Jedro

Sodišče druge stopnje je s tem, ko je dalo prednost pravici tožnikov do učinkovitega pravnega varstva, nesorazmerno poseglo v pravico toženke do izjave v postopku. Ni namreč prav, da se toženi stranki odvzame možnost obrambe zgolj zato, ker je opustila svoje upravnopravne obveznosti glede prijave in odjave bivališča. Toženi stranki mora biti dana možnost, da dokaže, da v spornem času na naslovu, kjer se ji je vročala pošiljka, ni stanovala. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je kot prepozno zavrglo pritožbo, v kateri stranka dokazuje nepravilno vročitev, sploh onemogočilo preizkus pravilnosti vročitve. Stranka druge možnosti, kot da pravilnost vročitve izpodbija in dokazuje v pritožbi, nima. Tožena stranka ima zato prav, da ji je sodišče druge stopnje s takšnim ravnanjem onemogočilo obravnavanje pred sodiščem in je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o pritožbi zoper popravni sklep zavrže, reviziji zoper odločitev o zavrženju pritožbe zoper zamudno sodbo pa se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje v tem delu razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnika sta otroka pokojnega V. J., toženka pa njuna mati in žena pokojnika. Sodišče je v zapuščinskem postopku po pokojnem V. J. ugotovilo, da v zapuščino spada le ena polovica nepremičnin, ki so vpisane v vl. št. 1064 k.o. ... in to zapuščino so dedovali tožnika in toženka, vsak do 1/3. Po zaključku zapuščinskega postopka pa sta tožnika vložila tožbo, s katero od sodišča zahtevata, naj razsodi, da v zapuščino spada še polovični delež na parc. št. 226 in 227 k.o. ..., katerih zemljiškoknjižna lastnica je toženka. Tožnika navajata, da je njun pokojni oče na navedenih nepremičninah z gradnjo med trajanjem zakonske zveze po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih skupaj z materjo pridobil skupno lastnino, in da njegov delež na tem skupnem premoženju znaša ½.

2. Tožnika sta v tožbi kot toženkin naslov navedla Ulica 2, Velenje in sodišče prve stopnje je tožbo vročalo na ta naslov. V skladu z določbo 141. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99-107/2010, v nadaljevanju ZPP) se je vzpostavila fikcija vročitve. Nato je sodišče prve stopnje 28. 2. 2006 izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo, in tudi zamudno sodbo je vročalo na isti naslov v skladu z določbo 141. člena ZPP.

3. Dne 6. 6. 2006 je toženka vložila pritožbo, v kateri je navedla, da je od tožnice izvedela za izdajo zamudne sodbe. Opozorila je, da ji tožba ni bila pravilno vročena, ker ne živi več na naslovu Ulica 2, Velenje. Navedla je, da sta se oba s prvim tožnikom iz stanovanjske hiše na tem naslovu izselila 27. oktobra 2004, ker je bila hiša prodana kupcu P. V. in je bil po pogodbi skrajni rok za izselitev iz te hiše 27. 10. 2004. V pritožbi se je sklicevala na notarski zapis z dne 10. 10. 2003 in primopredajni zapisnik z dne 29. 10. 2004. Poudarila je, da vročevalec pošiljke ni pravilno vročal, saj bi moral glede na videz zapuščenosti oziroma nenaseljenosti ugotoviti, da v hiši ne živi nihče. Navedla je, da je sodišče prve stopnje z nepravilno vročitvijo kršilo njeno pravico do izjave v postopku in ji onemogočilo obravnavanje pred sodiščem. V nadaljevanju je podala tudi materialnopravne ugovore zoper odločitev sodišča prve stopnje.

4. Sodišče prve stopnje je dne 21. 8. 2006 in 20. 6. 2007 izdalo popravna sklepa, zamudno sodbo toženki pa ponovno vročalo na naslov, ki ga je toženka navedla v prvi pritožbi, P. 6. Po vročitvi dne 10. 7. 2006 je toženka 11. 7. 2006 ponovno vložila pritožbo.

5. Sodišče druge stopnje je pritožbo zoper odločitev o popravnem sklepu zavrnilo, pritožbo zoper zamudno sodbo pa zavrglo kot prepozno. Ugotovilo je, da je bila vročitev zamudne sodbe opravljena že s fikcijo vročitve dne 15. 5. 2006, da je rok za pritožbo potekel 30. 5. 2006 in da je zato pritožba, ki je bila vložena 6. 6. 2006 prepozna.

6. Zoper odločitev sodišča druge stopnje vlaga toženka revizijo in uveljavlja absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Povzema zgoraj navedena dejstva in poudarja, da vročitev tožbe in sodbe nista bili pravilno opravljeni, da je ob vročanju zamudne sodbe tudi že imela stalno prebivališče prijavljeno na novem naslovu. Opozarja, da je vložila dve pritožbi, da je napačna odločitev sodišča druge stopnje, da je bila prva pritožba vložena prepozno in da je zaradi pravila res iudicata sodišče s tem onemogočilo obravnavanje druge pritožbe. Poudarja, da vročevalec očitno ni upošteval določb 140. do 143. člena ZPP, in da ji je bilo s takim postopanjem onemogočeno obravnavanje pred sodiščem. Poudarja pa tudi, da je sodišče prve stopnje izdalo dva sklepa o popravi zamudne sodbe z enako vsebino, česar ne bi smelo.

7. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila.

8. Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o pritožbi zoper popravni sklep, ni dovoljena, v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrženju pritožbe zoper zamudno sodbo, pa je utemeljena.

9. Revizija zoper sklep je omejena (384. člen ZPP). Dovoljena je zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Odločitev o zavrnitvi pritožbe zoper popravni sklep ne spada med takšne sklepe, zato revizija v tem delu ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo v skladu s 377. členom ZPP v povezavi z drugim odstavkom 374. člena ZPP in prvim odstavkom 384. člena ZPP.

10. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da uporaba prvega odstavka 141. člena ZPP in četrtega odstavka 142. člena ZPP o fikciji vročitve prideta v poštev le, kadar naslovnik na naslovu, kjer se poskuša opraviti vročitev, tudi dejansko stanuje(1).

11. Sodišče druge stopnje je odločalo še na podlagi nenoveliranih določb ZPP. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je toženka opustila skrbnost v pravnem prometu, ker ni takoj spremenila stalnega prebivališča. Kasneje so bile določbe ZPP novelirane in 143. členu ZPP sta bili dodani določbi četrtega in petega odstavka, ki sta dopuščali možnost vročanja na naslovu, kjer je naslovnik uradno prijavljen, vendar tam dejansko ne živi. Ustavno sodišče je nato v zadevi št. U-I-279/08 z dne 9.7.2009 presojalo, ali je takšna ureditev v skladu z Ustavo RS in v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da je sicer utemeljena pravna ureditev, ki vzpodbuja stranke, da ravnajo v skladu z upravnopravno obveznostjo, ki mu jo nalaga Zakon o prijavi prebivališča, vendar je treba presoditi, ali ima res varstvo pravice tožnika do učinkovitega sodnega varstva prednost pred pravico toženca do izjave v postopku. Ocenilo je, da mora imeti pravica stranke do izjave v postopku prednost in je navedeni določbi razveljavilo.

12. Enako presojo je treba opraviti v obravnavanem primeru in ta pokaže, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je dalo prednost pravici tožnikov do učinkovitega pravnega varstva, nesorazmerno poseglo v pravico toženke do izjave v postopku. Ni namreč prav, da se toženi stranki odvzame možnost obrambe zgolj zato, ker je opustila svoje upravnopravne obveznosti glede prijave in odjave bivališča. Toženi stranki mora namreč biti dana možnost, da dokaže, da v spornem času na naslovu, kjer se ji je vročala pošiljka, ni stanovala. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je kot prepozno zavrglo pritožbo, v kateri stranka dokazuje nepravilno vročitev, sploh onemogočilo preizkus pravilnosti vročitve. Stranka druge možnosti, kot da pravilnost vročitve izpodbija in dokazuje v pritožbi, nima(2). Tožena stranka ima zato prav, da ji je sodišče druge stopnje s takšnim ravnanjem onemogočilo obravnavanje pred sodiščem in je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP odločitev o zavrženju pritožbe zoper zamudno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje, ki bo v nadaljevanju o pritožbi moralo vsebinsko odločiti.

14. Kadar sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-279/08 in komentarjem A. Galiča k 141. členu ZPP, GV, Uradni list RS, Ljubljana 2005, str. 566. Op. št. (2): Iz tega razloga se namreč ne more zahtevati obnova, če je bil ta razlog brez uspeha uveljavljen v prejšnjem postopku (prvi odstavek 395.člena ZPP).