Jedro

Direktor je lahko s splošnim aktom določen kot pristojni organ za odločitev o prenehanju delovnega razmerja, če delavec ne dosega pričakovanih rezultatov oziroma, če nima potrebnega znanja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo zavrnilo tožničin zahtevek na razveljavitev odločbe direktorice tožene stranke in sklepa delavskega sveta tožene stranke, s katerim je bila potrjena odločba direktorice. Posledično je sodišče tudi zavrnilo nadaljnje tožničine zahtevke za ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, da ji je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz dela in po delu ter obračunati in izplačati pripadajočo plačo z zamudnimi obrestmi in prispevki. Sodišče je ugotovilo, da je postopek ugotavljanja tožničine delovne zmožnosti bil zakonito izveden in da tožnica nima znanja in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta oziroma da ni dosegala pričakovanih rezultatov.

Višje delovno in socialno sodišče je kot pritožbeno sodišče s sodbo ob reševanju tožničine pritožbe po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku tožnice ugodilo.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da direktorica tožene stranke za izdajo take odločbe ni pristojna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tako odločbo na podlagi drugega odstavka 23. člena zakona o delovnih razmerjih lahko izda drug pristojni organ na predlog direktorja, torej ne direktor.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je pravica o odločitvi direktorice izhajala iz določila 18. in 75. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki je močnejši od republiškega zakona o delovnih razmerjih. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in potrdi prvostopno sodbo, podrejeno pa, da zadevo vrne pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, kateri organ je po določbi drugega odstavka 23. člena zakona o delovnih razmerjih pristojen za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja delavcu, za katerega je ugotovljeno, da nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, h katerim je razporejen, oziroma ki ne dosega pričakovanih rezultatov dela. V drugem odstavku 23. člena zakona o delovnih razmerjih je določeno, da o prenehanju delovnega razmerja v takem primeru odloča pristojni organ v organizaciji na predlog poslovodnega organa oziroma delodajalec.

V času izdaje spornega sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnici (29.4.1991) je še veljal zakon o podjetjih, ki je določal, da ima družbeno podjetje (kar je bila tožena stranka), kot organa upravljanja delavski svet in poslovodni organ. Delavski svet je lahko imel enega ali več izvršilnih organov, kar je moralo biti določeno v statutu, kot tudi njihova pristojnost. S statutom podjetja so bili lahko predvideni tudi drugi organi podjetja in določene njihove pristojnosti. Poslovodni organ je bil direktor. Torej ni dvoma, da je bil direktor organ podjetja. Po mnenju revizijskega sodišča je zato direktor lahko bil s splošnim aktom določen kot pristojni organ za odločanje o prenehanju delovnega razmerja v primerih, kot je obravnavani. Tožena stranka je v takrat veljavnem pravilniku o delovnih razmerjih imela v 28. členu določeno, da sklep o prenehanju delovnega razmerja delavcu, za katerega se ugotovi, da nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, h katerim je razporejen ali ki ne dosega pričakovanih rezultatov dela, izda direktor podjetja, ali delavec, ki vodi organizacijski del organizacije, ki ga pooblasti direktor podjetja. Revizijsko sodišče glede na prej navedeno ugotavlja, da taka ureditev ni bila v nasprotju z določbo drugega odstavka 23. člena zakona o delovnih razmerjih, zato je v obravnavanem primeru lahko izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnici takratna direktorica tožene stranke. Ni utemeljenega razloga, da direktor podjetja v takem primeru ne bi smel izdati sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ko pa je tudi po zakonu pooblaščen, da izdaja sklepe o prenehanju delovnega razmerja zaradi vseh razlogov zaradi katerih delavcu lahko preneha delovno razmerje. Taka ureditev je bila tudi v skladu s splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo (Ur. list RS, št. 31/90), ki je v desetem odstavku 9. člena določala, da sklep o prenehanju delovnega razmerja delavca, ki nima zahtevanega znanja in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, izreče organ določen s statutom ali splošnim aktom. Zakonsko določbo drugega odstavka 23. člena zakona o delovnih razmerjih, da poslovodni organ da predlog za prenehanje delovnega razmerja delavca, je razumeti tako, da to pride v poštev, če je s splošnim aktom za odločanje o prenehanju delovnega razmerja določen drug organ. Določen drug organ namreč ne more sam brez predloga poslovodnega organa odločiti o prenehanju delovnega razmerja. Ta zakonska določba, ki daje poslovodnemu organu tudi predlagalno funkcijo, pa ne izključuje možnosti, da splošni akt določi poslovodni organ kot pristojni organ za odločanje o prenehanju delovnega razmerja v takem primeru.

Glede na obrazloženo je drugostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot odločbe predpisa Republike Slovenije, skladno s prvim odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).