Jedro

Srž izvedenskega mnenja, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, je v ugotovitvi, da pri tožniku ni izkazana kognitivna prizadetost (upad sposobnosti umevanja in razumevanja) kot posledica možganske kapi.

Izvedeni dokazi v celoti potrjujejo pravilnost materialnopravnega zaključka, da je bil tožnik ob sklenitvi spornih pogodb sposoben oblikovati in izjaviti poslovno voljo ter razumeti njen pomen in pravne posledice.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.116,30 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa darilne pogodbe SV 305/2020 z dne 22. 5. 2020 in notarskega zapisa prodajne pogodbe SV 306/2020 z dne 22. 5. 2020, ter podredni tožbeni zahtevek na razveljavitev obeh pogodb. Zavrnilo je tudi zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist toženca na parcelah 475/4 in 475/1, obe k. o. X in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (z izbrisom lastninske pravice v korist toženca in vpisom lastninske pravice na tožnika). Glede stroškov postopka je odločilo, da je toženec upravičen do povračila v tožnikovo breme.

2.Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo ustrezno spremeni (ugodi tožbenemu zahtevku), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Trdi, da v času sklenitve pogodb zaradi posledic možganske kapi ni razumel pomena svojih dejanj. Nepremičnine ni želel prodati, niti ni toženca pregovarjal, da jo kupi. V postopku je predložil številna dokazila o svojem slabem zdravstvenem stanju (o bistvenem upadu kognitivnih sposobnosti). Sodišče ni obrazložilo, zakaj verjame tožencu, ne tožniku in njegovim pričam. Dokazna ocena izpovedi prič je napačna. Izvedenec A., ki je doktor medicinskih znanosti in priznan strokovnjak, je potrdil tožbene trditve. Iz njegovega mnenja izhaja, da tožnik zaradi okrnjenosti višjih živčnih funkcij v sklopu demence zaradi možgansko žilnih bolezni ni bil sposoben predvideti morebitnih dolgoročnih posledic lastnih odločitev. Sodišče je imenovalo drugega izvedenca iste stroke, čeprav za to ni bilo razlogov. Prav tako ni obrazložilo, zakaj sledi mnenju izvedenca B., ne mnenju izvedenca A. V opisani procesni situaciji bi moralo imenovati tretjega izvedenca ali institucijo.

3.Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožnik uveljavlja ničnost darilne in prodajne pogodbe, ki ju je s tožencem (svojim nečakom) sklenil 22. 5. 2020, temelji na trditvi, da tožnik ob sklenitvi pogodb zaradi posledic možganske kapi ni bil poslovno sposoben. Da ga je toženec prevaral, pa tožnik trdi v zvezi s podrednim izpodbojnim zahtevkom.

6.V dejansko podlago izpodbijane sodbe so zajete ugotovitve:

(1)da je tožnik 19. 4. 2020 utrpel možgansko kap, zaradi katere je bil hospitaliziran in kasneje (od 8. do 29. 5. 2020) zdravljen tudi v zdravilišču;

(2)da je tožnik na lastno pobudo tožencu za 80.000 EUR prodal stanovanjsko hišo v ... (parcela 475/1, k. o. X) in mu daroval kmetijsko zemljišče, po katerem poteka služnostna pot (parcela 475/4, k.o. X);

(3)da sta tožnik in toženec darilno in prodajno pogodbo sklenila 22. 5. 2020, v času tožnikovega zdravljenja v zdravilišču (o višini kupnine sta se že predhodno dogovorila, notarska pomočnica pa je pred podpisom pogodb tožniku naglas prebrala in pojasnila njuno vsebino);

(4)da je bila hiša ob prodaji zelo zanemarjena, potrebna takojšnje obnove (streha je bila dotrajana in nagnita, v hišo je zamakalo, kar je povzročilo odpadanje ometa, keramike in parketa);

(5)da tožnik pred kapjo več kot 20 let ni imel stikov s hčerko, sin pa ga je občasno (nekajkrat letno) obiskoval;

(6)da je tožnik tožencu zaupal: že pred kapjo sta drug drugemu pomagala, toženec je tožnika našel po kapi in poklical reševalce, po kapi pa je tožnik toženca pooblastil, da zanj uredi dodatno zdravstveno zavarovanje in dokumentacijo za sprejem v domsko oskrbo;

(7)da je bil tožnik po kapi gibalno oviran (tudi težave pri govoru so bile posledica prizadetosti mišic), njegove kognitivne sposobnosti pa niso bile prizadete.

7.Izhodišče poslovne sposobnosti (tj. pravno priznane sposobnosti izjavljati poslovno voljo), ki je predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe (prvi odstavek 41. člena OZ), je sposobnost razsojanja, to je dejanska sposobnost razumeti pomen in pravne posledice izjavljene poslovne volje. Če pogodbenik nima sposobnosti razsojanja, da bi lahko oblikoval pravno relevantno poslovno voljo, do soglasja volj ne pride (15. člen OZ), kar ima za posledico neobstoj oziroma ničnost pogodbe.

Dokazni postopek ni potrdil tožbene teze, da tožnik ob sklenitvi spornih pogodb ni bil sposoben razumeti pomena in pravnih posledic izjavljene poslovne volje. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tudi pritožbene navedbe ne vzbudijo dvoma v pravilnost dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe.

8.Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka angažiralo dva izvedenca psihiatra. Prvi (izvedenec A.) je pri tožniku ugotovil okrnjenost višjih živčnih funkcij v sklopu demence zaradi možgansko žilnih bolezni. Na podlagi blage okrnjenosti, ugotovljene ob pregledu, je sklepal na zmerno okrnjenost v času sklepanja spornih pogodb, zaradi katere tožnik ni bil sposoben razumeti dolgoročnih posledic svojih odločitev. Ker se okrnjenost višjih živčnih funkcij kot posledica krvno žilnih bolezni, ki se manifestira v obliki strukturnih sprememb v možganih, po razlagi izvedenca A. lahko izboljša, in ker izvedenec A. ni ugotovil, da bi ugotovljene strukturne spremembe na možganih nastale neposredno ob oziroma po kapi (spremembe so bile prisotne že pred kapjo), sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo izključiti možnosti, da so bile pri tožniku v času sklenitve spornih pogodb višje živčne funkcije zgolj blago okrnjene, kar pa (kot je pojasnil izvedenec A.) ni oziroma ne bi vplivalo na njegovo sposobnost razumevanja. Na podlagi navedenega, v povezavi s skladnimi izpovedmi zdravstvenih in socialnih delavcev, da tožnik po kapi ni bil kognitivno prizadet, in opisom tožnikovega ravnanja po kapi (že po treh dneh v bolnišnici je želel, da mu toženec prinese časopise in očala), je imelo sodišče prve stopnje utemeljene pomisleke v pravilnost mnenja. Teh pomislekov pa ni moglo odpraviti drugače kot z imenovanjem novega izvedenca (prim. tretji odstavek 254. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je torej ponovilo dokazovanje z novim izvedencem, z namenom razjasnitve oziroma odprave dvomov, ki so nastali po prvi izvedbi dokaza.

9.Izvedenec B. je ugotovil, da pri tožniku kap v predelu ponsa levo v možganskem deblu ni vplivala na možganske centre mišljenja, spomina, čustvovanja.

Enako je ob zaslišanju pojasnil tožnikov lečeči zdravnik. Izvedenec B. je potrdil prisotnost starih kroničnih (najverjetneje predinfarktnih) sprememb v preostalih možganih, ki so posledica manjših okvar, ki so prešle brez klinične manifestacije, ter na podlagi preizkusa spoznavnih sposobnosti iz leta 2021 pri tožniku izključil prisotnost dementne simptomatike. Ugotovil je, da tožnik študira kombinacije šahovskih potez, da je v času pregleda razumel strokovne medicinske članke v angleškem jeziku in da osebnostne specifike, zaradi katere ima konflikten odnos z okolico, ni mogoče šteti za kakršnokoli psihično prizadetost.

10.Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe (predvsem v 25., 28. in 30. točki obrazložitve) izčrpno pojasnilo, katere pomanjkljivosti in nejasnosti v mnenju izvedenca A. so utemeljevale ponovitev dokazovanja z novim izvedencem, in zakaj je sledilo mnenju izvedenca B., oziroma zakaj ni bilo pogojev za imenovanje novega (tretjega) izvedenca. Pritožba zgolj povzema posamezne ugotovitve izvedenca A., kar pa brez umestitve v širši kontekst (dokazne) celote ni vsebinsko soočenje z razlogi sodbe.

11.Srž izvedenskega mnenja, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, je v ugotovitvi, da pri tožniku ni izkazana kognitivna prizadetost (upad sposobnosti umevanja in razumevanja) kot posledica možganske kapi. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je mnenje izvedenca B., ki temelji na dejstvih (priloženi medicinski dokumentaciji) in medicinski doktrini, izčrpno, notranje skladno, jasno in razumljivo. Pritožbeno sodišče temu dodaja, da je glede na skladnost z ostalimi dokazi tudi prepričljivejše (od mnenja izvedenca A.). Na pritožbeni očitek, da je izvedenec A. doktor medicinskih znanosti in predstojnik oddelka za psihiatrijo medicinske fakultete, pritožbeno sodišče odgovarja, da mora ocena o prepričljivosti izvedenskega mnenja temeljiti na njegovi vsebini, ne (zgolj) na strokovnih kvalifikacijah in nazivih izvedenca.

12.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je dokazna ocena arbitrarna. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je dokazna vrednost posameznega dokaza odvisna tako od njegove notranje konsistentnosti kot tudi od njegove prepričljivosti v odnosu do ostalih dokazov. Podrobno je obrazložilo, zakaj ne verjame tožniku. Dvom o verodostojnosti tožnikove izpovedi je vzbujal že njegov selektivni spomin ob zaslišanju (zelo podrobno je opisal dogajanje neposredno po kapi, o vsebini podpisanih pogodb in o okoliščinah ob sklenitvi pa se ni spomnil skoraj ničesar). Največjo dokazno vrednost je sodišče prve stopnje pravilno pripisalo izpovedim prič, ki niso sorodstveno ali prijateljsko povezane s pravdnima strankama in jim posledično ni mogoče očitati zainteresiranosti za izid tega postopka. Gre za zdravstvene in socialne delavce v bolnišnici, ki so v celoti potrdili toženčevo izpoved, da tožnik s svojima otrokoma pred kapjo ni imel pristnih stikov (zato mu ni mogoče verjeti, da jima je želel zapustiti hišo), da je urejanje svojih zadev že v bolnišnici zaupal tožencu in da je bil po kapi le gibalno oviran, sicer pa vsestransko orientiran (kognitivno urejen). Enako izhaja iz izpovedi notarske pomočnice, ki je povedala, da nikoli ne bi overila pogodb, če bi ugotovila, da tožnik ne razume pogodbene vsebine. Pravilno je izpostavljeno, da gre za osebe, ki so s tožnikom komunicirale v obdobju njegove hospitalizacije in zdravljenja v zdravilišču. Pritožnik njihovim izpovedim ne odreka verodostojnosti - dokazne ocene v tem delu sploh ne napada. Izvedeni dokazi torej v celoti potrjujejo pravilnost materialnopravnega zaključka, da je bil tožnik ob sklenitvi spornih pogodb sposoben oblikovati in izjaviti poslovno voljo ter razumeti njen pomen in pravne posledice.

13.Izvedeni dokazi pa potrjujejo tudi pravilnost materialnopravnega zaključka, da toženčevo ravnanje pred in ob sklenitvi spornih pogodb ni imelo elementov prevare ali goljufije (prim. 49. člen OZ). Toženec tožnika (pred kapjo ali po njej) ni prepričeval k prodaji, oziroma ni izkoristil njegove začasne fizične oslabelosti, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist. Življenjsko prepričljiva je presoja, da je ideja o prodaji hiše zrasla iz tožnikovega zavedanja (ali bojazni), da zaradi telesne prizadetosti ne bo več mogel živeti sam in da se ne more zanašati na pomoč svojih otrok, pa tudi iz njegove vere, da bo toženec zanj skrbel (kar izhaja celo iz tožnikove izpovedi). Na veljavnost sklenjenih (in tudi realiziranih) pogodb pa ne more vplivati okoliščina, da si je kasneje (bodisi zaradi izboljšanja telesnega stanja bodisi zaradi pritiskov sorodnikov, ali obojega) očitno premislil.

14.Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, da je nanje oprlo pravilne materialnopravne zaključke in da pri tem ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške v zvezi z njo, tožencu pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti njegove pritožbene stroške v višini 1.116,30 EUR (1500 točk oziroma 900 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT, povečano za 1% oziroma 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV), in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka (prvi odstavek 299. člena in 378. člen OZ).

-------------------------------

Tožnikova bivša žena, s katero po ločitvi ni imel kontakta, je zoper njega vložila tožbo na ugotovitev skupnega premoženja.

Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 15, 41, 41/1, 49 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 254, 254/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.