Jedro

Za informativne razgovore, ki jih opravljajo organi za notranje zadeve in ki predstavljajo le določene informacije kot priloge ovadbe, niso zavezujoče določbe ZKP o zasliševanju prič, torej tudi ne tista iz 2. odstavka 236. člena ZKP o pouku o oprostitvi pričanja določenim osebam. Opustitev tega pouka s strani organov za notranje zadeve zato ne predstavlja kršitve določb ZKP.

Ker pomeni določba 2. odstavka 236. člena ZKP oprostitev dolžnosti pričevanja v zakonu navedenih oseb v njihovo korist in ne v korist obdolženca, obdolženec ni upravičen zahtevati vnaprej izločitev izjav teh oseb, temveč so te osebe tiste, ki se bodo odločile, ali bodo pričale ali ne. Vse do takrat pa uradni zaznamek o razgovoru organov za notranje zadeve z navedenimi osebami predstavlja gradivo, ki so ga policisti zbrali kot prilogo ovadbi in na podlagi katerega preiskovalni sodnik presoja, ali je podan utemeljen sum, da je neka oseba storila kaznivo dejanje, predstavljajo pa tudi podlago za odločanje o obstoju oziroma neobstoju pripornih razlogov na strani obdolženca.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega J.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper obdolženega J.Š. je dežurna preiskovalna sodnica na podlagi 1. odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z izpodbijanim sklepom odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Pritožbo obdolženčevega zagovornika je Okrožno sodišče v Ljubljani z v uvodu navedenim sklepom z dne 01.08.2003 zavrnilo kot neutemeljeno.

Dne 06.08.2003 je zoper navedeni pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil zagovornik obdolženca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter obdolžencu odpravi pripor.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena, saj uveljavljana kršitev določb Zakona o kazenskem postopku ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določb iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi zagovornik v tem, da se je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu oprlo na izjavi obdolženčeve matere in njegovega polbrata, torej na izjavi oseb, ki sta v skladu z določilom člena 236 ZKP oproščeni dolžnosti pričevanja. Pri pridobivanju informacij s strani policistov o tej pravici privilegirani priči nista bili poučeni in se zato o svojem privilegiju nista mogli izjasniti.

Ta kršitev, kot rečeno, ni podana. Pravila o zasliševanju prič po določbah Zakona o kazenskem postopku veljajo le za zaslišanje fizičnih oseb, ki vedo kaj povedati o kaznivem dejanju oziroma o drugih okoliščinah (dejstvih), ki so pravno pomembna za razsojo samo pred sodiščem. Torej so le sodniki oziroma sodišče tisto, ki lahko zaslišujejo določeno osebo kot pričo (določila členov 234 do 244 ZKP v preiskavi, določila členov 331, 334 in 335 ZKP na glavni obravnavi ter 337. člen ZKP zunaj glavne obravnave).

Gre torej za strogo formalna dejanja, ki ga pooblaščene uradne osebe organov za notranje zadeve izrečno po določbah 3. odstavka 148. člena ZKP ne smejo opravljati. Ali drugače povedano, za informativne razgovore, ki jih opravljajo organi za notranje zadeve in ki predstavljajo le določene informacije kot priloge ovadbe, ne zavezujejo določbe ZKP o zasliševanju prič, torej tudi ne določba iz 2. odstavka 236. člena ZKP in opustitev tega pouka s strani organov za notranje zadeve ne predstavlja kršitve določb ZKP.

Šele na zaslišanju (bodisi kot nujno preiskovalno dejanje ali v fazi preiskave) je preiskovalni sodnik, brž ko zve, da gre za okoliščine, zaradi katerih je določena oseba oproščena dolžnosti pričevanja oziroma da gre za privilegirano pričo, dolžan pričo poučiti, da ji ni treba pričati, še preden jo zasliši. Šele če priča izjavi, da ne bo pričala, sodišče odloči, da se ti zapisniki o njenem prejšnjem zaslišanju oziroma obvestila teh oseb, dana organom za notranje zadeve, izločijo iz spisa in hranijo posebej (2. in 3. odstavek 83. člena ZKP). Glede na to, da določba 2. odstavka 236. člena ZKP pomeni oprostitev dolžnosti pričevanja v zakonu navedenih oseb v njihovo korist in ne v korist obdolženca, obdolženec tudi ni upravičen zahtevati vnaprej izločitev izjav teh oseb (obvestil ali zapisnikov o njihovih poprejšnjih zaslišanjih), temveč so le-te osebe tiste, ki se bodo odločile, ali bodo pričale ali ne, potem ko bodo presodile, ali bi jim pričanje prineslo določene nevšečnosti oziroma jih spravilo v stisko zaradi medsebojne povezanosti z obdolžencem. Vse do takrat pa uradni zaznamek o razgovoru organov za notranje zadeve z navedenimi osebami predstavlja gradivo, ki so ga policisti zbrali kot prilogo ovadbi in na podlagi katerega preiskovalni sodnik presoja, ali je podan utemeljen sum, da je neka oseba storila kaznivo dejanje, predstavljajo pa tudi podlago za odločanje o obstoju oziroma neobstoju pripornih razlogov na strani obdolženca.

Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zaradi česar je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.