Jedro

Višje sodišče pa je po opravljeni seji, v skladu z določbo sedmega odstavka 392. člena ZKP po uradni dolžnosti preizkusilo, ali še vedno obstajajo vsi zakonski in ustavni pogoji za pripor zoper obdolženca, po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave. Preizkus je pokazal, da so razlogi, zaradi katerih je bil zoper obdolženca ob izreku sodbe pripor podaljšan, še vedno podani.

Izrek

Ugotovi se, da je pri obdolženem M. J. še vedno podan priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje ob izreku sodbe dne 29. 7. 2019 obdolženega M. J. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora in denarno kazen v skupnem znesku 1.000,00 EUR, za drugo kaznivo dejanje določilo kazen tri mesece zapora, na kar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora in denarno kazen v skupnem znesku 1.000,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe, v primeru, da se ne bo dala niti prisilno izterjati pa se bo izvršila tako, da se za vsakih začetih 41,73 EUR določi en dan zapora. V izrečeno kazen je obdolžencu vštelo čas, prestan v priporu od 5. 3. 2019 od 8.15 ure dalje. Obdolžencu je na podlagi 48.a člena KZ-1 izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas petih let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa stroški in nagrada obdolženčevega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun. Nadalje je obdolžencu po prvem odstavku 73. člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, na podlagi drugega odstavka 73. člena KZ-1 pa je iz moralnih razlogov odvzelo mobilne telefone tudi tujcu I. S.. Ob izreku sodbe je na podlagi prvega odstavka 361. člena ZKP, iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), zoper obdolženca pripor, odrejen s sklepom dežurne preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 6. 3. 2019 in nazadnje podaljšan s sklepom senata z dne 8. 7. 2019, katerega začetek je treba šteti od dneva in ure odvzema prostosti, to je od 5. 3. 2019 od 8.15 ure dalje, podaljšalo, ter odločilo, da sme pripor trajati do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka časa kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožila obdolženec in njegov zagovornik, višje sodišče pa je po opravljeni seji, v skladu z določbo sedmega odstavka 392. člena ZKP po uradni dolžnosti preizkusilo, ali še vedno obstajajo vsi zakonski in ustavni pogoji za pripor zoper obdolženca, po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave.

3. Preizkus je pokazal, da so razlogi, zaradi katerih je bil zoper obdolženca ob izreku sodbe pripor podaljšan, še vedno podani. Utemeljen sum, da je storil očitani mu kaznivi dejanji, izhaja iz pravnomočne obtožnice in nepravnomočne sodbe z dne 29. 7. 2019, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega storitve obeh očitanih kaznivih dejanj, ter mu je bila izrečena glavna in stranski kazni, kot je že navedeno.

4. Višje sodišče ugotavlja, da se okoliščine, zaradi katerih je bil zoper obdolženca ob izreku sodbe pripor iz pripornega razloga begosumnosti podaljšan, niso v ničemer spremenile v njegovo korist. Teža obravnavanega kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, za katero je v zakonu predpisana kazen od enega do deset let zapora, ter način izvršitve dejanja, kot je opisan v izreku nepravnomočne sodbe, pri tem pa predvsem sodelovanje z neznanimi sostorilci, ki po ugotovitvah dokaznega postopka živijo v tujini, namreč ob upoštevanju vseh ugotovljenih subjektivnih okoliščin na strani obdolženca še vedno dajejo utemeljeno podlago za sklep, da bi slednji v primeru izpustitve na prostost odšel iz Republike Slovenije in z begom onemogočil oziroma bistveno otežil uspešno izvedbo kazenskega postopka v Republiki Sloveniji. Obdolženec je namreč tujec, po narodnosti Srb, državljan Bosne in Hercegovine, ki svojih državljanov ne izroča drugim državam. V Republiki Sloveniji obdolženec nima premoženja, ne zaposlitve in tudi ne prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča, ob tem pa tudi ne živi oziroma do odreditve pripora ni živel na naslovu, ki je zaveden v CRP. Res je, da ima v Republiki Sloveniji ženo in majhnega otroka (zakonsko zvezo sta sklenila konec leta 2018, ko se jima je rodil tudi otrok, obdolženec pa je v Slovenijo prišel v začetku leta 2018), pri čemer tudi njegova žena v Republiki Sloveniji nima zaposlitve. Ob tem pa ni mogoče prezreti dejstva, da ima obdolženec dva mladoletna otroka tudi v Bosni in Hercegovini, kjer živita z mamo. In nenazadnje, iz podatkov kazenskega spisa je razvidna obdolženčeva relativno aktivna mobilnost, zato vse navedene okoliščine po oceni višjega sodišča, ob dejstvu, da je obdolženec pravzaprav brez finančnih sredstev, dodatno potrjujejo obstoj realne in konkretne nevarnosti njegovega odhoda oziroma pobega iz Republike Slovenije. Slednje dodatno podkrepi obdolžencu izrečena enotna kazen eno leto in deset mesecev zapora.

5. Na podlagi ugotovljenih okoliščin je zato odrejeni pripor zoper obdolženca še vedno nujen in neogibno potreben ukrep, da se zagotovi njegova navzočnost v kazenskem postopku v Republiki Sloveniji, pri čemer tega ukrepa ni mogoče na dovolj učinkovit način nadomestiti z nobenim od milejših ukrepov za dosego potrebnega namena, torej zagotovitve obdolženčeve navzočnosti za uspešno izvedbo in dokončanje kazenskega postopka v Republiki Sloveniji.

6. Višje sodišče ob tem, ob presoji načela sorazmernosti iz 20. člena Ustave, ugotavlja in ocenjuje, da je še vedno podano sorazmerje med posegom države v pravico obdolženca do osebne svobode na eni strani ter zagotavljanjem cilja zaradi katerega je pripor odrejen. Sorazmernost je podana tako glede teže kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, opisanega v izreku nepravnomočne sodbe, kot tudi glede trajanja pripora od 5. 3. 2019 dalje, upoštevaje kontinuiran potek kazenskega postopka in višino izrečene enotne zaporne kazni, pri čemer trajanje pripora do sedaj še ni doseglo niti polovico te kazni.

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba, o kateri bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Morebitna pritožba se vloži pisno v dveh izvodih pri Okrožnem sodišču na Ptuju, v roku treh dni od prejema overjenega prepisa sklepa.

Dan priporočene oddaje na pošto se šteje za dan izročitve pritožbe sodišču. Za osebe, ki jim je odvzeta prostost, velja dan oddaje pritožbe upravi zaporov za dan izročitve pritožbe sodišču. Pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve.