Jedro

Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji (smiselno o zahtevku). Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi njegove prošnje oziroma zahtevka očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščitooziroma smiselno v zahtevku.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožniku je za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na navedeno območje, ki pa se ne bo izvršila, če ga bo zapustil v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (5. točka izreka).

2.S tožbo tožnik predlaga sodišču primarno, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o njegovi prošnji za mednarodno zaščito tako, da ji ugodi, podredno pa naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje.

3.Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Meni, da je zakonita in pravilna, tožba pa neutemeljena.

4.Tožena stranka je sodišče 21. 9. 2026 obvestila, da je tožnik 30. 8. 2026 samovoljno zapustil azilni dom in priložila izpisek iz azilnega registra zanj. Sodišče je o tem obvestilo tožnikovo svetovalko za begunce in jo pozvalo, da se o tem lahko izjavi v roku treh dni od prejema poziva, sicer bo štelo, da navedbam tožene stranke v vlogi z 21. 9. 2026 ne nasprotuje. Svetovalka za begunce je v vlogi z 22. 9. 2026 navedla, da je v azilnem domu preverila informacije o tožnikovi samovoljni zapustitvi azilnega doma in glede tega ni prejela drugačnih podatkov. Pošta, ki jo je tožniku poslala v azilni dom, se na njen naslov še ni vrnila. Upoštevaje vsebino odgovora svetovalke za begunce, sodišče šteje, da ne nasprotuje trditvam tožene stranke o tem, da je tožnik 30. 8. 2026 samovoljno zapustil azilni dom.

5.Glede na naravo odločitve sodišče ni povzemalo razlogov izpodbijane odločbe in navedb strank.

6.Tožba ni dovoljena.

7.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; ZUS-1).

8.Tožnik je drugo prošnjo za mednarodno zaščito vložil 27. 12. 2023, torej pred 12. 6. 2026, ko so v veljavo stopili novi predpisi s področja azila, zato je sodišče pri izdaji tega sklepa uporabilo določbe Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) in Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev; Procesna direktiva II).

9.Iz posameznih določb ZMZ-1 izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, poleg pravic tudi dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje za mednarodno zaščito predvidene določene odločitve procesne narave. Tako se v primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, šteje njegova prošnja za umaknjeno (2. alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1).

10.Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji (smiselno o zahtevku). Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi njegove prošnje oziroma zahtevka očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito1 oziroma smiselno v zahtevku. Pri tem je dodalo, da taka odločitev ni v nasprotju s Procesno direktivo II, ki v členu 46(11) določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati.2 Že sama direktiva torej v 46. členu, ki ureja učinkovito sodno varstvo, predvideva, da lahko države članice štejejo, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo oziroma od njega odstopil in posledično o zadevi ne odločijo meritorno.

11.Ob upoštevanju omenjenih izhodišč sodišče ugotavlja, da tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor3. Po povedanem je namreč dne 30. 8. 2026 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil nastanitvene kapacitete in se tja v treh dneh ni vrnil. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja njene utemeljenosti, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo

-------------------------------

1Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 161/2022 z dne 22. 8. 2022, I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016, I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.

2Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.

3S tem v zvezi glej tudi odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012 (7. točka obrazložitve), št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, ter Vrhovnega sodišča I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.