Jedro

Po določbah 24. člena ZBPP se kot pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin o zadevi, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet brezplačne pravne pomoči, imelo končni uspeh. Pri tem sicer ne gre za podrobni vsebinski preizkus zadeve, saj zakon v 24. členu govori o očitnem nesorazmerju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, št. II K 32426/2014 z dne 9. 3. 2015. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da mora prosilec za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati tudi vsebinski pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Navedeni pogoj se nanaša na dejstva in okoliščine zadeve, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Tožena stranka je zato vpogledala v spis Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 32426/2014 in ugotovila, da je zasebni tožilec A.A. zoper prosilko vložil zasebno tožbo zaradi storitve kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po 160. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). V navedenem postopku je bila dne 9. 3. 2015 izdana obsodilna sodba, s katero je bila tožnica spoznana za krivo storitve dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1B ter žaljive obdolžitve po drugem odstavku istega člena, za kar ji je bila izrečena enotna kazen 6 mesecev zapora pogojno za dobo dveh let. Pri presoji verjetnosti izgleda za uspeh pretehta, ali je verjetnost, da bi prosilka uspela s pritožbo, manjša, kot pa verjetnost, da ne bi uspela. Tožena stranka meni, da prosilka pred sodiščem prve stopnje ni uspela dokazati, da z njenimi ravnanji ni prišlo do žaljive obdolžitve zasebnega tožilca A.A., zato ugotavlja, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Po mnenju tožene stranke tudi ni izpolnjen pogoj, da je zadeva pomembna za prosilkin osebni in socialno ekonomski položaj oz. da je izid zadeve za prosilko in njeno družino življenjskega pomena. V obravnavani zadevi je bila tožnica le pogojno obsojena, ob tem ji ni bila izrečena denarna kazen oz. ji ni bila naložena povrnitev kakšnega premoženjskega zahtevka, prav tako je bil njen mož v obravnavani kazenski zadevi oproščen, zato se življenjske okoliščine v prosilkini družini ne bodo bistveno spremenile. Tožena stranka zato zaključuje, da v danem primeru ne bi bilo utemeljeno in razumno odobriti zaprošeno brezplačno pravno pomoč.

Tožnica v tožbi ugovarja, da nihče od pravnikov in drugih izobraženih ljudi v zasebni tožbi A.A. ne vidi žaljive obdolžitve. Tožena stranka se ni ukvarjala z njenim finančnim stanjem, zato ne ve odkod vedo, da bo sposobna odplačati stroške zasebnega tožilca. Sicer pa bi moral biti kaznovan A.A., ki pa ni doživel nobenih sankcij in ni utrpel škode. Meni, da bi se zadeva morala reševati v okviru pritožbe, ki jo je podala na DURS. V soseščini jo maltretirajo, zasebni tožilec je zahteval njeno prisilno hospitalizacijo, prav tako vlaga neresnične prijave spisane s pomočjo sosedov. Sama je tako tarča obrekovalcev, zato se mora pritoževati, posledice pa so sedaj na njej. Sodišče je štelo, da tožnica smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Brezplačna pravna pomoč se odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP. V skladu z določbo 24. člena navedenega zakona se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči (objektivni pogoj). Navedene okoliščine in dejstva zakon primeroma našteva in sicer: - da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati, ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati; - da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oz. je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP pa se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Po določbah ZBPP se torej kot pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin o zadevi, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet brezplačne pravne pomoči, imelo končni uspeh.

Tožnica je vložila vlogo za odobritev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti v zadevi II K 32426/2014, s katero je sodišče tožnico spoznalo za krivo storitve kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po prvem in drugem odstavku 160. člena KZ-1 ter ji izreklo pogojno obsodbo 6 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let. Navedeni kazenski postopek je zoper tožnico tekel na podlagi tožbe zasebnega tožilca A.A. Tožena stranka je v zvezi s tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe presodila, da je verjetnost, da bi uspela s pritožbo, manjša od verjetnosti, da ne bi uspela. Z navedenim zaključkom pa se strinja tudi to sodišče. Po določbah 24. člena ZBPP se namreč kot pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin o zadevi, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet brezplačne pravne pomoči, imelo končni uspeh. Pri tem sicer ne gre za podrobni vsebinski preizkus zadeve, saj zakon v 24. členu govori o očitnem nesorazmerju.

Po presoji sodišča tožnica v tožbi ni navedla nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da je odločitev sodišča napačna, torej da bi s svojo pritožbo verjetno uspela. V tožbi le posplošeno navaja slabe medsosedske odnose in da zasebni tožilec zaradi njenih pritožb ni doživel nobene sankcije niti ni utrpel nobene škode. Tožnica tako priznava, da je zoper zasebnega tožilca pošiljala pritožbe. Po drugi strani pa je iz kazenske obsodilne sodbe razvidno, da je tožnica storila kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, ker je na elektronski naslov delodajalca zasebnega tožilca (DURS) poslala pritožbe, v katerih je zatrjevala, da je zasebni tožilec kot uslužbenec zaposlen na davčnem uradu izdajal podatke o njenih dohodkih in odtegljajih tretjim osebam, kakor tudi, da izvaja nad njo teror in agresijo državnega organa. V zvezi z navedenimi očitki pa tožnica v tožbi ne zanika, da je pošiljala davčnemu organu zoper zasebnega tožilca pritožbe z navedeno vsebino (temveč nasprotno, saj priznava pošiljanje pritožb), oziroma ne navaja drugih okoliščin, ki bi vzbujale utemeljen dvom, da je storila očitana kazniva dejanja, torej da bi posledično lahko s svojo pritožbo zoper obsodilno sodbo uspela. Po presoji sodišča tako tožnica v tožbi ni izkazala, da je presoja tožene stranke glede verjetnosti uspeha njene pritožbe zoper obsodilno sodbo napačna, zato se tudi sodišče strinja z zaključkom tožene stranke, da tožnica ni izkazala, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP za odobritev zaprošene brezplačne pravne pomoči. Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).