Jedro

Tožnik ugovarja napačno ugotovljenemu dejanskemu stanju v zadevi, pri čemer navaja razloge, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje v drugi zadevi. V zadevi inšpekcijskega nadzora, ki je že pravnomočno zaključen, pa niso relevantni za ta postopek. Relevantno dejansko stanje v zvezi z izpodbijano odločbo je le ugotovitev pravnomočnosti odločbe, s katero je Tržni inšpektorat RS dajalcu kredita izdal odločbo na podlagi petega in sedmega odstavka 34. člena ZPotK-1 ter po četrtem odstavku 13. člena ZPDZC, kar pa je bilo z izpodbijano odločbo ugotovljeno. Tožena stranka je prejela predlog tržnega inšpektorata s pravnomočno odločbo, s katero je ta tožniku prepovedal sklepanje kreditnih pogodb in opravljanje dejavnosti potrošniškega kreditiranja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka tožniku odvzela dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja. V 2. točki izreka je tožniku naložila, da mora nalepko, ki jo je pridobil za lokacijo ... takoj po dokončnosti odločbe o odvzemu dovoljenja odstraniti in jo vrniti toženi stranki. Če je ne odstrani, jo na stroške dajalca kredita odstrani Tržni inšpektorat Republike Slovenije. Stroški v obravnavani zadevi niso nastali (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bil 25. 4. 2014 in 29. 5. 2014 pri tožniku opravljen inšpekcijski pregled potrošniških kreditnih pogodb ter dokumentacije posredovane s strani potrošnikov in gospodarske družbe, ki se je nanašala na sklepanje kreditnih pogodb s potrošniki. V inšpekcijskem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik posluje na lokaciji sedeža družbe, za katero je imel pridobljeno dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja, ter tudi na drugih lokacijah (...), za katere pa ni imel dovoljenja ministrstva. Na podlagi ugotovitev je bila 2. 7. 2014 izdana določba 0610-3020/2014-87-21012, s katero je bilo tožniku prepovedano sklepanje kreditnih pogodb s potrošniki in opravljanje potrošniškega kreditiranja, saj je kot dajalec kreditov odobraval kredite v nasprotju z Zakonom o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-1) brez dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja na navedenih lokacijah. Odločba je postala 18. 3. 2015 pravnomočna. Odločitev tožene stranke temelji na četrtem odstavku 32. člena ZPotK-1. 3. Tožnik izpodbija odločbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega predpisa. Navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno zakaj je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo. Iz obrazložitve ne izhaja, da bi Tržni inšpektorat podal predlog za odvzem dovoljenja. Iz listin s katerimi razpolaga, je razvidno, da naj bi tožena stranka 13. 4. 2014 prejela dopis Tržnega inšpektorata, s katerim je bila tožena stranka obveščena o domnevnih kršitvah tožeče stranke pri opravljanju dejavnosti potrošniškega kreditiranja, ne pa tudi predlog za odvzem dovoljenja. Z istim dopisom je tožena stranka tožnika obvestila, da bo v primeru, da ne prejme pisne obrazložitve v roku 15 dni pričela s postopkom odvzema dovoljenja. Tožnik je pisno obrazložitev posredoval, tožena stranka pa tožnika ni obvestila o tem, ali je se odločila začeti postopek odvzema dovoljenja. S tem je bila tožniku odvzeta možnost sodelovanja v postopku in dajanja izjave. Nadalje navaja, da je tožniku res bila izdana 7. 1. 2015 odločba Tržnega inšpektorata zaradi storitve prekrška iz 24. točke prvega odstavka 39. člena ZPotK-1, vendar je tožnik zoper odločbo vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri še ni bilo odločeno. Po mnenju tožnika je razlog za odvzem dovoljenja podan, ko je pravnomočno ugotovljena storitev prekrška in ne kot prekrškovni organ izda odločbo. Nadalje navaja, da je zoper odločbo z dne 2. 7. 2014 vložil pritožbo, ki je bila zavrnjena in nato tožbo, ki jo je Upravno sodišče s sodbo I U 1852/2014 zavrnilo. Zoper sodbo I U 1852/2014 je vložil revizijo, o kateri še ni bilo odločeno.

4. Tožnik meni, da je bistveno vprašanje v tem postopku, vprašanje kraja sklenitve pogodbe oz. kje je tožnik opravljal svojo dejavnost. Tožnik na lokacijah, kjer mu je bilo prepovedano sklepanje kreditnih pogodb, le-teh ni sklepal, ker večino pogodb sklene na daljavo, za te pogodbe pa se šteje, da so sklenjene na sedežu podjetja, torej v Ljubljani, za to lokacijo pa ima dovoljenje. Tožnik nadalje navaja, da je imel dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja od 18. 2. 2013 in vsi „sporni“ dogodki so nastali po tem datumu in zato ni mogoče trditi, da je tožnik kršil 29. člen ZPotK-1. Prav tako izjave obeh kreditojemalcev kažejo na to, da so se pogodbe sklepale na daljavo. Glede na navedeno predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku povrne stroške postopka.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika ter dodaja, da je tožnik sklepal potrošniške kredite v nasprotju z 29. členom ZPotK-1 in 3. členom Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPZDC), ker v času dovoljenja ni imel dovoljenja tožene stranke za opravljanje storitve potrošniškega kreditiranja za lokacije ... . Tožniku je treba za navedene lokacije na podlagi petega odstavka 34. člena ZPotK-1 in četrtega odstavka 13. člena ZPZDC prepovedati sklepanje potrošniških kreditnih pogodb. Ker pa je tožnik določil efektivno obrestno mero v višjem odstotku, kot so jo dovoljevali veljavni predpisi, kar predstavlja kršitev 24. člena ZPotK-1, je podan pogoj za odločbo o prepovedi sklepanja kreditnih pogodb in podlaga za podajo predloga za odvzem še veljavnega dovoljenja za lokacijo ... . Nadalje tožena stranka poudarja, da Ministrstvo za gospodarstvo izda toliko nalepk, kot je v vlogi navedenih naslovov, ki izpolnjujejo pogoje glede izdaje dovoljenja, na katerih se bodo sklepale kreditne pogodbe. Poudarja, da ni nobenega dvoma, da mora dajalec kredita izpolnjevati pogoje na vseh naslovih, kjer sklepa kreditne pogodbe. Zato se dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja, pridobljeno za lokacijo na naslovu ..., ne razteza na druge lokacije. Izjavi dveh kreditojemalcev, ki sedaj spreminjata svoji izjavi, sta po mnenju tožene stranki nedopustni tožbeni novoti. Tožena stranka meni, da ni potrebe po glavni obravnavi, ter predlaga da se tožba zavrne in da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, da tožniku kot dajalcu kredita odvzame dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja, sprejeta na podlagi 1. točke prvega odstavka 32. člena ZPotK-1, ki določa, da ministrstvo odvzame dovoljenje na predlog Tržnega inšpektorata RS, če je dajalcu kreditov izdana odločba na podlagi sedmega in osmega odstavka 34. člena tega zakona.

8. Tožnik ugovarja napačno ugotovljenemu dejanskemu stanju v zadevi, pri čemer navaja razloge, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje v drugi zadevi. V odločbi 0610-3020/2014-87-21012 z dne 2. 7. 2014 je tržna inšpekcija tožniku prepovedala sklepanje kreditnih pogodb s potrošniki in opravljanje potrošniškega kreditiranja, ker dajalec kredita odobrava kredite v nasprotju z ZPotK-1 in brez dovoljenja za opravljanje potrošniškega kreditiranja na lokacijah ..., kar se šteje delo na črno. Tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v upravni zadevi inšpekcijskega nadzora, ki je že pravnomočno zaključen, pa niso relevantni za ta postopek.

9. Relevantno dejansko stanje v zvezi z izpodbijano odločbo je le ugotovitev pravnomočnosti odločbe z dne 2. 7. 2014, s katero je Tržni inšpektorat RS dajalcu kredita izdal odločbo na podlagi petega in sedmega odstavka 34. člena ZPotK-1 ter po četrtem odstavku 13. člena ZPDZC, kar pa je bilo z izpodbijano odločbo ugotovljeno. Tožena stranka je prejela 9. 4. 2015 predlog tržnega inšpektorata s pravnomočno odločbo (pravnomočna z dne 18. 3. 2015), s katero je ta tožniku prepovedal sklepanje kreditnih pogodb in opravljanje dejavnosti potrošniškega kreditiranja.

10. Na ugovore, ki jih tožnik uperja zoper pravilno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovil Tržni inšpektorat v odločbi z dne 2. 7. 2014, sodišče ne odgovarja, saj niso predmet tega postopka. Tožena stranka se je po presoji sodišča pri izdaji izpodbijane odločbe lahko oprla na pravnomočno odločbo, ki jo v smislu obveznosti, ki jo ima na podlagi prvega odstavka 32. člena ZPotK-1, zavezuje, da izda odločbo z vsebino, kot je izpodbijana. Glede na relevantno dejansko stanje, kot je navedeno zgoraj, je zato tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, ko je tožniku dovoljenje odvzela, posledično pa, kot nalaga četrti odstavek 32. člena ZPotK-1, tožniku naložila, da odstrani nalepko, ki jo je pridobil za lokacijo ... in jo vrne toženi stranki. Pravilen je tudi ukrep v primeru, če tožnik nalepke ne bo odstranil, ki jo bo na stroške dajalca kredita odstranila tržna inšpekcija (četrti odstavek 32. člena ZPotK-1).

11. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev pravil postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.