne in prepričljive razloge, s katerimi utemeljujeta prošnje). Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje sta bila oba tožnika v postopku posebej opozorjena tudi na to, da morata vse okoliščine predstaviti po resnici in čim bolj izčrpno, pred sprejemom prošnje na predpisanem pa sta bila tako pisno kot ustno seznanjena s pravicami in obveznostmi v postopku. Tožena stranka je v odločbi podrobno, obširno in konkretno navedla, katere so bile nekonsistentnosti, protislovnosti in pavšalnosti v izjavah obeh polnoletnih tožnikov v upravnem postopku. Glede na mladoletnost se ocena o neverodostojnosti razteza tudi na mladoletna tožnika. Tožniki niso z nobenimi konkretnimi argumenti izpodbijali oceno tožene stranke o neverodostojnosti, ampak so le pavšalno zatrjevali, da niso podani razlogi za odločitev v pospešenem postopku in da so kot pripadniki romske skupnosti na Kosovu maltretirani in nadlegovani. Kontradiktornost so utemeljevali s slabo koncentracijo. Na takšni podlagi je bila tožba pravilno zavrnjena.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V času odločanja tožene stranke je veljal Zakon o azilu, zato je sodišče pravilno presojalo odločitev tožene stranke v skladu s tem zakonom, ne pa po določbah Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/2007), ki je stopil v veljavo 4.1.2008. Prehodna določba 1. odstavka 140. člena Zakona o mednarodni zaščiti se nanaša na upravne, ne pa na sodne postopke in nalaga, da se upravni postopki, začeti po Zakonu o azilu, nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona. Tudi ni podlage za pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za svojo odločitev. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo in navedlo razloge. Ti razlogi so pravilni in logični, zato jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. Presoja tožene stranke in sodišča prve stopnje, ki sta natančno obrazloženi, zato ne more biti ovržena le s pavšalnim ponavljanjem pravilno ocenjenih navedb in pravilno zavrnjenih ugovorov, ki so jih tožniki že doslej uveljavljali.

Glede na navedeno je bilo na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, postopek v upravnem sporu pa ni bil kršen. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.