Jedro

Tožena stranka je šele v reviziji trdila, da tožeča stranka ni izpolnila pogojev za ugotovitveno tožbo po drugem odstavku 181. člena ZPP in da zato tudi ni bilo pogojev za izdajo ugotovitvene sodbe. Tak ugovor šele na revizijski stopnji ni dovoljen, ker drugi odstavek 339. člena ZPP med absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka ne našteva kršitev v zvezi s 181. členom ZPP. Reviziji zaradi tega ni mogoče ugoditi (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena in 378. členom ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo št. 01/1-Z-43/4-96 z dne 25.3.1995 tožniku zaradi lažje kršitve delovnih obveznosti po 3. točki 44. člena in za hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. in 8. točki 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 do 4/93, v nadaljevanju: ZDDO) izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je pogojno odločila za dobo enega leta. O pravočano vloženem ugovoru tožnika tožena stranka ni odločila, zato je tožnik s pravočasno tožbo zahteval, da sodišče prve stopnje ugotovi, da navedena odločba ni postala dokončna in da nima pravnega učinka.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Odločitev je oprlo na določbi 83. in 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) in na določbo drugega odstavka 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR).

Ugotovilo je, da zato, ker tožena stranka ni odločila o tožnikovem ugovoru, odločba organa prve stopnje ni postala dokončna in tudi nima pravnega učinka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Sprejelo je stališče, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, čeprav bi jo moralo opreti na 66. člen, ki ureja sodno varstvo v zvezi z disciplinskim postopkom pred sodiščem, ne pa na 80. in 83. člen ZTPDR.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajala je, da bi bilo treba odločbo opreti na 72. člen ZDDO, ne pa na določbe ZTPDR. Na podlagi 23. in 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 20/98, v nadaljevanju: ZDSS) bi moralo sodišče zaradi molka organa druge stopnje, odločitev disciplinskega organa tožene stranke potrditi, spremeniti ali razveljaviti. Z ugotovitvijo sodišča, da o disciplinski kršitvi ni dokončno odločeno, spor ni rešen, delavčeva pričakovana pravna varnost je zato okrnjena. Tožnik ne izkazuje pogojev za izdajo ugotovitvene sodbe, ker ni podana pravna korist po drugem odstavku 181. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP). O pravici, obveznosti ali odgovornosti delavca je mogoče odločiti z meritorno odločbo, kar ne velja za ugotovitveno sodbo. Sodišče druge stopnje bi zato moralo ravnati po določbi drugega odstavka 380. člena ZPP. Tožeča stranka bi morala zahtevek uveljavljati z dajatveno tožbo, zato ne izkazuje pravnega interesa po določbi drugega odstavka 181. člena ZPP.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je izjemoma dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 367. in 370. členu ZPP točno določeni. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljala, zato revizijsko sodišče v zvezi s tem razlogom izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Tožnik je na glavni obravnavi dne 9.12.1999 spremenil tožbeni zahtevek tako, da je zahteval, da sodišče ugotovi, da prvostopna odločba tožene stranke o izrečenem disciplinskem ukrepu ni dokončna in da nima pravnega učinka, ker drugostopni organ tožene stranke ni odločil o njegovem ugovoru. Tožnik je torej postavil tožbeni zahtevek, ki ga je presojati po določbi 181. člena ZPP, ki ureja ugotovitveno tožbo. Po določbi drugega odstavka navedenega člena se ugotovitvena tožba lahko vloži: - če je tako določeno s posebnim predpisom, - če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takšnega razmerja, - ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe.

Sodišči prve in druge stopnje pogojev za vložitev ugotovitvene tožbe in za oblikovanje ugotovitvenega tožbenega zahtevka nista ugotavljali. Tožena stranka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni ugovarjala, da ni pogojev za izdajo ugotovitvene sodbe. To je storila šele v reviziji. V pritožbi je sodbo sodišča prve stopnje izpodbijala zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Ugotovitvena tožba je posebna oblika pravnega varstva, ki jo ureja procesno pravo in ki nima opore v materialnem pravu. To pomeni, da so ugovori in pritožbeni razlogi, ki jih stranke v zvezi z izpolnjevanjem pogojev iz drugega odstavka 181. člena ZPP uveljavljajo v pravnih sredstvih zoper ugotovitvene sodbe, lahko le ugovori procesnega, ne pa materialnopravnega značaja. ZPP v drugem odstavku 339. člena ne navaja kršitev v zvezi z izdajo ugotovitvene sodbe, kar pomeni, da je kršitev v zvezi s to sodbo lahko le relativna kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku navedenega člena. To pa v zvezi z ugovorom v reviziji, da niso bili podani pogoji za izdajo ugotovitvene sodbe na sodišču prve stopnje, pomeni, da ga je v revizijskem postopku dovoljeno upoštevati le, če ga je revident uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Revidentka ugovora, da tožnik nima pravne koristi za izdajo ugotovitvene sodbe, v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljala. Iz določb 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, izhaja, da tak ugovor šele na revizijski stopnji ni dopusten, zaradi česar revizija ne more biti utemeljena.

Zaradi obrazloženega navedbe v reviziji, ki se ne nanašajo na vprašanje o razlagi drugega odstavka 181. člena ZPP in o dopustnosti uveljavljanja ugovorov na revizijski stopnji, za odločitev niso pomembni.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).