Jedro

S pritožbeno trditvijo, da toženka ni prejela računa št. 1100-1100-17105846 v višini 109,80 EUR, pritožnica izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Z uveljavljanjem tega pritožbenega razloga pritožnica v sporu majhne vrednosti ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženka tožnici v roku 8 dni plačati 2.219,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.109,93 EUR od 8. 1. 2018 do plačila in od zneska 109,80 EUR od 12. 1. 2018 do plačila (I. točka izreka). Toženki je tudi naložilo, da mora v 8 dneh tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 593,10 EUR, v primeru zamude pa od tega zneska še zakonske zamudne obresti (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo je toženka pravočasno vložila laično pritožbo. V njej je pritožbeno sodišče pozvala, da ponovno preuči predložene dokaze toženke in razsodi v njeno korist. 3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, da ni utemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

7. Tožnica v tej zadevi od toženke zahteva plačilo še neporavnanega zneska po dveh računih za dobavljeno blago in opravljeno storitev. Z računom št. 1100-1100-17105839 z dne 8. 12. 2017 (A2) je tožnica toženki zaračunala dobavo kotla OPTIMA KKO 25B, zalogovnik 135 kg, zalogovnik PSM 1000 Z in flis izolacijo PLUSLINE. Z računom št. 1100-1100-17105846 z dne 13. 12. 2017 (A5) pa je toženka tožnici zaračunala storitev zagona kotla PKO, KKO SELTRON.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: - toženka je pri tožnici naročila kotel OPTIMA KKO25B, zalogovnik 135 kg, zalogovnik PSM 1000 Z in flis izolacijo PLUSLINE v skupni vrednosti 3.054,21 EUR, tožnica je toženki naročeno blago dobavila in ji izstavila račun št. 1100-1100-17105839 z dne 8. 12. 2017 v znesku 3.054,21 EUR z rokom plačila do dne 7. 1. 2018; - pravdni stranki sta s podpisom Predloga za kompenzacijo št. 2019/000647 z dne 12. 6. 2019 (A4) pobotali terjatev tožnice do toženke iz naslova dobavljenega blaga po računu št. 1100-1100-17105839 in terjatev toženke do tožnice iz naslova računa št. 2019-139 v višini 944,28 EUR, tako da toženkin dolg za dobavljeno blago po računu št. 1100-1100-17105839 znaša še 2.109,93 EUR; - toženka je pri tožnica naročila tudi zagon kotla PKO, KKO SELTRON, kar je tožnica opravila 12. 12. 2017 in toženki za opravljeno delo izstavila račun št. 1100-1100-17105846 z dne 13. 12. 2017 v znesku 109,80 EUR; - na podlagi izvršnice tožnice, ki se je glasila za znesek 13.429,75 EUR, je X. banka iz računa toženke na račun tožnice dne 26. 8. 2020 prenakazala znesek 5.256,50 EUR, dne 31. 8. 2020 pa še 9.429,81 EUR, s čimer je tožnica poplačala svoje terjatve do toženke po Dogovoru o poravnavi obveznosti z dne 31. 5. 2018 (v nadaljevanju: Dogovor, A7-A9), ki je bil sklenjen med tožnico kot upnikom, zakonitim zastopnikom toženke kot dolžnikom ter toženko kot dolžnikom in porokom. V Dogovoru so se stranke sporazumele, da dolžnik na dan 31. 5. 2018 upniku dolguje še 53.719,29 EUR kot skupno vsoto še neplačanih zneskov tam navedenih računov, med katerimi pa ni navedenih v tem pravdnem postopku vtoževanih računov.

9. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopenjsko sodišče na temelju 435. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

10. Pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje sodilo pristransko in v korist tožnice ter da naj pri svoji odločitvi ne bi upoštevalo toženkinih navedb, je posplošena, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe takšne kršitve ni zaznalo.

11. Prvostopenjsko sodišče je v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da toženka v spis ni predložila dogovora o poravnavi obveznosti št. 1/2018, dokazila o zatrjevanih plačilih dolgovanega zneska ter dokazila o dvojnem plačilu računa št. 184000089, na katera se je sklicevala v svoji pripravljalni vlogi z dne 7. 5. 2021 (r. št. 20, l. št. 50-51). Pritožbene trditve, da je toženka v spis vložila potrdila o plačilu v skladu z dogovorom št. 1/2018 in dogovor o poravnavi obveznosti št. 1/2018 so protispisne, saj iz podatkov spisa kaj takega ne izhaja.

12. Na podlagi listin, ki jih je toženka predložila k ugovoru zoper sklep o izvršbi je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da je X. banka 25. 8. 2020 toženko obvestila, da je prejela izvršnico upnika – tožnice v višini 13.429,75 EUR in z rokom plačila 30. 4. 2019 (obvestilo X. banke z dne 25. 8. 2020 na l. št. 11) in da je banka iz računa toženke na račun tožnice dne 26. 8. 2020 prenakazala sredstva v višini 5.256,50 EUR (izpisek X. banke z dne 14. 9. 2020 na l. št. 13), dne 31. 8. 2020 pa še 9.429,81 EUR (izpisek X. banke „Promet po računih“ na l. št. 14).

13. V nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem se je sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni opredelilo tudi do elektronskega sporočila z dne 31. 8. 2020 (B2) in v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ocenilo, da na njegovi podlagi ni mogoče potrditi toženkinih navedb o preplačilu vtoževane terjatve. V zvezi s predlogom za kompenzacijo št. 2019/000647 (B1), na katerega se sklicuje pritožnica, pa je prvostopenjsko sodišče v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je na podlagi navedenega predloga, ki sta ga podpisali obe pravdni stranki, tožničina terjatev po računu št. 1100-1100-17105839 v višini 3.054,21 EUR zaradi medsebojnega pobota s toženkino terjatvijo do tožnice po računu št. 2019-139 prenehala za znesek 944,28 EUR. Zato ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo toženkinega predloga za kompenzacijo št. 2019/0006471. Sodišče prve stopnje se je torej v svoji dokazni oceni do vseh toženkinih dokaznih listin opredelilo in ocenilo, da na njihovi podlagi ni mogoče potrditi toženkinih navedb, da je z izvršenimi plačili in unovčenjem izvršnice toženka svoj dolg do tožnice preplačala v višini 5.877,12 EUR.

14. S pritožbeno trditvijo, da toženka ni prejela računa št. 1100-1100-17105846 v višini 109,80 EUR, pritožnica izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Kot rečeno, z uveljavljanjem tega pritožbenega razloga pritožnica v sporu majhne vrednosti ne more uspeti. Zato se pritožbeno sodišče do te navedbe ne opredeljuje.

15. Toženka tudi ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdo na strani tožnice je izvedel zagon kotla. Zakaj naj bi bilo navedeno dejstvo odločilno v tem sporu, pritožnica ni pojasnila, pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem v okviru uradno upoštevnih pritožbenih razlogov kršitev ni zaznalo.

16. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pravno odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba proti I. točki izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena proti stroškovni odločitvi v II. točki izreka. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

17. Nobena izmed pravdnih strank ni priglasila pritožbenih stroškov, zato je odločanje o njih odpadlo.

1 Predlog za kompenzacijo št. 2019/000647, ki sta ga podpisali obe pravdni stranki, je predložila tudi tožnica (A4).