Jedro

Toženčevo sklicevanje na to, da njegovo ravnanje ni bilo "očitno nepošteno" ni utemeljeno. Pri prevzemu denarja namreč on in/ali njegova pravna prednica nista izražala prave volje, saj sta sprejela denar za plačilo kupnine stanovanja, ki sta ga bila že kupila. Ker tožnika za to nista vedela in sta ju toženca spravila v zmoto ali sta ju držala v zmoti, sta ju prevarala (65. člen ZOR), in je tako ravnanje očitno nepošteno. Toženec in njegova žena nista ravnala pošteno že pri sklepanju pravnega posla in prevzemu denarja, zato sta predvsem onadva izrabljala možnost in trgovala s pravico odkupa stanovanja po ugodnih pogojih iz SZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženi L. M. plačati tožnikoma nerazdelno 4.553.231,60 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 18.3.1999 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Po pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbi in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga iz 1. in 3. točke 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, ki v času odločanja pred sodiščem druge stopnje še ni bil spremenjen in dopolnjen) in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ali spremembo sodb. V utemeljitvi povzema potek postopka in meni, da odločitev drugostopenjskega sodišča ni utemeljena. Po njegovem je to sodišče sledilo prvostopenjskemu sodišču, češ da sta bila toženca očitno nepoštena, ker sta od tožnikov sprejela denar, ki ga nista potrebovala za nakup stanovanja, saj sta bila tedaj že več kot mesec dni njegova lastnika. Meni, da njegovo ravnanje ni bilo "očitno nepošteno" in sodiščema očita, da nista upoštevali koristi tožnikov, ki sta želela pridobiti stanovanje ob ugodnih pogojih iz Stanovanjskega zakona in sta dala pobudo za sklenitev nične pogodbe.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija ne pojasni, katero bistveno kršitev določb ZPP naj bi storili sodišči prve in druge stopnje, zato revizijsko sodišče, ki po 371. členu ZPP preizkusi revizijo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, ugotavlja, da bistvenih kršitev določb ZPP ni.

Poleg procesnega prava, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili tudi materialno pravo. Potrdilo z dne 20.3.1992, ki so ga podpisali prva tožnica in toženi ter tedaj še živa F. M. (njegova žena in pravna prednica) izkazuje sklenitev pravnega posla, ki ga je treba presojati po tedaj veljavnih določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89 v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, OZ, Uradni list RS, št. 83/01). Ta so za veljavnost pravnega posla zahtevala poslovno sposobnost pogodbenih strank, dopusten in določen predmet pogodbe, pravo voljo pogodbenih strank in ustrezno obliko. V obravnavanem primeru predmet pogodbe zaradi prepovedi iz 103. člena Zakona o dedovanju (ZD, Uradni list SRS, št. 15/76 - RS 17/91) ni bil veljaven, zato je bila taka pogodba po 47. členu ZOR nična. Posledice ničnosti ureja 104. člen ZOR, ki predvideva vračilo prejetega. Zato mora toženec vrniti glavnico, ki sta jo njemu in njegovi ženi dne 20.3.1992 izročila tožnika in sicer z zamudnimi obrestmi, ki so določene v 277. členu ZOR in tečejo od dneva, ko sta prejela glavnico.

Toženčevo sklicevanje na to, da njegovo ravnanje ni bilo "očitno nepošteno" ni utemeljeno. Pri prevzemu denarja namreč on in/ali njegova pravna prednica nista izražala prave volje, saj sta sprejela denar za plačilo kupnine stanovanja, ki sta ga bila že kupila. Ker tožnika za to nista vedela in sta ju toženca spravila v zmoto ali sta ju držala v zmoti, sta ju prevarala (65. člen ZOR), in je tako ravnanje očitno nepošteno. Toženec in njegova žena nista ravnala pošteno že pri sklepanju pravnega posla in prevzemu denarja, zato sta predvsem onadva izrabljala možnost in trgovala s pravico odkupa stanovanja po ugodnih pogojih iz Stanovanjskega zakona. Tako se izkaže, da je pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da morata plačati obresti od neupravičenega prejema denarja dalje (četrti odstavek 104. člena ZOR).

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija in ker sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).