Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri podizvajalcu glavnega izvajalca, to je drugotožene stranke. Po medsebojni pogodbi mora delodajalec tožnika opraviti uvajanje v delo in ga nadzirati pri delu. Zato glavni izvajalec ni odgovoren za tožnikovo nepoznavanje dela na gradbišču, to je razopaženje tono težkega opaža. Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi drugotožena stranka kot lastnik opaža, izročila star in obrabljen opaž, saj je opaž bil nov. Zato ni podlage za solidarno odgovornost iz drugega odstavka 152. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od toženih strank zahtevala solidarno plačilo 200.077,84 EUR s pripadki in mesečno rento 100,00 EUR ter pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo pravdne stroške vseh treh toženih strank.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožba je obsežna (24 strani), zato pritožbeno sodišče povzema le najvažnejše navedbe in bo odgovorilo na pravnorelevantne v nadaljevanju sodbe. Sodišče je raziskovalo dejstva, ki jih toženke niso zatrjevale. Zavrnilo je predlog z izvedencem iz varstva pri delu in izvedenca gradbene stroke ter s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ti so nejasni in v nasprotju z vsebino listinske dokumentacije. Višje sodišče je naložilo sodišču prve stopnje, da glede temelja razišče ali je prva toženka imetnica opaža, ali je imel opaž skrite napake in ali je vzrok za prevrnitev opaža ta napaka. Namesto, da bi sodišče pritegnilo izvedenca, je to reševalo s pomočjo prič. Priče so od drugotožene stranke in zato neustrezne za reševanje strokovnih vprašanj. Sodišče se je samo lotilo reševati vprašanja o skritih napakah. Za vse to bi moralo sodišče pritegniti izvedenca gradbene stroke in ugotoviti mehanizem nastanka škodnega dogodka, zato je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Toženki omenjenih prič nista predlagali za dokazovanje tega dejstva v zvezi s skritimi napakami in jih sodišče ne bi smelo o tem spraševati. Gre za kršitev 2. in 7. člena ZPP. Sodišče je samo skonstruiralo dejstvo v zvezi s skritimi napakami in zaključkom v zvezi s tem. Izpovedbe teh prič je štelo za trditev toženk, kar ni bilo podano. Potrebno je bilo ugotoviti, da je opaž spojen z objektom in da je prvotoženka imetnica objekta, česar prvotoženka do prvega naroka ni prerekala. Gre za priznano dejstvo. Ker je prvotoženka imetnica objekta, je podana objektivna odgovornost prvotožene stranke. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da je sporni opaž predstavljal nevarno stvar. Prvotoženka je v ponovljenem postopku pričela zatrjevati, da je vse aktivnosti sodila C. d. d., da se ne ukvarja z gradbeništvom, da sporni opaž ni bil spojen z nepremično, da gradnje še ni prevzela v posest in da je opaž del gradbenega materiala, da je kupec opreme drugotoženka in da ni imela opaža v uporabi. Za vsa ta dejstva velja prekluzija. Sicer pa je tudi sklepanje sodišča materialnopravno zmotno. Priča ne more soditi o tem, kaj je del objekta in kaj del opreme. To je vprašanje za izvedenca. Odločitev sodišča o tem je neargumentirana in predstavlja kršitev določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opaž je bil v času škodnega dogodka pritrjen na objekt prvotožene stranke in je štel za sestavni del in ne za gradbeno opremo. Ni pomembno, da je sicer gradbeno orodje, ko ni pritrjen. Vsak opaž se enkrat odstrani, pred tem pa je del objekta, zato je prvotoženka imetnica opaža in odgovarja za škodo. Sodišče sklepa, da ni bilo skritih napak, ker je priča J. izpovedala, da je bila s tem opažem dokončana celotna gradnja in ni bilo napak in da ni bilo z opažem nič narobe. Izpovedal je tudi, da so delavci N. k. d., pregledali opaž in da so ga uporabljali za vidne stene, kar pomeni, da je bil nov in gladek in da po odstranitvi varovanih elementov še stoji, saj ga je treba nasilno odvojiti od betona ter da ni bil pred tem uporabljen. Tožene stranke pa za te trditve niso podale dokazov, zato je sodišče napačno sklepalo, da opaž ni imel skritih napak. Tožnik je podal ustrezno trditveno podlago o obstoju skritih napak in sicer da so bili elementi opaža nekvalitetni in dotrajani. Izvedenec gradbene stroke pa bi lahko potrdil, da je imel opaž nekvalitetne in dotrajane elemente in ne bi bil informativni dokaz, kot zmotno meni sodišče. Tožnik je sam izpovedal, da je moralo biti nekaj narobe s klimo in ni ovrgel trditev glede skritih napak, kot meni sodišče. Zato je ta sklep napačen. Sodišče samo ugotovi, da naj bi bil vzrok za prevrnitev opaža v nepravilni demontaži in to ne izhaja iz trditev in dejstev toženih strank, zato je prekoračilo trditveno podlago toženih strank. Tožene stranke niso zatrjevale dejstev v zvezi z demontažo opaža, sodišče pa sklepa, da je demontaža bila opravljena na nepravilni način, kar vse ugotovi iz izpovedb prič L. in J. Sodišče je dejstvo v zvezi z obstojem skritih napak in pravilom poteka odstranjevanja opaža ugotovilo preko zaslišanih prič, čeprav gre tu za strokovno vprašanje in za domeno izvedenca. Sodišče v točki 24 najprej ugotavlja, kakšen je pravilen in varen način razopaževanja in da to ugotavlja izvedenec, nato pa to samo ugotovi s pričami. Prvo in drugo tožena stranka sta nosilki nevarne dejavnosti in zato objektivno odgovarjata. Tako je tudi odločilo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 659/2007 in Višje sodišče v Celju Cp 1054/2010. Prvo in drugo toženka sta sodelovali pri izvedbi posla, saj so po zaslišanju prič usklajevali sestanke vsi predstavniki toženih strank in posla ni izvajala le družba N. k. d., temveč so sodelovali preko vseh toženk. Za nosilca dejavnosti ne velja le tisti, kdor direktno izvaja posamezni segment, ampak nosilec dejavnosti je tudi ta, ki organizira, koordinira, pregleduje in nadzira izvršeno delo ali kako drugače sodeluje pri njem in ima od tega korist. Drugotoženka je potrebovala gradbeni dnevnik, kar kaže, da je bila vseskozi vpeta v posel in nosilka dejavnosti. Za varnostne ukrepe ni bila zadolžena le družba N. k. d., saj je za nadzor nad izvajanjem bila zadolžena tudi prvo in drugo toženka. Po uredbi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih in po ZGO-1 je jasno, da svojih nalog ne more prenesti na drugo osebo in mora naročnik spoštovati temeljna načela varnosti in zdravja pri delu. Po 82. členu ZGO-1 naročnik zagotovi varnostni načrt in poskrbi, da bo gradbišče urejeno v skladu z varnostnim načrtom. Naročnik poskrbi za varnostni načrt in nadzor nad izvajanjem in če tega ne stori, krivdno odgovarja. Toženki nista poskrbeli za izvedbo varnostnega načrta in sodba nima razlogov o tem. Teh dejstev toženki nista prerekali. Po sodbi Cp 1307/2007 bi toženki morali zatrjevati, da je prišlo do kvalitativnega prenosa opaža na družbo N. k. d. in da je ta prevzela upravljanje, vzdrževanje in nadzor. Do takšnega prenosa imetništva ni prišlo. Sodišče je zmotno uporabilo 152. člen OZ. Na objektu je dela opravljala tudi drugotoženka, posledično je tudi uporabljala opaž in bila njena uporabnica. V spisu ni dokaza, da bi bil sporni opaž pod nadzorom tožnikovega delodajalca. Sodišče šteje, da opaž ni imel skritih napak in da je bil obratovalec družba N. k. d. Tožeča stranka je zatrjevala, da tožniku ni bilo vidno, kdo je bil obratovalec in mu ni bilo znano čigava so delovna sredstva. Zato je bil še vedno odgovoren imetnik nevarne stvari (pravno mnenje VS RS poročilo VSS 2/92). Sodišče sicer to citira, vendar zmotno šteje, da je dejansko stanje v smeri napotil iz pravnega mnenja treba ugotavljati po uradni dolžnosti mimo trditev toženih strank. V zvezi s pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS bi sodišče moralo sklepati, da sta bili toženki imetnici nevarne stvari in odgovorni objektivno. Sodišče je zmotno sklepalo v 29. točki obrazložitve, da ni sporno, da je obratovalec opaža družba N. k. d. Tožeča stranka vseskozi zatrjuje, da sta imetnika in obratovalca toženki. Tožena stranka ni zatrjevala, da bi bila za razopaženje zadolžena družba N. k. d. in da to izhaja iz popisa del v prilogi podizvajalske pogodbe. Gre za sodbo presenečenja, saj sodišče sodi mimo trditev toženih strank. Sodišče je tudi zmotno presojalo vsebino sporazuma o ureditvi varnosti in zdravja pri delu na spornem gradbišču z dne 22. 5. 2007 in zapostavi določbe gradbene pogodbe z dne 26. 4. 2007. Omenjeni akti ustvarjajo obveznosti za zagotavljanje varnosti na gradbišču in nadzor tudi za prvo in drugo toženo stranko. Toženki sta se sami dogovorili, da bosta izvajali ukrepe za zagotavljanje varnosti delavcev in nadzor nad opravo izvedenih del. To je določeno v 5. točki sporazuma, 6. točki, ki omenja stalni nadzor in brezhibno delovanje sredstev in to bi toženki morali izvajati tudi kritičnega dne, kar sta opustili. Zato ne drži sklep sodišča, da toženki nista bili dolžni izvajati varnostnih ukrepov. Če bi izvajali, bi lahko preprečili nastanek škodnega dogodka. Sodišče ni presojalo vsebine varnostnega načrta in je spregledalo točko 5.5, da za varnostne ukrepe odgovarja vodja gradbišča ali koordinator ustavi dela izvajalca. Nadzor sta torej imeli toženki, kar sta opustili. V skrajnem primeru pa odgovarja drugotoženka, saj iz določb gradbene pogodbe to izhaja. Sodišče tega dokaza ni presojalo. V 22. členu je določeno, da je izvajalec dolžan zagotoviti in skrbeti za vse potrebne varnostne ukrepe na gradbišču. Po 24. členu pogodbe pa skrbi za izvajanje varnostnih ukrepov na celotnem gradbišču izvajalca in podizvajalca in odgovarja za škodo. Sodišče pa zmotno šteje, da je šlo za praznik in da drugotoženka ni mogla pričakovati, da bo podizvajalec delal. Sodišče pa ne pojasni na podlagi česa to sklepa. Če takrat C. d. d. ni delal, ga to ne razbremeni. Moral bi vedeti in vršiti nadzor, da podizvajalec dela. Tudi priče J., L. in A. so izpovedali, da je bil praznik in so delali oziroma niso imeli nič proti, da je podizvajalec delal. Če bi izvajali nadzor, do nesreče ne bi prišlo. Sklepanje o tem, da niso mogli vedeti, je v nasprotju z izpovedbami prič, kar predstavlja 14. in 15. točko 339. člena in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče pa sklepa, da drugotoženka ni mogla pričakovati del in naj ne bi mogla preprečiti nesreče, da pri podizvajalcu ni naročila del. Sodišče ni imelo podlage za take sklepe. Priča L. je bil vez med izvajalci in bi moral vedeti, kaj se dogaja na gradbišču. Mora se zanimati o tem, kaj in kdaj se izvaja in biti v nenehni komunikaciji s podizvajalci. Drugotoženka bi delo na praznik lahko pričakovala, če bi se zanimala in izpolnjevala svoje dolžnosti iz pogodbe. Zato je napačen sklep sodišča, da drugotoženki ni bilo znano, da se kritičnega dne dela. Izvedba del je po 10. členu podizvajalske pogodbe v domeni drugotoženke in ne tožnikovega delodajalca. Drugotoženka bi morala zagotoviti varnostne ukrepe, jih sprejeti, se pozanimati o delu in načrtih glede izvajanja del s strani podizvajalca. Vse to izhaja tudi iz zaslišanja prič L. in Č. L. je izpovedal, da je vse podizvajalce dnevno koorigiral Č., tožnik in priča T. pa sta povedala, da je T. vsak dan dobival navodila s strani L. in poslovodje C d. d. Iz vsega sledi, da je delo delodajalcu odrejala drugotožena stranka in da se je posel opravljal pod njenim okriljem, kot tudi okriljem naročnika. Glede na sporazum in 10. člen podizvajalske pogodbe, sta bili toženki kritičnega dne dolžni opravljati nadzor nad delavci N. k. d. Nadzor pa je bil opuščen in to je bil vzrok za nastalo nesrečo. Prvotoženka je imela možnost prekiniti dela, dokler varnostni ukrepi ne bi bili izvedeni oziroma obvestiti delovno inšpekcijo. Drugotoženka pa bi morala koordinirati dela, saj delavci niso prejeli navodil za delo z opažem. Sodišče ni upoštevalo, da so ta dejstva s strani toženih strank neprerekana. Toženke pa so le navajale, da niso bile dolžne za varne delovne pogoje in nadzor nad delom tožnika in da je bila to dolžnost družbe N. k. d., ker je ta dolžnost bila prenesena s podizvajalsko pogodbo.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila prvotožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Opozarja, da je prerekala navedbe tožeče stranke. Tožeča stranka v zvezi s skritimi napakami zanj nekakovostno oziroma dotrajani opaž krivila C. d. d. in ne prvotožene stranke. Tožeča stranka je zatrjevala, da so bili pritrdili elementi opaža pravilno nameščeni, sam tožnik pa je zatrjeval drugače. Sicer pa očitki vezani na obstoj skritih napak niso bili obrazloženi in pravočasni. Prvotožena stranka je opozorila, da je inšpektor za varstvo pri delu imenoval koordinatorja za varstvo pri delu I. H. in da je izvajal nadzor na gradbišču in svojo ugotovitev vpisoval v knjigo varnostnih ukrepov.

4. Na vročeno pritožbo je odgovorila tudi drugotožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Za opaž lahko odgovarja le imetnik nevarne stvari in če bi opaž imel skrite napake. Sodišče je pravilno ugotovilo, da bi ob zaslišanju prič postavitev izvedenca pomenilo, da se širi pomanjkljiva trditvena podlaga tožeče stranke. Tožena stranka ne more dokazati, da izroči brezhibni opaž; tožeča mora dokazati, da so bile napake. Z opažem je delala le družba N. k. d., predvsem pa je tožnik izpovedal, da je najprej odvil vse matice in odstranil vse kleme, razen ene. Ta klema je držala tri opaže. Ker je primanjkovalo delavcev je bil tožnik sam. Tožeča stranka je izpovedala, da je kleme pregledala in da je ena držala tri opaže in če bi bilo karkoli narobe, bi opaž padel že prej, ne pa da je zdržal 15 minut. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče šteje, da so v tej zadevi odločilna dejstva, katero je ugotovilo sodišče prve stopnje: - tožnikova delodajalka je bila družba N. k. d., ki je bila dolžna zagotoviti usposobljenost svojih delavcev za strokovno in varno delo; - po sporazumu o ureditvi varnosti in zdravja pri delu (priloga B5) mora podizvajalec na skupnem delovišču z ustreznimi varnostnimi ukrepi zagotoviti varnost svojim delavcev, jih ustrezno usposobiti, preveriti njihovo zdravstveno stanje ter usposobiti za varno delo; - tožnika bi moral o najprimernejšem načinu opravljanja dela z opaži, varnostnimi ukrepi podučiti N. k. d.; - škodni dogodek se je zgodil na praznik, ko predstavnikov prvo in drugotožene stranke ni bilo na gradbišču in niso vedeli, da bo podizvajalec s svojimi delavci delal (ker je zamujal pri delu); - tožnikovo delo je nadziral in odrejal kot nadrejeni T., delavec N. k. d. (izjave na Inšpektoratu za delo in izjave pri B., L. in A.); - zaslišane priče B. in D. (zaposleni pri podizvajalcu), so izpovedali, da jim na gradbišču niso povedali kako razstaviti opaž, sami pa so to vedeli že od prej; - delodajalec tožnika ni zagotovil, da bi tožnik opravil ustrezni izpit za varnost pri delu in ni bil ustrezno usposobljen za varno delo (8. člen Sporazuma o ureditvi varnosti in zdravja pri delu na skupnem delovišču, priloga B5); - podizvajalec N. k. d. je šel v stečaj, tožeča stranka pa se je odpovedala tožbenemu zahtevku zoper M., dedinjo po pokojni K., ki je bila komplementar tožnikovega delodajalca, družba pa je bila izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije 12. 12. 2008 in po pokojni K. ni bilo čiste zapuščine in dedinja ne odgovarja za obveznosti zapustnice; - opaž je bil last drugotožene stranke, ki ga je posodila podizvajalcu.

7. Zadeva je bila že obravnavana pred pritožbenim sodiščem in sodba je bila razveljavljena s sklepom I Cp 2667/2016 z dne 22. 3. 2017. Pritožbeno sodišče je takrat opozorilo, da je tožeča stranka med drugim zatrjevala, da je opaž, katerega je podizvajalcu izročila drugotožena stranka, imel skrite napake in da je zato prišlo do padca opaža na tožnika (slabi in dotrajani pritrdili element, klemena) in da je tožeča stranka predlagala izvedenca gradbene stroke. Drugotožena stranka pa je ves čas trdila, da je izročila opaž brez napak in da je vzrok padca opaža bilo ravnanje tožnika, ki je odvil vse vijake, ki so bili potrebni za njegovo stabilnost. Trdila je tudi, da je z izročitvijo opaža podizvajalcu delo in nadzor dela z opažem prišlo na delodajalca tožnika, saj stvar ni bila obremenjena s skritimi napakami. V nadaljevanju postopka je sodišče v zvezi s tem zaslišalo priče L. in J., oba zaposlena pri drugotoženi stranki. Oba sta izpovedala, da je opaž gradbeno orodje, s pomočjo katerega se postavi stena objekta, nato pa se odstrani in uporabi kot orodje za drugo steno. J. je povedal, da je s tem opažem bila dokončana celotna gradnja, ter da so ga nato še večkrat uporabili in da ni imel skritih napak; vztrajal je, da je za nezgodo krivo, da je tožnik narobe demontiral opaž. Tudi priča L. je povedal, da je bilo za tem istim opažem narejenih še nekaj sten na objektu in da ko pride opaž na gradbišče, se pregleda. Povedal je, da so opaž pregledali delavci podizvajalca, jih prešteli in potrdili prevzem, kar je potrdila priča A. Priča L. je še izpovedal, da je bil opaž nov in gladek, saj so ga uporabili za betoniranje vidne stene, ko je treba, da je opaž nov in gladek. Iz teh izpovedb je nato sodišče sklepalo, da tožnik ni uspel dokazati, da bi bilo z opažem kaj narobe oziroma da bi bile skrite napake, saj bi se napake morale pokazati pri nadaljnjem delu, saj so opaž uporabljali tudi naprej. Zato je sodišče prve stopnje sklepalo, da postavitev izvedenca gradbene stroke ni potrebno. Tožnik ni predlagal dokazov, ki bi izpodbili izpovedbe prič in ni navedel v kakšnem stanju naj bi bil opaž in pritrdilni elementi pred in po nezgodi, da bi lahko sodišče postavilo izvedenca gradbene stroke. Pritožbeno sodišče se pridružuje sodišču prve stopnje, da ni možna postavitev izvedenca gradbene stroke brez možne primerjave (tožeča stranka ni nikoli trdila, da je opaž še kje na voljo, da bi ga lahko izvedenec vpogledal), brez navedb o tem, kaj je bilo narobe na opažu ali na klemi. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva, potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Ko opaža ni več, tožeča stranka pa po zaslišanju prič ni konkretizirala, katere skrite napake naj bi imel opaž, ni potrebno postavljati izvedenca gradbene stroke. Tožeča stranka je le trdila, da naj bi imel opaž izrabljena in dotrajana klemena, kar se pa v dosedanjem dokaznem postopku ni potrdilo. Res so priče zaposlene pri drugotoženi stranki, vendar so vsi skladno izpovedali, da je bil opaž gladek in nov in uporabljen še kasneje in da kakšnih težav z opažem ali klemeni ni bilo. Tožnik ni izpovedal, da bi bil opaž star in izrabljen. Povedal je, da je odvil vse matice in da je bil opaž še vedno pripet s pritrdilnimi klemeni. Dogodek je tudi opisan v uradnem poročilu Inšpektorata za delo (priloga C2) in tudi povzeta tožnikova izpovedba in izpovedba zaslišanih prič. Tam je tožnik povedal, da so pred betoniranjem na njem postavili opore za opaž, sam jih je odstranil, odvil vse matice in odstranil kleme, ki je sponka za opaž, razen ene. Potem je vzel lestev, da bi lahko opaž dvigalo dvignilo. Nato pa je dobil navodila od T., da naj vrhnja dva dela opaža odstrani, nato pa naj žerjavistu da oprijemke za opaž, kjer jih je T. potreboval drugje. Moral je čakati, da mu te oprijemke vrnejo in čakal je dvigalo, vendar žerjavist ni prišel in ker je moral na stranišče, je poklical T., da ga obvesti, da gre. T. je rekel, da lahko gre, saj je oprijemke še potreboval. Po lestvi je šel navzdol, prišel do betona, naredil korak ali dva in takrat je opaž padel in ga zbil. Nikjer torej ni zabeleženo, da bi tožeča stranka navajala, da bi bile skrite napake v opažu ali priponkah. Ko je tožena stranka podala svoje navedbe in so bile dodatno zaslišane priče v zvezi s kvaliteto opaža, je bil v pravdi trenutek, ko bi tožeča stranka morala podati navedbe. Takrat je prišlo dokazno breme o tem, da trditve in dokazi tožene stranke o pravilnosti opaža, niso resnične. Vendar nato teh navedb ni bilo in zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da izvedenec gradbene stroke ni bil potreben, zato ne gre za očitano 8. točko drugega odstavka 239. člena ZPP in sodba ima o tem razloge v točki 35 in 36 iz zato tudi ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je bila drugotožena stranka sicer lastnica opaža, da pa z izročitvijo ispravnega opaža podizvajalcu, ni odgovorna za napačno ravnanje tožnika pri demontaži opaža. Tako se je razbremenil odgovornosti iz 152. člena OZ in ni mogoče skonstruirati solidarne odgovornosti med ravnanjem podizvajalca in drugotoženo stranko.

9. Pritožba nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago toženih strank in v trditveno podlago štelo izpovedbe prič J. in L. ter da je s tem zagrešilo kršitve iz 2. in 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena. Toženi stranki ves čas trdita, da je za tožnikovo nesrečo krivo predvsem njegovo ravnanje in nepoučenost s strani delodajalca. Navedbe tožnika v zvezi s skritimi napakami pa je tožena stranka prerekala (primerjaj že navedbe drugotožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 28. 11. 2014, ko zavrača obstoj skritih napak in trdi, da je za nesrečo oziroma prevrnitev krivo odvijačenje vijakov, ki so nujno potrebni za stabilnost opaža). Drugotožena stranka je tudi zapisala, da se je opaž prevrnil šele 20 minut po odvitju vijakov, saj so ostali pritrdilni elementi popustili šele, ko je nekaj časa nanje delovala sila, ki je ne bi bilo, če vijaki ne bi bili odstranjeni. To je štela v prid dejstvu, da so bili ostali pritrdilni elementi ustrezni in so zagotovili stabilnost opaža še nekaj časa po odvitju vijakov (točka 3 pripravljalne vloge, list. št. 91). To pomeni, da je drugotožena stranka imela dovolj navedb o tem in nato še ponudila dokaze in zaslišanje prič. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče sodilo mimo trditvene podlage toženih strank. Nato pa je sodišče prve stopnje ocenilo zaslišanje prič oziroma dokaze in štelo, da je tožena stranka dokazala svoje trditve. Nato pa bi morala tožeča stranka ponuditi dokaze za svoje trditve o tem, da opaž ni bil brezhiben, katere skrite napake so bile in nato bi lahko sodišče izvajalo dokaz z izvedencem gradbene stroke.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno štelo, da je prvotožena stranka dokazala, da ni razpolagala z opažem oziroma ga ni imela v upravljanju in jo zato ne more zadeti solidarna odgovornost s podizvajalcem. Pri tem se pokaže kot odločilno dejstvo, ali je opaž del objekta ali pa je gradbeno orodje, tako kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi pritožbeno sodišče ima dovolj znanja o tem, da lahko pritrdi sodišču prve stopnje, da je opaž, ki se uporablja v gradnji in sicer tako, da se pritrdi za zunanjo steno, gradbeno orodje oziroma del opreme za gradnjo na objektu1. Tudi dejstvo, da se mora pritrditi na objekt, da se lahko na objektu dela, ne pomeni, da postane pritiklina tega objekta, za katero bi odgovarjala prvotožena stranka kot lastnik oziroma naročnik dela. Po 150. členu OZ odgovarja za škodo od nevarne stvari njen imetnik, za škodo nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Ugotovljene okoliščine tako ne potrdijo, da bi prvotožena stranka imela nadzor, posest ali kako drugače vplivala na opaž.

11. Zmotno meni pritožba, da je sodišče prve stopnje prepozno upoštevalo trditve prvotožene stranke, da ni razpolagala z opažem. Prvotožena stranka je ves čas navajala, da je izvedbo objekta prenesla na drugotoženo stranko kot glavnega izvajalca, da se z gradbeništvom ne ukvarja, da ni bila izvajalka del in ni upravljala s spornim opažem. Vse to je izčrpno navajala že v odgovoru na tožbo in zato sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 286. člena ZPP, ko je upoštevalo navedbe prvotožene stranke. O solidarni odgovornosti oziroma prenosu odgovornosti za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti, pa je drugotožena stranka podala obširne navedbe in predlagala zaslišanje prič J., L. in A. v četrti pripravljalni vlogi z dne 28. 11. 2014, kar je vse bilo pred prvim narokom in pravočasno. Drugotožena stranka ves čas trdi, da je podizvajalec prevzel stvar z namenom samostojne oprave določenega posla in ga imel v nadzoru in na skrbi2. Seveda pa lahko stranko po tem, ko je bila zadeva razveljavljena s sklepom višjega sodišča, vložita ponovni pripravljalni spis in ponovita svojo pravno argumentacijo predvsem iz stališča o tem, kar piše v sklepu višjega sodišča. 12. Ker so bila zaslišanja prič v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi predlagana pravočasno, priče so tudi bile zaslišane, se je sodišče prve stopnje lahko odločilo, da dodatno zasliši dodatno predlagane priče in jih predvsem vpraša o dejstvih, ki so se v sklepu višjega sodišča pokazala za pravno odločilna. Zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane relativne bistvene kršitve določb ZPP iz 2. in 7. člena ZPP, ko je priče spraševalo o opažu, stanju opaža oziroma zatrjevanih napakah na opažu. Sodišče prve stopnje pa se je nato na podlagi celotnega dokaznega postopka odločilo, da opaž ni del objekta, kateri se je gradil in za katerega bi bil lahko odgovoren investitor, to je prvotožena stranka. Nato pa se je tudi sodišče odločilo, da gre za gradbeno orodje, saj je opaž nekaj, kar je povprečnemu človeku znano in jasno. Ker ni imelo navedb tožeče stranke, kaj naj izvedenec v zvezi s tem pove (za kakšne napake bi lahko šlo), je pravilno zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem gradbene stroke. Ni pravilno sklepanje pritožnika, da mora stranka najprej navesti vsa dejstva v zvezi z nekim pravno odločilnim dejstvom (starost opaža, uporaba za prvo steno, ali so še kasneje uporabljali opaž in podobno) in da samo to lahko priče potrdijo. Sodišče je spraševalo priče o opažu, posesti, stanju ob predaji opaža in priče so nato izpovedale, da so opaž uporabljali še naprej in da niso bile težave z opažem, ker je bil nov in ispraven. Sodba je zadosti obrazložena, ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi med seboj niso v nasprotju. V zvezi z opažem je sodišče povzelo tudi izpovedbo tožnika in zaključilo, da ni potrdil, da bi šlo za skrite napake. Pritožba izpostavi, da je izpovedal, da je moglo biti nekaj narobe s klemo. Vendar je sodišče o opažu z dodatki vprašalo priče in te so povedale svoje odgovore. Nihče ni potrdil, da bi bilo kaj narobe s klemo. Res pa je, da tožnik ni povedal, da bi se na opažu nekaj pokazalo, kar bi bilo mogoče opredeliti za skrite napake. Zato sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena.

13. Sodišče prve stopnje je prišlo do sklepa, da je vzrok za prevrnitev opaža v nepravilni demontaži. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje do tega sklepa prišlo po uradni dolžnosti in da to ne izhaja iz zatrjevanih dejstev toženih strank. Tožene stranke so to zatrjevale in to ves čas postopka, že od odgovora na tožbo dalje. Vendar je v pravdi predvsem pomembno, da so se tožene stranke razbremenile očitkov o tem, kar jim je očitala tožeča stranka. Tožene stranke so dokazale, da je za slabo uvajanje tožnika v delo oziroma da ni opravil ustreznih preizkusov znanja varnosti pri delu, odgovornost na strani njegovega delodajalca oziroma podizvajalca. Tožene stranke so zatrjevale, da je tožnik napačno demontiral opaž. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje za vzrok padca opaža sprejelo razlago priče J. in L., pa ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb ZPP oziroma preseganje trditvene podlage tožene stranke. Sodišče si na koncu dokaznega postopka ustvari mnenje. Ko ugotovi, katera dejstva so pravno relevantna (v tem primeru gre za problem odgovornosti toženih strank za nastalo nesrečo in vzročno zvezo), odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega uspeha (8. člen ZPP). Ko pa je ugotovilo, da je za sam potek razopaženja bila odgovornost na strani podizvajalca, je pojasnilo, da v primeru, ko bi šlo za razmerje odgovornosti tožnika in delodajalca, vprašalo izvedenca o tem dejstvu (točka 24 sodbe). Sodišče ni, kot meni pritožba, po eni strani menilo, da o razopaženju lahko pove le izvedenec, ampak je to pojasnilo glede na odgovornost delodajalca tožnika.

14. Pritožba graja materialnopravni sklep sodišča prve stopnje, da toženi stranki nista bili nosilki nevarne dejavnosti. Pri tem iz določenih odločb iztrga del obrazložitve o tem, kdo nosi riziko dejavnosti in naredi sklep, da je to tisti, kdor ima ekonomski interes za to dejavnost3. Vendar gre za iztrgane odstavke sodb, kjer ni šlo za problem prehoda oziroma izročitve nevarne stvari tretjemu, ki je postal upravljalec. Tudi dejstvo, da je bila drugotožena stranka nosilec organizacije in koordinator posla po gradbeni pogodbi, še ne pomeni, da je z izročitvijo opaža podizvajalcu, postala imetnica nevarne stvari. Pritožba tudi zmotno šteje, da je bilo v razveljavitvenem sklepu naloženo ugotavljanje, da gre pri gradnji za nevarnost dejavnost. V konkretnem primeru gre za problem, da je tono težak opaž, ko se snema, nevarna stvar in če ima kakšno skrito napako, pa lastnik te stvari prevzemnika ni opozoril, odgovarja tudi ta solidarno (primerjaj sklep I Cp 2667/2016, točka 7). Sicer je treba povedati, da vsaka gradnja objekta sama po sebi ni nevarna dejavnost. Tudi dejstvo, da je drugotoženka potrjevala gradbeni dnevnik, ne pomeni, da je nosilka tega dela dejavnosti, ko je tožniku nastala škoda. Kljub temu, da je bila drugotožena stranka zadolžena za nadzor, ne more vedeti, da je podizvajalec delal na dela prost dan, če ga o tem ni prej obvestil. Kaj takega tudi varnostni načrt ne nalaga in tudi neživljenjsko bi bilo razlagati zadevo tako, kot želi pritožnik. Pritožnik trdi, da sodba nima razloga o tem, da prvo in drugotožena stranka nista poskrbeli za izvedbo varnostnega načrta in da je imelo to za posledico nastanek škode. Pri tem ne pojasni, kaj v varnostnem načrtu bi odvrnilo tožnika, da bi razopaženje opravil na način, kot ga dejansko je. Ko je opaž prevzel podizvajalec, z njim so delali njegovi delavci, torej tudi tožnik, je bil nadzor razopaženja na strani podizvajalca. Pritožba trdi, da ni prišlo do „kvalitativnega prenosa opaža na družbo N. k. d., da bi ta v celoti prevzela opravljanje, vzdrževanje in popoln nadzor nad ljudmi“. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil opaž predan podizvajalcu in ne nazadnje tudi tožeča stranka trdi, da je delala na razopaženju tožeča stranka in da jo je usmerjal vodja T., neposredno nadrejeni, ki je bil tudi delavec N. k. d. Nadzor nad delom ne pomeni, da bi morala drugotožena stranka nadzirati vsako delo podizvajalca in njegovih delavcev, saj je bila zaveza podizvajalca, da svoje delavce ustrezno usposobi in kontrolira njihovo znanje varnosti pri delu. Kot pritožbeno novoto pa tožnik izpostavi, da je bila dolžnost vzdrževanja opaža na strani drugotožene stranke. Sicer pa tudi ne pojasni, kaj pri vzdrževanju opaža ni bilo pravilno in je bilo v vzročni zvezi s tožnikovo poškodbo. Enako velja za navedbo iz pritožbe, da tožniku navzven ni bilo vidno, kdo je obratovalec opaža in čigava so delovna sredstva na gradbišču. Tako je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo določbo 152. člena OZ. Drugotožena stranka je prepustila opaž podizvajalcu in kako je podizvajalec delal z opažem oziroma prepustil delo z opažem svojim delavcem, ni stvar toženih strank. Tožene stranke so prerekale navedbe tožečih strank v zvezi z dejanskim stanom določbe 152. člena OZ in zato ni utemeljen očitek sodišču prve stopnje, da so te navedbe priznane. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, poročilo VSS 2/92. Ne gre za takšen primer, saj je bil opaž izročen podizvajalcu in samo ta ga je upravljal oziroma bil imetnik nevarne stvari. Pritožba tudi ne pove, kako naj bi prvo in drugotožena stranka še upravljali opaž, oziroma kaj bi lahko naredili v danih okoliščinah z opažem, da do nesreče ne bi prišlo. Toženi stranki sta prerekali pravno odločilna dejstva in zato ne gre za sodbo presenečenja. Sklepi sodišča tudi niso v nasprotju z določbami podizvajalske pogodbe in sporazumom o ureditvi varnosti in zdravja pri delu na skupnem gradbišču z dne 22. 5. 2007, kakor tudi ne z gradbeno pogodbo z dne 26. 4. 2007. Pritožba iztrga posamezne določbe iz teh dokazov in skuša prikazati, kot da je bil nadzor nad varnostnimi ukrepi, kakor tudi izvajanje teh varnostnih ukrepov v domeni toženih strank. Gre za splošne določbe o organizaciji dela, skrbi za sredstva in varnostne ukrepe. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je v tej zadevi odločilno, da je s podizvajalsko pogodbo in sporazumom urediti varnost in zdravje pri delo na skupnem gradbišču dolžnost usposobiti svoje delavce in skrbeti za varno delo le-ta prešla na podizvajalca. Podizvajalec bi tudi moral delavce ustrezno strokovno usposobiti in da je prevzel v delo gradbena dela, ki so predmet te pogodbe in tudi nastale nesreče. Podizvajalec je tudi moral nadzirati in voditi delo svojih delavcev. Šlo je za delitev dela in odgovornosti med podizvajalcem in glavnim izvajalcem. Do tožnikove nesreče je prišlo zato, ker ni bil dovolj usposobljen za delo in tudi zaradi poteka dela, ki ga je vodil njegov nadrejeni T. in ne delavci toženih strank. Zmotno meni pritožba, da bi toženi stranki morali biti nenehno prisotni, nadzorovati vsako delo podizvajalca oziroma njegovih delavcev, ki ga je prevzel podizvajalec. Kaj takega je tudi neživljenjsko pričakovati pri delu na gradbišču. Tudi če gradbena pogodba določa, da mora prvotožena stranka skrbeti za vse potrebne varnostne ukrepe na gradbišču (22. člen to nalaga izvajalcu), to še ne pomeni, da tega ni mogoče prenesti na podizvajalca oziroma, da sta še vedno solidarno odgovorna, ko gre za delavce podizvajalca. V konkretnem primeru je šlo za nevarno stvar oziroma napačno demontažo. Iz citiranih pravnih aktov med pogodbenimi strankami ni mogoče razbrati, da to pomeni, da morata toženi stranki nadzirati in skrbeti za varnost vsakega posameznega dela na gradbišču, katerega je prevzel podizvajalec. Pritožba meni, da bi drugotožena stranka morala vedeti, da podizvajalec dela na dela prost dan in bi morala vseeno izvajati varnostne ukrepe in vršiti dolžni nadzor nad delovnim procesom. Dejstvo, da drugotožena stranka ni imela nič proti, da so kdaj delali na praznik, ker je podizvajalec zamujal, še ne pomeni, da je glavni izvajalec vedel, da se ta dela vršijo. Vendar je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da je pri ugotovljenem napačnem ravnanju tožnika nemogoče očitati toženima strankama, da bi morali to delo nadzirati in ga preprečiti oziroma zagotoviti varno delo. Gre za širjenje pojma „izvajanje nadzora nad izvedbo del“ tudi med prazniki do neživljenjskih in hipotetičnih vzrokov, ki jih ponuja pritožba. Zato so vsa obsežna izvajanja pritožbe o tem, kaj vse bi toženi stranki morali kontrolirati pri podizvajalcu na dela prost dan, so preveč oddaljena od vzroka za tožnikovo poškodbo. Le kot primer pritožbeno sodišče povzema navedbe iz pritožbe, da sta tožnik in priča T. povedala, da T. vsak dan dobiva navodila s strani poslovodje A. iz drugotožene stranke in da jim daje navodila na gradbišču tudi poslovodja drugotožene stranke. To še ne pomeni, da bi drugotožena stranka prevzela nadzor nad razopaženjem oziroma bila odgovorna podučiti tožnika o tem, kako se pravilno opravi razopaženje v konkretnem primeru. Ni bil vzrok za nastalo nesrečo „opustitev odgovornosti za varnost na gradbišču in nadzor“, ampak napačen potek razopaženja, kar bi moral nadzorovati T., tožnik pa bi moral biti podučen, kako se to pravilno opravi.

15. Ob pogodbah in delitvi dela, ki so bila sprejeta med glavnim izvajalcem in podizvajalcem, ni mogoče očitati prvotoženki kot investitorju, da bi morala prekiniti naročena dela, dokler varnostni ukrepi ne bi bili izvedeni. Prvotožena stranka je povedala, da je ni bilo na gradbišču in da je dela prepustila drugotoženi stranki. Ta pa je s podizvajalcem razdelila skrb za obveščenost svojih delavcev in za seznanitev delavcev z varnostnimi ukrepi.

16. Pritožba še meni, da je sodišče prve stopnje brez dokaznega predloga pridobilo uradno poročilo Inšpektorata za delo in to brez tega dokaznega predloga. Drugotožena stranka je že v prvi pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2013 podala dokazni predlog v zvezi z izjavo, katero je tožnik podal pred inšpektoratom za delo z dne 15. 2. 2008 in kot dokaz predlagala zapisnik o zaslišanju priče - tožnika iz spisa Inšpektorata RS za delo št. 06155-016/2007 z dne 15. 2. 2008. Tudi tretjetožena stranka je večkrat ponovila ta dokazni predlog, nato pa je pritožbeno sodišče temu dokaznemu predlogu ugodilo in zaprosilo Inšpektorat za delo za pribavo tega spisa, saj ne more zahtevati le določene listovne številke spisa, ne da bi ga poznalo. V obrazložitvi sodbe pa je sodišče tudi uporabilo in ocenilo dokaz z zaslišanjem tožnika v tem postopku. Zato ne gre za dokaz pridobljen po prekluziji oziroma za prepozen dokaz, ki bi ga sodišče uporabilo v nasprotju z 2. in 7. členom ZPP in prvim odstavkom 339. člena. To je sodišče pojasnilo v 18. točki obrazložitve.

17. Pritožba uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena tako, da meni, da bi sodišče moralo dopustiti izvedbo z izvedencem za varstvo pri delu, s katerim bi tožeča stranka dokazala obstoj krivdne odgovornosti tožene stranke. Pri tem navaja, da bi izvedenec odgovoril na strokovna vprašanja o protipravnih ravnanjih in opustitvah tožene stranke ter obstoj vzročne zveze med protipravnimi ravnanji in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so očitki iz naslova kršitev predpisov varnosti in zdravja pri delu lahko le na račun delodajalca, torej N. k. d. Ta je bil delodajalec tožnika in ne drugotožena stranka. Sodišče je pravilno razmejilo odnos med glavnim izvajalcem in podizvajalcem, saj se po 25. členu ZVZD morajo na delovišča, kjer hkrati opravlja dvoje ali več delodajalcev, ti s pisnim sporazumom določiti skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter delavca odgovornega za izvajanje teh ukrepov. To razmerje in varnostni načrt je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo (priloga B19). Sodišče pravilno ugotavlja, da je na praznik, ko delavcev drugotožene stranke ni bilo in niso vedeli, da delo poteka, ni mogoče očitati opustitev dolžnega nadzora drugotoženi stranki. Prvotožena stranka pa tega nadzora ni bila dolžna izvajati. Sodišče pravilno opozarja, da drugtoženka ni naročila podizvajalca, da dela na praznik, temveč je ta o tem odločil sam. Neživljenjsko bi bilo, da bi moral glavni izvajalec tudi na dela prost dan "stražiti", da ne bi kdo od podizvajalcev delal, če to ni bilo dogovorjeno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem za varstvo pri delu, saj je ugotovilo, da kritičnega dne ni bilo delavcev drugotožene stranke na gradbišču in niso mogli izvajati nadzora nad načinom razopaženja, ki ga je izvajal tožnik.

18. Tako se je toženima strankama uspelo razbremeniti očitane krivdne odgovornosti pa tudi objektivne odgovornosti iz določbe drugega odstavka 152. člena OZ. Podane tudi niso zatrjevane kršitve določb ZPP in tudi ne tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

19. Na koncu pritožba še ponavlja, da se tožeči stranka poraja upravičen dvom v objektivno vodenje postopka s strani sodnice in v njeno nepristranskost. V kolikor smiselno želi pritožnik izločevati sodnico, bi to moral storiti do konca glavne obravnave oziroma izdaje sodbe (72. člen ZPP). Takšne navedbe bi tudi moral konkretizirati in ne izražati le "dvom v objektivno vodenje postopka in dvom v njeno nepristranskost".

20. Odločitev o stroških temelji na določbi 154. člena ZPP in 166. člena. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, navedbe toženih pa niso prispevale k rešitvi te zadeve. Odločitev pritožbenega sodišča pa temelji na določbi 353. člena ZPP.

1 "Opaž": kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje (Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.termania.net). 2 Citira tudi sodbo vrhovnega sodišča II Ips 895/2007. 3 Citira II Ips 659/2007, Cp 1054/2010.