Jedro

Zaključek sodišča, da ni mogoče preizkusiti, koliko je tožnik na nek datum res dolgoval, od katerih zneskov in za katero časovno obdobje so tekle zamudne obresti, ne drži. Vse podatke je brez težav moč razbrati iz predložene verodostojne listine. Vse to tožencu tudi zadošča za obrambo.

Na strani kreditojemalca je dokazno breme, da dokaže, da je svoje obveznosti po kreditni pogodbi v celoti plačal.

Izrek

I. Pritožbi se ugoditi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (tožnica) od tožene stranke (toženec) zahtevala plačilo zneska 225,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2022 dalje do plačila, izvršilne stroške v višini 44 EUR in vse stroške postopka s pripadki (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da v roku 15 dni v korist proračuna Republike Slovenije plača stroške tega postopka v višini 244,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teče od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, Ljubljana, Strokovna služba za brezplačno pravno pomoč, s sklicem na Bpp 3227/2022 (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se v celoti, pravočasno in iz pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 458. členom ZPP pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico za toženo stranko.

Trdi, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno uporabilo materialno pravo ter posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ne strinja se, da tožbenega zahtevka ni dovolj konkretizirala in vztraja, da je svoje navedbe podkrepila z ustreznimi dokazi. Zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo procesno pravo, ker ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej in vse dokaze skupaj, posledica pa je napačno ugotovljeno dejansko stanje. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o evro kreditu številka 000 z dne 8. 7. 2016, toženec je prejel amortizacijski načrt, v skladu s katerim bi moral izpolnjevati kreditne obveznosti, pa jih ni. Načrt je jasno določen. Seznam plačil toženca se z amortizacijskim načrtom ne ujema. Plačila niso bila izvedena v skladu z določeno časovno komponento. Zadnjo anuiteto bi moral v skladu z amortizacijskim načrtom plačati 31. 7. 2020, plačal pa jo je šele 30. 10. 2020. Posledica nerednega izpolnjevanja obveznosti pa so dodatni stroški, povezani z opominjanjem in zakonske zamudne obresti. Vsi stroški opominov, zamudne obresti in ostali stroški so razvidni iz Razporeda plačil, ki je prav tako del konto kartice z dne 13. 4. 2022. Razvidno je, v kolikšnem delu je bil s plačilom poplačana glavnica, obresti, zamudne obresti, stroški opominov in ostali stroški. Ko so se v skladu z 288. členom Obligacijskega zakonika najprej poplačali stroški, nato obresti in na koncu šele glavnica, je tako višina vtoževane glavnice znašala 159,99 EUR, zamudne obresti 18,83 EUR, stroški opominov pa 47,01 EUR. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo, da se zneski, navedeni na opominih in v konto kartici z dne 13. 4. 2022 ne ujemajo. Iz konto kartice so razvidna vsa plačila, vključno z zmanjševanjem posameznih postavk, obračun zakonskih zamudnih obresti in višina vseh stroškov. Toženec (pravilno tožnica; opomba pritožbenega sodišča) pa ni seznanjena, da obstaja posebna oblika "periodičnega sistema gibanja celotnega prometa v plus in minus", ki ga sodišče zahteva ob vložitvi tožbenega zahtevka.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec, predlaga, da se jo zavrne ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je posledično vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Ni sporno, da sta bili pravdni stranki v pogodbenem razmerju na podlagi pogodbe o kreditu (tožnica kot kreditodajalka in toženec kot kreditojemalec zneska 7.500 EUR). Po trditvah tožnice je toženec pogodbo kršil, ker pogodbenih zavez ni redno izpolnjeval in ji zato dolguje še 159,99 EUR na račun zapadle glavnice, 18,83 EUR na račun zamudnih obresti in 47,01 EUR na račun stroškov opominov, kar vse je razvidno iz verodostojne listine (konto kartice na dan 13. 4. 2022 in izpisa kartice komitenta na ta dan). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je menilo, da glede na ugovore toženca tožnica ni postavila dovolj specificiranih in konkretnih trditev, da bi bilo mogoče preizkusiti ali toženec tožnici vtoževani znesek res dolguje.

7. V sodni praksi je že ustaljeno, da za sklepčnost tožbe v primerih, ko npr. upravnik večstanovanjske stavbe zahteva plačilo stroškov, zadošča, da upravnik navede, katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov, nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od vsebine in sklepčnosti ugovora toženca in vpliva na dokazanost njenega obstoja in višine (na vprašanje utemeljenosti zahtevka).1 Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da bi navedeno zadostovalo tudi v obravnavanem primeru, a je zahtevek zavrnilo, ker je zmotno ocenilo, da tožnica s sklicevanjem na vsebino IOP in konto kartico glede na ugovor toženca ni v zadostni meri specificirala svojega zahtevka. Ocenilo je, da na podlagi podatkov iz teh listin ni mogoče preizkusiti, koliko je tožnik na nek datum res dolgoval, od katerih zneskov in za katero časovno obdobje so tekle zamudne obresti, niti na kakšen način in katere postavke je tožeča stranka pokrivala iz očitno delnih plačil, kdaj in iz katerih sredstev. Navedeno oceno tožnica utemeljeno izpodbija.

8. Sodišče prve stopnje neutemeljeno pogreša pregledni periodični seznam gibanja celotnega prometa (kredita) v plus in minus, iz katerega bi bilo mogoče razbrati celoten potek transakcij med strankama. Spregleda, da tak pregleden seznam predstavlja predložena tabela "razpored plačil".2 Koliko je toženec skupaj plačal izhaja iz tabele "plačila", koliko znašajo redne obresti, zakonske zamudne obresti in stroški pa je prikazano v: "obračun rednih obresti", "obračun zakonski zamudnih obresti" in "stroškov".

9. Prav tako sodišče prve stopnje spregleda, da je razpored plačil do 31. 8. 2018 skladen z amortizacijskim načrtom (s plačilom anuitete se je odplačevala glavnica, redne obresti in mesečni stroški vodenja kredita v višini 2,90 EUR), potem pa zaradi izostalih plačil do 3. 1. 20193 razpored plačil ni več skladen z amortizacijskim načrtom, kot to v postopku in tudi pritožbi trdi tožnica. Posledično je tožnica začela obračunavati in zaračunavati še zakonske zamudne obresti4 in stroške opominov5. Na to situacijo je tožnica v postopku tudi vezala trditve o kršitvi pogodbe s strani toženca in trditve glede višine njegovega dolga.6

10. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni mogoče preizkusiti, koliko je tožnik na nek datum res dolgoval, od katerih zneskov in za katero časovno obdobje so tekle zamudne obresti, niti na kakšen način in katere postavke je tožeča stranka pokrivala iz očitno delnih plačil, kdaj in iz katerih sredstev, tako ne drži. Vse podatke je brez težav moč razbrati iz predložene verodostojne listine (A1). Vse to pa tudi tožencu zadošča za obrambo.

11. Sodišče prve stopnje tožnici tudi neutemeljeno očita, da se ni odzvala na trditve toženca, da je od decembra 2018 svoje obveznosti redno plačeval, ker za to ni bilo potrebe. Gre za dokazno nepodprto navedbo, iz tožničinega razporeda plačil pa izhaja, da je toženec obroke ponovno začel plačevati šele z januarjem 2019. 12. Drži, da je na strani kreditojemalca dokazno breme, da dokaže, da je svoje obveznosti po kreditni pogodbi v celoti plačal. Ne drži pa, da tožnica predhodno ni zadostila svojemu dokaznemu oziroma trditvenemu bremenu, iz katerega bi zatrjevani dolg toženca izhajal oziroma bi se ga dalo preizkusiti. Zatrjevana višina terjatve je v celoti razvidna iz konto kartice na dan 13. 4. 2022 in iz izpisa kartice komitenta iz istega dne, ki obsega amortizacijski načrt, razpored plačil, plačila, obračun rednih obresti, obračun zamudnih obresti in stroškov. Tudi zneski, navedeni v rekapitulaciji, se ujemajo z zneski, ki izhajajo iz tabel. Glede odločilnih dejstev je zato podano nasprotje med tem, kar se v izpodbijani sodbi navaja o vsebini listin. S tem je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Zaradi navedene kršitve je posledično ostal neugotovljen cel sklop pravnoodločilnih dejstev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo ob upoštevanju trditev tožnice in ugovorov toženca najprej presoditi ali je do kršitve kreditne pogodbe prišlo in katera stranka jo je zakrivila ter posledično ali tožnica od toženca (v celoti) utemeljeno terja plačilo 159,99 EUR na račun zapadle glavnice, 18,83 EUR na račun zamudnih obresti in 47,01 EUR na račun stroškov opominov7. Pritožbeno sodišče tega ni prevzelo nase, saj ocenjuje, da bi s tem onemogočilo presojo samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem nesorazmerno poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe ter presegalo temeljno kontrolno oziroma korekcijsko funkcijo, ki jo ima v sistemu sojenja in pravnih sredstev pritožbeno sodišče. 14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

15. V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je o pritožbi odločila sodnica posameznica.

1 VSL sodba II Cpg 712/2016 z dne 16. 8. 2016. 2 V kakšni višini je tožnica s posamezno plačano anuiteto pokrila glavnico, je razvidno iz tretje kolone, koliko je z njo tožnik plačal rednih obresti, je razvidno iz četrte kolone in koliko stroškov vodenja računa iz zadnje kolone; koliko je od 3. 1. 2019 dalje plačeval dodatno na račun zakonskih zamudnih obresti in stroškov opominjanja pa iz pete in šeste kolone. Koliko je skupaj toženec plačal na račun posamezne postavke je razvidno iz zadnje vrstice. 3 Od tu dalje tudi oznaka "+izv..." v tabeli "plačila". 4 Iz obračuna zamudnih obresti izhaja, da jih je tožnica začela obračunavati s 30. 9. 2018, ko bi moral tožnik plačati prvi naslednji obrok po plačani anuiteti dne 31. 8. 2018. 5 Stroški opominov po 31. 8. 2028 do 30. 10. 2020 so razvidni iz razporeda plačil, do 4. 4. 2022 pa iz tabele "stroški". 6 Glede na razpored plačil so pomisleki sodišča prve stopnje o nepojasnjenem nižanju dolga do opomina z dne 9. 11. 2020 (A30) in nato ponovnem višanju dolga tudi utemeljeni - dolg se je do zadnjega plačila manjšal, ker pa s plačanim zneskom 8.382,36 EUR dolg ni bil v celoti plačan (bil bi, če bi se plačila vršila v skladu z amortizacijskim načrtom), je dolg na račun obresti nato ponovno začel rasti. 7 Iz zadnjega opomina z dne 7. 4. 2022 (A47) res izhaja, da dolg toženca znaša 236,11 EUR, a nobene ovire ni za to, da tožnica od toženca terja le 225,83 EUR.