Jedro

Sistemska in teleološka razlaga določb ZPPSL namreč napotuje na zaključek, da je v zvezi z dovoljenimi tekočimi posli v smislu 1. odstavka 31. člena ZPPSL šteti vse tiste posle, ki so usmerjeni v sanacijo ekonomskofinančnega stanja družbe, zoper katero se vodi postopek prisilne poravnave. Mednje pa sodi nesporno tudi pridobivanje novih finančnih sredstev za obuditev in ponoven začetek poslovanja. Smisel sklenitve prisilne poravnave je namreč prav v tem, da se z zmanjšanjem in - ali - prolongacijo obveznosti dolžnika slednjemu po sklenitvi prisilne poravnave omogoči v nadaljevanju nemoteno poslovanje in vzpostavitev njegove likvidnosti. V nasprotju z navedenim ciljem, ki ga zasleduje postopek prisilne poravnave, pa bi bilo onemogočanje ali celo prepoved dolžniku, da v času teka postopka prisilne poravnave ne posluje in da ne sklepa novih poslov.

Da pa so posli kreditiranja dopustni posli v okviru poslov za nadaljevanje proizvodnje oziroma poslovanja dolžnika, pa nenazadnje izrecno izhaja tudi iz 5. odstavka 43. člena ZPPSL, kjer zakon izrecno primeroma našteva tudi take posle. Za vse posle iz 1. odstavka 31. člena ZPPSL ni potrebno dovoljenje poravnalnega senata in mnenje upniškega odbora. To bi po nepotrebnem obremenjevalo dolžnika pri njegovem poslovanju. Dovoljenje poravnalnega senata in mnenje upniškega odbora pa je potrebno pri tistih poslih, s katerimi dolžnik odtujuje ali obremenjuje svoje premoženje, daje poroštva ali avale (4. odstavek v zvezi z 2. odstavkom 31. člena ZPPSL).

Izrek

1. Pritožba zoper 1. točko izreka sklepa se zavrže. 2. Pritožbi zoper 2., 3., 4., 5., 6. in 7. točko izreka sklepa se ugodi in se izpodbijani sklep v tem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče predloga upnikov B.A.M. S. d.o.o., L. In K. d.o.o., L., za ustavitev postopka prisilne poravnave zavrnilo (1. točka izreka). Predlog za ustavitev postopka prisilne poravnave je zavrnilo (2. točka izreka) in začelo nad dolžnikom stečajni postopek, imenovalo stečajno upraviteljico, dolžnike pozvalo, naj svoje dolgove poravnajo stečajni masi, upnike pa, naj svoje terjatve prijavijo stečajnemu senatu ter določilo narok za preizkus terjatev (3. do 7. točka izreka). Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil dolžnik, uveljavljal pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL ter predlagal razveljavitev sklepa v celoti in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Pritožba zoper 1. točko izreka sklepa ni dovoljena.

Po 3. odstavku 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL pritožba ni dovoljena, če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo. Slednji se presoja z vidika možnosti, da bi pritožnik v pritožbenem postopku lahko dosegel zanj ugodnejšo rešitev od izpodbijane. Z izpodbijano 1. točko izreka sklepa prvostopenjskega sodišča pa je slednje zavrnilo predloga upnikov B.A.M. S. d.o.o., L. in K. d.o.o., L., za ustavitev postopka prisilne poravnave. Pritožnik zanj ugodnejše odločitve v postopku sploh ne bi mogel doseči, zato mu je treba v tem delu odreči pravni interes za pritožbo. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 343. člena ZPP in 15. členom ZPPSL dolžnikovo pritožbo zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrglo.

V preostalem delu je pritožba utemeljena.

Pritrditi je pritožniku, da iz izpodbijanega sklepa niso razvidni razlogi za zavrženje dolžnikovega umika predloga za začetek postopka prisilne poravnave, zaradi česar izpodbijanega sklepa glede očitne odločitve, da navedene dolžnikove izjave o umiku ne bo upoštevalo, ni mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL). Načelo ekonomičnosti, zlasti pa načelo hitrosti postopka prisilne poravnave (2. odstavek 11. člena v zvezi s 1. odstavkom 71. člena ZPPSL) terja v primeru, da določenega procesnega dejanja udeleženca v postopku in torej tudi dolžnikove izjave o umiku predloga za začetek in sklenitev prisilne poravnave, takojšnje nadaljnje obravnavanje predloga za sklenitev prisilne poravnave. Sklep poravnalnega senata o neupoštevanju dolžnikove izjave o umiku ima tako značaj sklepa procesnega vodstva v smislu 20. točke 1. odstavka 270. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL in je primerljiv s situacijo iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Zoper sklepe procesnega vodstva pa ni pritožbe (3. odstavek 270. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL). To pa pomeni, da za tovrstni sklep procesnega vodstva ni potrebna posebna odločitev v izreku sklepa, ker je ta že vsebovana v odločitvi o glavni stvari. Prvostopenjsko sodišče zato ni zagrešilo nobene kršitve določb ZPP, ker ni izdelalo pisnega odpravka sklepa o navedenem procesnem vprašanju neupoštevnosti dolžnikove izjave o umiku. Povedano pa ne pomeni, da sodišču v obrazložitvi sklepa, ki ga izda o glavni stvari, ni potrebno navesti razlogov za neupoštevanje dolžnikove izjave o umiku. Dolžnik namreč lahko v pritožbi zoper odločitev o predlogu za sklenitev prisilne poravnave uveljavlja morebitne procesne kršitve (tudi neupoštevanja njegovih izjav). Da pa bi dolžnik lahko učinkovito uveljavljal svojo ustavno pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave, mora biti v izpodbijanem sklepu seznanjen z razlogi neupoštevanja njegove izjave o umiku predloga (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-201/01 z dne 6.11.2003). Ker izpodbijani sklep teh razlogov nima, ga v tem delu ni mogoče preizkusiti. Vprašanje upravičenosti neupoštevanja dolžnikove izjave o umiku je namreč odločilno za presojo upravičenosti meritornega obravnavanja predloga dolžnika za sklenitev prisilne poravnave. Pritožnik pa utemeljeno opozarja tudi na nejasnost in nerazumljivost 2. točke izreka sklepa, saj iz nje ni razvidno, čigav predlog za ustavitev postopka prisilne poravnave je sodišče zavrnilo, saj je o predlogih upnikov B.A.M. S. d.o.o, L. in K. d.o.o., L., odločilo že v 1. točki izreka sklepa. Tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, o katerem predlogu je sodišče odločilo z 2. točko izreka sklepa. Tudi v tem delu je zato podana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZPPSL.

Pritožnik tudi utemeljeno opozarja, da je odločitev o predlogu za sklenitev prisilne poravnave predpostavka za odločanje o začetku stečajnega postopka. O predlogu za sklenitev prisilne poravnave pa sodišče z izpodbijanim sklepom sploh ni odločilo, saj izrek sklepa o tem nima odločitve. Iz obrazložitve sklepa sicer izhaja, da je sodišče predlog za začetek postopka prisilne poravnave zavrnilo, ker na naroku za prisilno poravnavo ni bila dosežena večina, potrebna za sprejetje prisilne poravnave. V taki situaciji, ko predlagana prisilna poravnava ni izglasovana s potrebno večino upniških glasov, pa vsebino odločitve sodišča določa 57. člen ZPPSL. Po citiranem določilu namreč poravnalni senat ne zavrne predloga za začetek postopka prisilne poravnave (o predlogu za začetek postopka je bilo namreč že pravnomočno odločeno, v obravnavanem primeru s sklepom z dne 23.12.2005 - red. št. 10) pač pa poravnalni senat zavrne predlog za sklenitev prisilne poravnave in po uradni dolžnosti začne stečajni postopek.

Vse opisane nepravilnosti in nejasnosti tako izreka izpodbijanega sklepa, kot tudi njegovih razlogov, so torej narekovale njegovo razveljavitev na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Že v tej fazi postopka pa je treba opozoriti tudi na materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča glede (ne)podelitve močnejše pravice upniku RM K. d.o.o. pri glasovanju o predlogu za sklenitev prisilne poravnave. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja materialnopravno zmotno stališče sodišča, da pri sklenitvi posojilne pogodbe z navedenim upnikom ne gre za tekoči posel v zvezi z opravljanjem dolžnikove dejavnosti, ker dolžnik že dalj časa ni opravljal dejavnosti (od leta 2003) in da torej ne gre za dopusten posel iz 1. odstavka 31. člena ZPPSL. Sistemska in teleološka razlaga določb ZPPSL namreč napotuje na zaključek, da je v zvezi z dovoljenimi tekočimi posli v smislu 1. odstavka 31. člena ZPPSL šteti vse tiste posle, ki so usmerjeni v sanacijo ekonomskofinančnega stanja družbe, zoper katero se vodi postopek prisilne poravnave. Mednje pa sodi nesporno tudi pridobivanje novih finančnih sredstev za obuditev in ponoven začetek poslovanja. Smisel sklenitve prisilne poravnave je namreč prav v tem, da se z zmanjšanjem in - ali - prolongacijo obveznosti dolžnika slednjemu po sklenitvi prisilne poravnave omogoči v nadaljevanju nemoteno poslovanje in vzpostavitev njegove likvidnosti. V nasprotju z navedenim ciljem, ki ga zasleduje postopek prisilne poravnave, pa bi bilo onemogočanje ali celo prepoved dolžniku, da v času teka postopka prisilne poravnave ne posluje in da ne sklepa novih poslov. Omejitev dolžnikovega poslovanja zgolj na dokončanje nujnih začetih poslov (133. člen ZPPSL) in tistih, ki se sklepajo zaradi vnovčenja stečajne mase (134. člen ZPPSL), je namreč smisel stečajnega postopka, katerega končni cilj je sorazmerno poplačilo upnikov dolžnika glede na velikost stečajne mase, posledica izvedenega in zaključenega stečajnega postopka pa prenehanje dolžnika (2. odstavek 171. člena ZPPSL).

Da pa so posli kreditiranja dopustni posli v okviru poslov za nadaljevanje proizvodnje oziroma poslovanja dolžnika, pa nenazadnje izrecno izhaja tudi iz 5. odstavka 43. člena ZPPSL, kjer zakon izrecno primeroma našteva tudi take posle. Za vse posle iz 1. odstavka 31. člena ZPPSL ni potrebno dovoljenje poravnalnega senata in mnenje upniškega odbora. To bi po nepotrebnem obremenjevalo dolžnika pri njegovem poslovanju. Dovoljenje poravnalnega senata in mnenje upniškega odbora pa je potrebno pri tistih poslih, s katerimi dolžnik odtujuje ali obremenjuje svoje premoženje, daje poroštva ali avale (4. odstavek v zvezi z 2. odstavkom 31. člena ZPPSL). Zaključek sodišča prve stopnje, da je prišlo s sklenitvijo posojilne pogodbe do obremenitve dolžnikovega premoženja, ker se s tem poveča riziko poplačila upnikov, je ostal nedorečen in nepreizkusljiv. Ni namreč logično, da bi se povečal rizik poplačila upnikov, če pa je dolžnik s posojilno pogodbo pridobil nova finančna sredstva. Kakšni morebiti še drugi, doslej neizraženi argumenti so vodili prvostopenjsko sodišče k takemu zaključku, pa pritožbenemu sodišču ni znano.

Iz izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da upniku RM K. d.o.o. sodišče ni podelilo močnejše glasovalne pravice, povečane za faktor 8 iz zgoraj navedenih razlogov (torej ker naj bi ne šlo za dopusten posel in ker sam dolžnik ni pridobil dovoljenja poravnalnega senata). Upniku gre po izrecni določbi 4. alineje 2. odstavka 56. člena ZPPSL navedeni faktor v primeru, če mu je terjatev nastala po začetku postopka prisilne poravnave na podlagi pravnih poslov, potrebnih za nadaljevanje proizvodnje oziroma poslovanje dolžnika med postopkom prisilne poravnave, če se je upnik s posebno pogodbo, sklenjeno z dolžnikom, zavezal te terjatve zamenjati za delnice oziroma deleže pod pogojem, da bo prisilna poravnava potrjena (5. odstavek 43. člena ZPPSL). Primerjava citirane določbe z določbama 49. in 49.a člena ZPPSL pa pokaže, da konverzijo upniških terjatev v poslovne deleže zakon dopušča tudi kot eno izmed metod finančne reorganizacije dolžnika (prim. še komentar ZPPSL k navedenima členoma, stran 257 do 260). Tako se pokaže, da je bila dolžnikova pritožba tudi glede uporabe materialnega prava utemeljena, kar bo moralo upoštevati prvostopenjsko sodišče pri ponovnem odločanju.