Jedro

Sodnik izpolnjuje pogoj za napredovanje na višje sodniško mesto okrožnega sodnika potem, ko najprej dvakrat napreduje v plačilnem razredu na sodniškem mestu okrajnega sodnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.5.1997, s katero je tožena stranka odločila, da se tožnik kot okrajni sodnik na Okrajnem sodišču v M. ne izbere in ne imenuje na podlagi napredovanja na razpisano prosto sodniško mesto okrožnega sodnika na Okrožnem sodišču v M.. Zoper navedeno prvostopno odločbo se je tožnik pritožil v zakonskem roku. Predlaga, naj tožena stranka ponovno prouči njegovo prijavo na razpisano sodniško mesto okrožnega sodnika. Tožena stranka je v prvostopni odločbi pojasnila, da v konkretnem primeru tožnik kot sodnik še ni dvakrat napredoval v plačilnem razredu na sodniškem mestu okrajnega sodnika. Zato po njenem mnenju ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 27. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94 in 8/96) za napredovanje sodnika na višje sodniško mesto okrožnega sodnika. Pravilnost odločitve tožene stranke po njenem mnenju potrjuje tudi določba 14. člena citiranega zakona, ki je uvrščena v II. poglavje: "Izvolitev v sodniško funkcijo in imenovanja v sodniški službi", po kateri izpolnjuje sodnik pogoje za imenovanje na višje sodniško mesto, če izpolnjuje pogoje, ki so s tem zakonom določeni za izvolitev na takšno sodniško mesto (10. do 12. člen), ter pogoje, ki so s tem zakonom določeni za napredovanje sodnika. Torej tudi po tej določbi sta po mnenju tožene stranke v primeru, ko se na razpis prostih sodniških mest prijavi sodnik, določena dva pogoja za izvolitev oziroma imenovanje na višje sodniško mesto - posebni za izvolitev iz 10. do 12. člena zakona in pogoj za napredovanje iz 1. odstavka 27. člena zakona. Glede na zakonske določbe ni mogoče imenovati sodnika na višje sodniško mesto izven razpisa prostih sodniških mest (primerjaj določbe 2. oddelka II. poglavja zakona - zlasti 15. in 21. člen zakona). Sodnikova prijava na razpisano prosto sodniško mesto je tako po svoji vsebini nujno tudi vloga oziroma predlog za imenovanje na višje sodniško mesto na podlagi napredovanja (če gre seveda za sodnika, ki opravlja sodniško službo na sodišču nižje stopnje, kot je sodišče, za katerega je mesto razpisano).

Vendar pa lahko sodnik, kot je, ob upoštevanju zakonskih določb, pojasnjeno, napreduje na višje sodniško mesto le ob izpolnjevanju - tako pogoja za izvolitev na razpisano sodniško mesto, kot tudi pogoja za napredovanje. V konkretnem primeru tožnik prvega izpolnjuje, drugega pa ne. Zato ga tožena stranka ni mogla izbrati in imenovati na višje sodniško mesto okrožnega sodnika. Tožena stranka meni, da je njena prvostopna odločba zakonita in je zato zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo kot neutemeljeno.

Tožnik v tožbi navaja, da je oba razpisna pogoja ob razpisu (Uradni list RS, št. 3/97 z dne 24.1.1997) izpolnjeval, zaradi česar je tudi vložil prijavo na razpisano sodniško mesto okrožnega sodnika, pri čemer ni mislil na določbe sodniškega napredovanja. Ob izvolitvi v sodniško funkcijo na mesto okrajnega sodnika na Okrajnem sodišču v M. dne 25.7.1996 je dejansko že dopolnil več kot 11 let sodniške službe oziroma dela, ki je izenačeno z opravljanjem sodniške funkcije, od tega nepolnih sedem let v opravljanju poklica odvetnika. Dejstvo je tudi, da se ob prijavi na razpisano sodniško mesto okrožnega sodnika ni prijavil zaradi napredovanja v smislu določbe 1. odstavka 27. člena Zakona o sodniški službi, ampak na podlagi razpisnih pogojev. Z obrazložitvijo tožene stranke v izpodbijani odločbi ne soglaša, saj se je dejansko prijavil na uradni razpis objave prostih sodniških mest okrožnega sodnika in je zato trditev tožene stranke v postopku imenovanja sodnika na višje sodniško mesto izven razpisa prostih sodniških mest netočna. V zvezi z določbo 14. člena Zakona o sodniški službi meni, da tožena stranka pri svoji odločitvi ni postopala pravilno. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih stališčih v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba zakonita. Tožena stranka pravilno citira določbe 10. do 12., 14., 15., 21. in 1. odstavka 27. člena Zakona o sodniški službi. Glede na dejansko stanje je utemeljeno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožnik izpolnjuje pogoj za izvolitev na razpisano sodniško mesto, ne pa tudi pogoja za napredovanje po 1. odstavku 27. člena citiranega zakona, to je pogoja za imenovanje na višje sodniško mesto (okrožnega sodnika) na podlagi napredovanja, saj še ni dvakrat napredoval v plačilnem razredu na istem sodniškem mestu (okrajnega sodnika). Zato bo tožnik, upoštevaje zakonsko določbo 1. odstavka 27. člena Zakona o sodniški službi, izpolnil pogoj za napredovanje na višje sodniško mesto okrožnega sodnika potem, ko bo najprej dvakrat napredoval v plačilnem razredu na sodniškem mestu okrajnega sodnika. Po presoji sodišča torej stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi temelji na zakonu (1. odstavek 27. člena). Tožena stranka je dala tudi pravilne razloge za svojo odločitev, ki jih sodišče v sodbi ne ponavlja.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo v skladu s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).