Jedro

Za rešitev predmetnega spora je bistveno zadnje posestno stanje in ne posestno stanje toženčevega pravnega prednika.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev in prepoved motenja posesti.

2.Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Iz obrazložitve ni jasno, na katerih nepremičninah (in v kakšnem delu) tožencu priznava soposest.

Sodišče je neutemeljeno zavrnilo vpogled v listine v zvezi z GERK, zaščitenostjo kmetije in tožničinim statusom kmetice. Enako je neutemeljeno zavrnilo vpogled v predložene izjave prič, na katere je toženec z ustrahovanjem želel nedopustno vplivati. Dejanskega stanja v zvezi s tem ni razjasnilo.

Poleg tega je sodišče izpovedi prič le povzelo, ni pa naredilo ustrezne dokazne ocene. Izpoved priče B. B. (med zaslišanjem katere je sodišče tožencu omogočilo zlorabo procesnih pravic s tem, ko je njegovo izpoved prekinjal in dopolnjeval) glede košnje na rondoju je celo nepravilno povzeta - rondoja nista kosila B. B. in toženec, temveč tožnica in C. C. Izpostavlja posamezne dele izpovedi prič D. D., E. D. in F. F., za katere trdi, da so neprepričljivi, neverodostojni in v nasprotju z odločitvijo sodišča oz. da je sodišče na njihovi podlagi naredilo nepravilen dokazni zaključek. Sodišče pri odločitvi tudi ni upoštevalo izjav prič C. C., A. A. in G. G., čeprav v njih ni podvomilo.

Zaključek, da je toženec za posestvo skrbel od leta 2016 dalje, je v nasprotju z izpovedmi zaslišanih prič. Toženec poleg tega ni podal ustrezne trditvene podlage glede tega, kaj naj bi posestvo H. H. obsegalo, niti glede tega, kdaj naj bi mu H. H. sporne nepremičnine predal v posest. Ni dokazal niti, kakšna navodila naj bi dobil od H. H., niti da jih je res prejel, niti da so se navezovala na košnjo tožničinih nepremičnin.

Sodišče je odločitev oprlo na fotografije, iz katerih ni razvidno, da bi toženec izvrševal (so)posest, brez povezave z zaslišanjem prič. Iz fotografij izhaja ravno nasprotno - to, da je sporne dele nepremičnin kosila tožnica. Tudi fotografija s konjem ne dokazuje nepokošene trave ob objektih in pas pokošene trave, temveč pokošen pas trave ob objektih in nepokošen del, ki ni predmet tega postopka. Nobena druga fotografija ne izkazuje posesti toženca, niti izvrševanja posesti s strani toženca, niti košnje toženca. Ročno pripisani datumi na fotografijah so izmišljeni, zato jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Sodišče nepravilno zaključuje, da je datum na fotografijah nesporen, ker nobena izmed strank v zvezi s tem ni predlagala postavitve izvedenca. To namreč ni edini dokaz, na podlagi katerega je mogoče ugotavljati neverodostojnost fotografij. Sodišče bi tožnico v okviru materialnega procesnega vodstva moralo opozoriti, če je menilo, da je dokaz z izvedencem edini ustrezen dokaz.

Nepravilno je sklepanje sodišča, da trava okrog objektov ne bi bila urejena, če bi bilo pokošeno zgolj enkrat ali dvakrat letno. Sporne nepremičnine se nahajajo na 788 m nadmorske višine na obrobju hladnejše hribovite bloške planote, zato je rast trave bistveno počasnejša, kot v nižjih predelih.

V motenjskih sporih se ugotavlja zadnja mirna posest trenutnega posestnika, ne pa posest prednikov. Sodišče je zmotno zaključilo, da ni relevantno, da je H. H. v letu 2015 opustil posest nad delavnico, v nadaljevanju pa štelo, da je toženec od H. H. v letu 2016 prevzel posest tudi spornih delov tožničinih nepremičnin.

3.Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica zatrjuje, da je toženec dne 12. 9. 2020, v obdobju od 9. 10. 2020 do 11. 10. 2020, 21. 5. 2021, 2. 6. 2021 in 9. 6. 2021 motil njeno posest na delu nepremičnin, parc. št. 75/7, 75/8, 206/5, 206/10, 208 in *21, k.o ...

s tem, ko je brez dovoljenja, soglasja in vednosti tožnice pokosil del travnate površine na teh nepremičninah.

6.Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijanem sklepu izhaja:

-da je v času zatrjevanega motenja (v letu 2020 in 2021) sporni del nepremičnin enkrat oz. dvakrat letno, po navodilu tožnice, pokosil C. C.;

-da sta toženec in njegova žena od leta 2016 dalje skrbela za posestvo H. H., pri čemer sta po njegovem navodilu na spornem območju kosila tudi travo - toženec zatrjevane košnje torej ni zanikal;

-da je zatrjevana posest toženca vidna s predloženih fotografij, na katerih je vidno, da je trava okoli objektov pokošena, en del zemljišča pa je nepokošen; in

-da je bila trava na spornih delih nepremičnin (okoli hiš) ves čas urejena (pokošena).

7.Na povzetih dejanskih ugotovitvah temelji dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da sta obe pravdni stranki izkazali navzven vidno dejansko oblast nad spornimi deli zemljišč. Na navedeno sodišče prve stopnje opira svoj materialnopravni zaključek, da sta imeli pravdni stranki sporna zemljišča v soposesti, pri čemer toženec posesti tožnice ni motil, ker ni v ničemer spremenil dotedanjega načina izvrševanja posesti (35. člen Stvarnopravnega zakonika). S svojo košnjo torej ni storil dejanja, ki bi bilo samovoljno in protipravno.

8.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva, pri čemer tudi ni zagrešilo napak pri vodenju postopka. Neutemeljen je torej pritožbeni ugovor, da dokazni postopek ni pokazal obstoja soposesti pravdnih strank.

9.Pritožnica neutemeljeno zatrjuje, da iz izpodbijanega sklepa ni jasno, na katerih (delih) nepremičnin sodišče tožencu priznava soposest. Sodišče ni odločalo preko tožbenega zahtevka, kot je razvidno iz samega izreka izpodbijanega sklepa. Tudi iz obrazložitve pa je jasno, da se sodišče (kljub mestoma nerodnem poimenovanju) opredeljuje le do spornih delov nepremičnin, na katerih tožnica zatrjuje motenje.

10.Neutemeljen je pritožbeni ugovor glede neupravičene zavrnitve vpogleda v listine v zvezi z zaščiteno kmetijo, GERK, in tožničinim statusom kmetice. Razlogi za njihovo zavrnitev, navedeni v 21. točki izpodbijanega sklepa, so pravilni. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče tožencu s prekinjanjem zaslišanja priče A. A. dopustilo zlorabo procesnih pravic. Navedeno ne predstavlja pritožbenega razloga po 338. členu ZPP. Enako velja za zatrjevano toženčevo posmehovanje in delanje grimas.

11.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče glede košnje na rondoju nepravilno povzelo izpoved priče A. A. Izpoved te priče je namreč mestoma res konfuzna, a iz nje jasno izhaja, da so rondo kosili H., okoli pa G.

Pomen oz. vsebina, ki jo izpovedi pripisuje pritožnica, iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja ne izhaja.

12.Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o tem, da sodišče ni naredilo dokazne ocene prič, predlaganih s strani toženca, kot tudi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov skupaj. Dokazna ocena izvedenih dokazov, ki je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, je zajeta v 47. in 48. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pri čemer ta v relevantnih delih temelji tudi na izpovedih prič, predlaganih s strani toženca, podprtih z drugimi izvedenimi dokazi (predvsem fotografijami in izpovedjo priče A. A.). Iz obrazložitve je v tem delu tudi jasno, (najmanj) v katerih delih je sodišče izpovedi navedenih prič štelo za verodostojne. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni ugovor, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo izpovedi prič C. C., A. A. in G. G. Ravno navedene priče so bile bistvene za zaključek sodišča, da je tudi tožnica izvajala (so)posest na spornih delih nepremičnin. Njihove izpovedi pa po vsebini niso nasprotovale zaključku glede obstoja (so)posesti toženca. Priča C. C. je tako izpovedala le, da ne ve, da bi toženec kosil okrog hiše, in da, ko je sam končal s košnjo, ni več hodil tja. Ob tem, ko mu je bila predočena fotografija delno pokošene, delno nepokošene trave, je celo izpovedal, da lahko, da je pokosil kdo drug, on tega ne ve. Priča G. G. je izpovedal, da so vsa leta kosili oni, toženca pa do leta 2020 niso skoraj nikoli videli, kar ne negira možnosti, da je poleg njih lahko kosil tudi kdo drug. Tudi priča A. A. je izpovedala, da je videla toženca kositi le enkrat, čeprav je nesporno, da je kosil večkrat in ga priča tako očitno ni videla vsakič, ko je kosil.

13.Pritožnica se v pritožbi sklicuje na posamezne dele izpovedi prič D. D., E. D. in F. F., ki naj bi kazali na njihovo neverodostojnost in neprepričljivost. S tem pritožnica ne more uspeti, ker njihove izpovedi secira na posamezne dele, jih prikazuje izkrivljeno oziroma iztrgano iz celotnega konteksta in prilagaja pritožbenemu namenu.

14.Tako ne drži, da je priča D. D. izpovedala, da je toženec kosil na parceli s št. *22, ki ni predmet tega spora. Priči je bila predočena skica področja zatrjevanega motenja, zato je jasno, da je izpovedovala glede območja, ki je predmet tega postopka, in ne glede parcele, št. *22. Zatrjevana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tudi ne držita pritožbeni navedbi, da ta priča na izrecno vprašanje sodišča ni potrdila, da bi kadarkoli v letih od 2018 do 2020 videla toženca kositi sporne dele zemljišč. S strani sodišča je bila namreč vprašana glede košnje na konkretno zatrjevani dan motenja, pri čemer je, življenjsko logično, odgovorila, da se tega ne spominja, ker ni vedela, da je sporno. Ne drži niti, da je sodišče svojo odločitev oprlo na pričino mnenje, ker ta ni izpovedala dejstev. Priča je jasno izpovedala koga (in do kam) je videla kositi posamezne dele tožničinih nepremičnin, kar je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi. To, da je priča verjela, da je del spornih nepremičnin v lasti toženca, pa za predmetni posestni spor ni relevantno, posledično sodišče na ta del izpovedi tudi ni oprlo svoje odločitve. Tudi pritožbeni ugovori v zvezi z izpovedjo glede paše konja so za rešitev tega spora nerelevantni. Ne drži, da je sodnica priči z nedovoljenimi sugestivnimi vprašanji na fotografiji pomagala locirati slive, do katerih naj bi kosil D. D. Iz prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo jasno izhaja, da je sodnica zaradi zvočnega snemanja zgolj besedno povzela to, kar je priča z roko pokazala. Iz zapisnika tudi ne izhaja, da bi tožnica glede tega na naroku grajala kakršnekoli procesne kršitve, kar je bila dolžna storiti takoj (prvi odstavek 286.b ZPP). V pritožbi pa ni podala navedb, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla uveljavljati. Glede tega, da priča ni izpovedala glede obstoja soposesti toženca, pa sodišče pojasnjuje, da je (so)posest pravno vprašanje, do katerega se opredeljuje sodišče, ne priča.

15.Ne drži niti, da je izpoved priče E. D. brez dokazne vrednosti, ker ne potrjuje, da bi sporna zemljišča kosil toženec, niti kdaj, niti kje. Priča je jasno in izrecno izpovedala tako to, kdo je kosil kateri del spornih nepremičnin (pri čemer je tudi njej bila predočena skica področja zatrjevanega motenja), kot tudi to, kako to ve. Zatrjevana kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP tako ni podana. Ob tem dvoma v verodostojnost navedene priče ne vzbudi niti pritožbeni ugovor, da priča ne živi na X., torej v bližini področja zatrjevanega motenja, zato ne more vedeti kaj se tam dogaja. Povsem jasno je namreč pojasnila, da na X.. redno prihaja vsak vikend in pogosto tudi med tednom, česar tožnica ni prerekala. Tako pogosta prisotnost pa je že po življenjski logiki taka, da posamezniku omogoča seznanitev z okoliškim dogajanjem. Tega zaključka ne omaja niti pritožbena navedba, da priča ne ve, kaj se na tem območju dogaja, ker ne ve ali je tožnica na sporni del zemljišča nasula zemljo. Priča je izpovedala, da je zemlja nasuta. Če ob nasutju ni bila prisotna, pa življenjsko logično, ne more vedeti, ali jo je nasula tožnica (oz. po njenem naročilu kdo drug). Tudi okoliščina zatrjevanega sorodstvenega razmerja priče s tožencem sama za sebe ne pomeni, da je mogoče izpovedbo takšne priče šteti za pristransko oziroma za neresnično. Da je temu tako, je potrebno konkretno izkazati, česar pa pritožnica ni uspela.

16.Verodostojnosti v izpoved priče E. D. ne omaja niti pritožbeni očitek, da je ta brala iz toženčevih zapiskov. Iz prepisa zvočnega posnetka naroka res izhaja, da je med njenim zaslišanjem toženec vstal, šel do govorniškega odra in vzel svoje zapiske, vendar iz prepisa ni razvidno, da je priča te zapiske kakorkoli uporabljala. V kolikor bi jih, bi tožnica tako kršitev določb pravdnega postopka morala grajati takoj (prvi odstavek 286.b ZPP), česar ni storila, v pritožbi pa tudi ni pojasnila, zakaj ne.

17.Pritožnica graja oceno izpovedi priče F. F. v delu, ki se nanaša na lastninsko pravico toženčevega pravnega prednika H. H. Vprašanje lastninske pravice v posestni pravdi ni relevantno. Prav tako za to pravdo ni relevantno, kje je H. H. kupil svojo kosilnico in kje je priča parkirala svoj avto. Pričina izjava, da ni videla C. C. kositi okrog hiše, je, glede na to, da naj bi kosil zgolj enkrat ali dvakrat letno, povsem verjetna, poleg tega pa ni relevantna za ugotavljanje toženčeve soposesti.

18.Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da toženec za posestvo H. H. ni skrbel od leta 2016 dalje. Tudi, če ga tožnica in priča G. G. pred letom 2020 nista videla, to ne pomeni, da zatrjevanega dela ni opravljal. Navedena namreč osebno nista videla niti zatrjevanih motilnih dejanj, pa je toženec travo na spornih delih nepremičnin nesporno pokosil.

19.Neutemeljen je pritožbeni očitek glede ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi z vplivanjem toženca na priče. Sodišče je dokaz z vpogledom v pisne izjave v zvezi s tem pravilno zavrnilo. Verodostojnost zaslišanih prič sodišče presoja po prostem preudarku, ob upoštevanju tega, v kakšnem odnosu je priča do stranke, od kod črpa vedenje o dejstvih, o katerih je izpovedala, in kakšen vtis je naredila na sodišče med zaslišanjem. Nedovoljenega vpliva toženca na priče, ki jih je ta predlagal, sodišče prve stopnje očitno ni zaznalo. Tudi pritožbeno sodišče ne zaznava, da bi bile te vidno naučene kaj pričati, kot zatrjuje pritožnica. Priča A. A. je izrecno izpovedala, da govori resnico, tako da ugotavljanje dejstev v zvezi s tem, ali je toženec želel kakorkoli vplivati nanjo, ni bilo potrebno, saj je bilo to zatrjevano vplivanje v vsakem primeru neuspešno. Zatrjevani kršitvi prvega odstavka 339. člena in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani.

20.Pritožnica neutemeljeno nasprotuje uporabi predloženih fotografij v dokazne namene. Sodišče, ob odsotnosti konkretnih vsebinskih ugovorov glede resničnosti datumov, navedenih na fotografijah, ni bilo dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva v smeri pozivanja k predlaganju ustreznih dokazov. Zgolj pavšalne navedbe, da gre za ponarejene fotografije z izmišljenimi datumi, ne zadostujejo. Kršitvi prvega odstavka 339. člena in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Neutemeljeno pritožnica zatrjuje tudi, da iz fotografij izhaja, da je vedno kosila le ona. Na fotografiji s konjem (B9), ki jo v pritožbi izrecno izpostavlja, je jasno viden pas pokošene trave in nepokošeni del, pri čemer je tožnica ves čas zatrjevala, da je C. C. po njenem naročilu kosil njena celotna zemljišča. Nepokošeni del, kot pritožnica pravilno navaja, ni predmet tega postopka, ker na njem toženec ni izvajal košnje. Oba dela (pokošeni in nepokošeni) pa spadata k nepremičnini s parc. št. 206/10. Če bi jo kosil le C. C., bi bila trava na celotni nepremičnini enako visoka. Neutemeljen je tudi ugovor, da iz fotografij soposest toženca ni vidna, ker toženca ni na fotografijah. Zaključek o soposesti toženca je sodišče, kot že pojasnjeno, naredilo na podlagi vseh izvedenih dokazov, ne le na podlagi fotografij.

21.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo ugotavljati, kaj je obsegalo posestvo H. H., kdaj in kako je ta tožencu predal sporne dele nepremičnin v posest, ter kakšna navodila naj bi toženec dobil od H. H. Za rešitev predmetnega spora je bistveno zadnje posestno stanje (torej kaj je dejansko imel v posesti toženec), in ne posestno stanje toženčevega pravnega prednika (kar sicer izpostavlja tudi sama pritožnica). Iz istega razloga je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo upoštevati dejstvo, da je H. H. v letu 2015 prenehal z dopolnilno dejavnostjo. V zvezi s tem pritožnica sodišču očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi sodišče sprva navedlo, da je H. H. v letu 2015 opustil posest nad delavnico, v nadaljevanju pa štelo, da je toženec od njega v letu 2016 prevzel posest tudi spornih delov nepremičnin. Sodišče ni ugotovilo, da je H. H. v letu 2015 opustil posest nad delavnico. Glede tega je v 50. točki obrazložitve (ki je povsem jasna tudi glede nerelevantnosti dejstva, da je toženec postal singularni pravni naslednik H. H. šele po tem, ko je imel sporne dele nepremičninin že v posesti) le povzelo navedbe tožnice.

22.Pritožnica s pritožbo neutemeljeno izpodbija tudi zaključek, da trava okrog objektov ne bi bila urejena, če bi jo pokosili zgolj enkrat ali dvakrat letno. Pri navedenem zaključku je šlo v bistvenem le za obrobno oz. dodatno stališče sodišča, pri čemer bi bila odločitev, ki je v celoti pravilna, enaka tudi, v kolikor ga sodišče ne bi dodalo. Bistveni razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka so drugje.

23.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je toženec spremenil dotedanji način izvrševanja posesti s tem, ko je kosil okoli objektov, pred tem pa je skrbel za urejeno okolico ob objektih. Sodišče spremembe načina izvrševanja posesti ni ugotovilo, pritožnica pa s svojim osredotočanjem oz. izpostavljanjem posameznih besed izven konteksta ne more vzbuditi dvoma v sicer jasno obrazloženo in pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

24.Glede na navedeno se pritožbeno sodišče ne opredeljuje posebej do preostalih tožničinih pritožbenih ugovorov. Ti namreč ne morejo voditi do drugačne odločitve sodišča (prvi odstavek 360. člena ZPP).

25.Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

26.Tožnica s svojo pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP), toženec pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato sam krije te stroške (1. odst. 155. člena ZPP).

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 35 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 286a, 286a/1, 286b, 286b/1, 338, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-15

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.