Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pokojnica hotela, da toženka dobi stanovanje kot odmeno za njeno preteklo petnajstletno skrb zanjo. Prav takšno pravno posledico sta pogodbenici s sklenitvijo sporne pogodbe dosegli. Napačna opredelitev narave pogodbe s strani sodišča druge stopnje na pravilnost odločitve ni vplivala. Odločitev sodišča bi bila namreč napačna le v primeru, če bi tožnika dokazala, da sta pogodbenici sklenili pravni posel, ki zaradi kompleksnosti presega s strani zapustnice hotene pravne učinke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnika krijeta sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika in toženka so otroci in zakoniti dediči po pokojni materi A. B. Pokojnica je s toženko dne 6. 7. 2004 sklenila prodajno pogodbo za stanovanje ... Na podlagi te pogodbe je bila lastninska pravica v zemljiški knjigi že prepisana na toženko. Tožnika sta v zapuščinskem postopku zatrjevala, da je bila pokojnica takrat, ko je bila pogodba sklenjena, že tako dementna, da ni bila sposobna izraziti svoje volje. Tako sta bila napotena, naj vložita tožbo za ugotovitev, da je sporna pogodba nična oziroma neveljavna.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožnikov in je takšno odločitev potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata tožnika revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlagata, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Navajata, da je izvedenec dr. J. J. ocenil, da pokojnica sicer na dan podpisa pogodbe svoje volje ni bila sposobna izjaviti v smislu razumevanja pravnega posla, ki je bil izvršen, da pa je zelo verjetno lahko izrazila namen, to je voljo, da prepusti stanovanje svoji hčerki. Tožnika menita, da hotenje, da nekdo nekaj dobi, pri tem pa se ni sposoben zavedati pravnih posledic svojega hotenja in dimenzij takega dejanja, da pri tem ne govorimo, da se ni sposoben niti sam podpisati, če mu pri tem nekdo ne pomaga, ne zadostuje za veljavnost pravnega posla. Navajata, da iz obrazložitve odločitve sodišča druge stopnje izhaja, da je bila pokojnica sposobna oblikovati voljo glede razpolaganja s premoženjem, to je izraziti voljo (namen), da navedeno premoženje izroči hčerki zaradi večletne popolne oskrbe, ki ji jo je le-ta nudila. Menita, da je napačno izhodišče, da je volja enaka namenu. Namen se opredeljuje kot vzrok, ki ob sklenitvi pogodbe že obstoji, kavza pa po njunem mnenju lahko obstoji bodisi iz vzrokov bodisi iz namenov, če so le ti postali del pogodbenega razmerja. Tožnika menita, da je kavza neposredni vzrok obveznosti, to pa pomeni, da gre za odločilen, kvalificiran namen. Poudarjata, da četudi bi bila pokojna v trenutku sklenitve sporne pogodbe sposobna izraziti voljo, bi glede na izvedene dokaze ne mogla izraziti namena (kavze). Tožnika menita, da bi moralo sodišče druge stopnje – glede na to, da je sporno pogodbo opredelilo kot izročilno – za reševanje spora uporabiti drugo materialno pravo. Poudarjata, da sta glede pogojev za veljavnost pogodbe bistvena predvsem prvi in tretji odstavek 547. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007, v nadaljevanju OZ), medtem ko drugi odstavek ureja obličnost pogodbe (notarski zapis). Sodišče prve stopnje je ugotavljalo predvsem, ali se je bila pokojnica sposobna zavedati posledic sklenjene kupne pogodbe. Ker je višje sodišče naravo pogodbe drugače opredelilo, je po mnenju tožnikov ostalo dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno. Tožnika navajata, da sta že v prvi pripravljalni vlogi z dne 25. 8. 2005 predlagala poizvedbe pri notarju J. N. glede overitve podpisa pokojne A. B. Poudarjata, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem predlogom ni sprejelo nobene odločitve, v obrazložitvi pa jima očita, da nista predlagala zaslišanja notarja in da zato glede poteka overitve podpisa sprejema pričanje F. K. Tožnika tudi menita, da je sodišče prve stopnje s tem, ko izvedencu ni posredovalo v vednost njunih pripomb, ampak jih je le na hitro prebralo na naroku, zagrešilo kršitev načela kontradiktornosti postopka. Tožnika še navajata, da se v preostalem sklicujeta na pritožbene navedbe, ki jih zaradi preglednosti ne ponavljata.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženki, ki pa na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z bolj omejenim obsegom in razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Zato revizije ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na pritožbene navedbe. Revizijsko sodišče je tako obravnavalo le tiste ugovore, ki sta jih tožnika v reviziji tudi utemeljila.

7. Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pri relativnih bistvenih kršitvah postopka mora revident poleg same kršitve izkazati tudi, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tega revidenta v zvezi z očitkom, da sodišče prve stopnje v zvezi z njunim predlogom, naj se opravijo poizvedbe pri notarju glede overitve podpisa, ni sprejelo nobene odločitve, in da se je oprlo na izpoved toženkinega sina o tem, da je notar ob overitvi preveril pokojničino sposobnost razumevanja, nista izkazala. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno odgovorilo na pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje izvedencu ni posredovalo v vednost pripomb tožeče stranke, ampak jih je le na hitro prebralo na naroku. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da je bil izvedenec zaslišan na naroku, da sta tako tožnika imela možnost, da mu zastavita vsa željena vprašanja in da zato do kršitve njune pravice do izjave v postopku ni prišlo.

8. Ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja ni naredilo nobene bistvene kršitve postopka, pa je revizijsko sodišče vezano na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila pokojnica dne 6. 7. 2004, ko je bila sklenjena sporna pogodba, sposobna izjaviti svojo voljo in razumeti pomen svoje odločitve, da sporno nepremičnino prepusti v last svoji hčerki zaradi večletne popolne oskrbe.

9. Subjektivna predpostavka poslovne sposobnosti je razsodnost. Razsodnost je sposobnost razumeti pomen svojega dejanja (intelektualna sestavina) in sposobnost ravnati v skladu s tako oblikovano voljo (voljna sestavina). Res je treba pri presoji razsodnosti ob sklepanju pravnega posla ugotavljati, ali je oseba bila sposobna razumeti pravne posledice konkretnega pravnega posla, upoštevajoč njegovo zahtevnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pokojnica hotela, da toženka dobi stanovanje kot odmeno za njeno preteklo petnajstletno skrb zanjo. Prav takšno pravno posledico sta pogodbenici s sklenitvijo sporne pogodbe dosegli. Napačna opredelitev narave pogodbe s strani sodišča druge stopnje na pravilnost odločitve ni vplivala. Odločitev sodišča bi bila namreč napačna le v primeru, če bi tožnika dokazala, da sta pogodbenici sklenili pravni posel, ki zaradi kompleksnosti presega s strani zapustnice hotene pravne učinke. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da so očitki o zmotni uporabi materialnega prava in posledično nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja neutemeljeni. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 41. člena OZ, ko je potrdilo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožnika sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.