Jedro

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno odločilo, da se vsebina navedenih izjav A. A. izloči ne glede na obliko, v kateri je povzeta.

Sodišče prve stopnje pri utemeljevanju svoje odločitve ni izhajalo iz kršitve dolžnosti policistov, da A. A. pred podajo izjav poučijo v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP, pač pa iz dejstva, da se v dokaznem gradivu, ki predstavlja podlago vloženi obtožnici, nahajajo izjave obdolženca, katere je podal kot občan, ko še ni bil poučen v skladu s privilegijem zoper samoobtožbo. Takšne izjave predstavljajo dokazno gradivo, ki v skladu z določbo drugega odstavka 83. člena ZKP ne more predstavljati podlage za obtožbene očitke zoper obdolženca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom predlogu zagovornice za izločitev dokazov deloma ugodilo in tudi po uradni dolžnosti iz kazenskega spisa pod točko I izreka izločilo taksativno navedene dokaze oziroma dokazne vire; pod točko II pa je zavrnilo predlog zagovornice za izločitev določno navedenih dokazov oziroma dokaznih virov. Odločilo je še, da se po pravnomočnosti sklepa izločeni dokazi zaprejo v poseben ovitek in shranijo ločeno od drugih spisov (točka III izreka izpodbijanega sklepa).

2. Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo višji državni tožilec iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Na pritožbo je odgovorila zagovornica obdolženega in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno iz razpoložljivega dokaznega gradiva izločilo izjave obdolženega, katere je podal v času pred podajo pravnega pouka po določbi četrtega odstavka člena 148 Zakona o kazenskem postopku (ZKP); utemeljeno je odločilo, da se vsebina navedenih izjav A. A. izloči ne glede na obliko, v kateri je povzeta (v uradnem zaznamku o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja, v uradnem zaznamku o zbranih obvestilih, v uradnem zaznamku o zaznavi kaznivega dejanja, v izpovedbah kot prič zaslišanih policistov B. B., C. C. in D. D.). Za svojo presojo je navedlo razumne in zato prepričljive razloge.

6. Težišče pritožbenih navedb predstavlja trditev, da v času podajanja predmetnih izjav A. A. še ni imel statusa osumljenca, saj zoper njega sum še ni bil osredotočen in ga zato policija ni bila dolžna poučiti v skladu z določbo četrtega odstavka člena 148 ZKP. Taka pritožbena kritika je brezpredmetna, saj ne napada razlogov, s katerimi utemeljuje svojo odločitev prvostopenjsko sodišče. To namreč ni izhajalo iz kršitve dolžnosti policistov, da A. A. pred podajo izjav poučijo v skladu z določbo četrtega odstavka člena 148 ZKP, pač pa iz dejstva, da se v dokaznem gradivu, ki predstavlja podlago vloženi obtožnici, nahajajo izjave obdolženca, katere je podal kot občan, ko še ni bil poučen v skladu s privilegijem zoper samoobtožbo; pravilno je ugotovilo, da navedene izjave predstavljajo dokazno gradivo, ki v skladu z določbo drugega odstavka člena 83 ZKP ne more predstavljati podlage za obtožbene očitke zoper obdolženca (točka 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa), ob čemer sodišče druge stopnje poudarja še pomen določbe desetega odstavka člena 227 ZKP.

7. Pritožniku, glede na tako jasno stališče prvostopenjskega sodišča, tudi ni mogoče pritrditi, da odločitev o izločitvi posamičnih delov izpovedb zaslišanih prič terja posebno razlago; ker je iz izpodbijanega sklepa očitno razvidno pravilno stališče, da je nedopustno, da obdolženca v postopku bremenijo izjave, katere je podal kot občan, se ne izkazuje kot ključna razlaga, da se take izjave izločijo tudi iz izpovedb prič, v katerih so povzete.

8. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), je pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno.