Jedro

Že zakon torej omogoča, da je tudi nezgodno zavarovanje lahko sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, kar pomeni, da bi se v takem primeru zavarovalnina vštevala v odškodnino. Vendar je treba v takem primeru upoštevati, da mora biti namen zavarovanja razviden iz zavarovalne police.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje razveljavita v delu, ki se nanaša na odločitev o vštevanju zneska, prejetega iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja v odškodnino in zadeva v tem delu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizijski stoški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino zaradi nesreče pri delu v znesku 2,889.517,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.5.1995 dalje in mu prav tako z zamudnimi obrestmi povrniti pravdne stroške, odmerjene na 510.265,00 SIT, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je kot neutemeljen zavrnilo.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke zoper sodbo kot neutemeljeni, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke zoper sklep o stroških in znižalo znesek stroškov postopka na 361.484,50 SIT.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V njej je navajal, da mu je sodišče odmerilo prenizko odškodnino za pretrpljene bolečine in glede na posledice tudi za pretpljene duševne bolečine, zato ni prišel do primerne odškodnine. V nasprotju z veljavnimi predpisi je sodišče od prisojene odškodnine odbilo znesek prejet na račun kolektivnega zavarovanja. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane, revident pa bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti formalno niti vsebinsko ne zatrjuje.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi glede višine prisojene odkodnine iz naslova pretrpljenih bolečin in pretrpljenjih duševnih bolečin ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta pri odločanju pravilno uporabili določbe prvega in drugega odstavka 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89 in 57/98), pri čemer je bil pravilno uporabljen tudi pravni standard pravične denarne odškodnine.

Dejstvo je, da ni točnih meril za določanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Odškodnina mora biti individualizirana, saj je vsak oškodovanec poseben primer, obenem pa tudi vpeta v širše družbene okvire, ki se odražajo v medsebojnih razmerjih med manjšimi, večjimi in katastofalnimi škodami. Šele tako obravnavana odškodnina lahko ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, kot jo pojmujejo določbe 200. člena ZOR.

Prisojena odškodnina je v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine, če se upošteva dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje. Odškodnina ustreza sami naravi poškodbe, njenemu zdravljenju in intenzivnosti, ter trajanju duševnih in telesnih bolečin, ki jih je tožnik utrpel zaradi poškodbe. Zato sta nižji sodišči pri določitvi denarne odškodnine za negmotno škodo pravilno uporabili materialno pravo, ki izvira iz določbe prvega odstavka 200. člena ZOR.

Po mnenju revizijskega sodišča pa nižje sodišče glede na podatke v spisu v izpodbijani sodbi ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je znižalo priznano odškodnino za znesek, ki ga je tožnik prejel od Zavarovalnice Triglav na račun kolektivnega zavarovanja. Podatki v spisu namreč kažejo, da je bil tožnik kolektivno nezgodno zavarovan, ne pa tudi, da naj bi zavarovanje bilo sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo. Praviloma so življenjska in nezgodna zavarovanja osebna zavarovanja (942. člen ZOR), pri katerih se v pogodbah o osebnem zavarovanju določi višina zavarovalne vsote, ki se izplača, če nastane zavarovalni primer, zato s tem zavarovanjem ni v vsakem primeru krita odgovornost tretjega, tudi v primeru, če ta plača zavarovalno premijo (946. člen ZOR). Prav tako, po mnenju revizijskega sodišča, za vštevanje zavarovalne vsote v odškodnino ni bistvenega pomena, iz katerih sredstev je bila zavarovalnina plačana. Po določbi drugega odstavka 948. člena ZOR ima namreč pravico do odškodnine od tretjega, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera upravičenec, ne glede na njegovo pravico do zavarovalne vsote. Istočasno pa tretji odstavek istega člena določa, da se ta določba ne nanaša na primer, ko je nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo. Že zakon torej omogoča, da je tudi nezgodno zavarovanje lahko sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, kar pomeni, da bi se v takem primeru zavarovalnina vštevala v odškodnino. Vendar je treba v takem primeru upoštevati, da mora biti namen zavarovanja razviden iz zavarovalne police.

To pa pomeni, da je treba pred odločitvijo predhodno ugotoviti, kakšna je bila sploh vrsta zavarovanja, saj mora že v zavarovalni polici biti označeno, da ena stranka (v spornem primeru tožena stranka) za svoje delavce sklepa nezgodno kolektivno zavarovanje kot zavarovanje pred odgovornostjo. Zato sodišče v obravnavanem primeru ni imelo niti pravne niti dejanske podlage, za sicer samo smiselno ugotovitev, da je bilo v konkretnem primeru kolektivno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, in da se zato prejeta zavarovalna vsota všteva v odškodnino. V tem delu je bil tako zmotno uporabljen materialni predpis glede vštevanja prejete zavarovalne vsote v priznano odškodnino. Bo pa tudi v ponovljenem sojenju možna taka odločitev, če se bo ugotovilo, da je dejansko bilo kolektivno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo.

Revizijsko sodišče zato na podlagi dejanskih ugotovitev nižjih sodišč zaključuje, da odločitev glede tožnikovega odškodninskega zahtevka materialnopravno ni bila pravilna v delu, ki se nanaša na vštevanje zavarovalne vsote v odškodnino in je zato v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP v tem delu reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi nižjih sodišč in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu pa je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno in je zato revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP in ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).