Jedro

Tožena stranka se v procesni situaciji, ko je tožeča stranka ustrezno utemeljila vtoževano terjatev, ne more izogniti domnevi priznanja tožničinih dejstev (le) z ugovorom, da ji terjatev ni znana.

Materialno procesno vodstvo v nobenem primeru ne more iti tako daleč, da bi sodišče prve stopnje toženo stranko še dodatno (torej poleg standardiziranega poziva) pozivalo, da naj (nasploh) odgovori na pripravljalno vlogo tožeče stranke, kar je tožena stranka sicer poprej opustila.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 100,72 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 183085/2014 z dne 31. 12. 2014 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (1. točka izreka), toženi stranki pa naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni plača nadaljnje pravdne stroške v višini 139,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude s plačilom tečejo od prvega dne po poteku osemdnevnega roka do plačila (2. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper izpodbijano sodbo pravočasno vložila pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe niso razvidni prepričljivi in zakoniti argumenti, zaradi česar naj bi bilo toženi stranki poseženo v pravico do poštenega sojenja (tožena stranka s temi pritožbenimi navedbami uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Po prepričanju višjega sodišča ima namreč izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni najti nobenega nasprotja, niti ga ni najti med izrekom in obrazložitvijo, izpodbijano sodbo pa je mogoče v celoti preizkusiti. Sodišče prve stopnje je predvsem v 9. in 10. točki obrazložitve razumljivo pojasnilo, zakaj je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Navedlo je materialno pravno podlago in pojasnilo razlog, zaradi katerega je štelo, da so (sklepčne in konkretizirane) trditve tožeče stranke, navedene v dopolnitvi tožbe, nesporne (drugi odstavek 214. člena ZPP). Tožena stranka zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da je ustrezna obrazložitev pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve, iz česar izhaja smiselni pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba takšne obrazložitve nima. Glede na predhodno navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je obrazložitev sodne odločbe samostojna in avtohtona prvina pravice do poštenega sojenja, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave RS.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da tožeča stranka ni ponudila ustrezne trditvene podlage glede pravno relevantnih dejstev, na katera opira svoj zahtevek in da ni predlagala dokazov za dokazovanje teh dejstev (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožeča stranka je namreč v dopolnitvi tožbi navedla, da je v skladu z naročilom z dne 31. 12. 2013 za toženo stranko opravila prevozno storitev petih artiklov, in sicer od pošiljatelja C. (GB) do tožene stranke kot naslovnika, in da je toženi stranki za opravljeno storitev izstavila račun št. 39522604 z dne 10. 1. 2014 v dogovorjenem znesku 590,00 EUR, kar skupaj z 22% DDV znese 719,80 EUR, z zapadlostjo 30 dni. Nadalje je tožeča stranka navedla še, da iz priloženega izpiska stanja dolga z dne 24. 11. 2014 izhaja, da tožena stranka ni poravnala ničesar. K vlogi je priložila vtoževani račun in izpisek stanja dolga ter predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče M. K. Tožeča stranka je torej navedla ustrezna pravnorelevantna dejstva, zanje pa je predlagala tudi dokaze, zaradi se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na procesno pravilo, da vsaka stranka nosi trditveno in dokazno breme za minimum tistih dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice. To procesno pravilo namreč drži, ne drži pa da tožeča stranka tega minimuma dejstev ni zmogla, kot navaja tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje od tožene stranke ni terjalo dokazovanja negativnega dejstva, zaradi česar se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da se je v teoriji in sodni praksi ustalilo stališče, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva. Tudi to namreč drži, vendar za konkretni primer ni pravno relevantno, ker sodišče prve stopnje do tožene stranke ni terjalo dokazovanja negativnega dejstva.

8. Tožeča stranka je torej v dopolnitvi tožbe ustrezno konkretizirala temelj in višino terjatve, vendar tožena stranka na to vlogo ni odgovorila, čeprav bi lahko v tej vlogi navedla vsa dejstva in dokaze; v primeru odgovora tožeče stranke, pa bi lahko vložila še eno pripravljalno vlogo, s katero bi odgovorila na navedbe tožeče stranke (tretji in četrti odstavek 452. člena ZPP, prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 158/2009 z dne 10. 6. 2010). Sodišče prve stopnje je torej lahko upoštevalo le njen ugovor zoper sklep o izvršbi (red. št. 3 spisa), v katerem je tožena stranka zatrjevala, da je vtoževana terjatev sporna tako po temelju, kot tudi po višini, ter da ne obstaja in da ji ni jasno, od kod naj bi dolgovala znesek v vtoževani višini, ker nima nikakršnega nerešenega poslovnega razmerja, na podlagi katerega bi lahko nastala terjatev v vtoževani višini, in nadalje še, da gre za neznani znesek iz neznanega temelja. Poleg tega je navedla, da je dokazno breme o obstoju listin, ki so podlaga za terjatev, na strani tožeče stranke, in da naj jih predloži, šele potem se bo lahko izjavila o višini terjatve. Drugih trditev, s katerimi bi nasprotovala vtoževani terjatvi, tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni navedla.

9. Tega ni storila niti po tem, ko je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe konkretizirala temelj in višino vtoževane terjatve in svoje trditve dokazno podprla. Po dopolnitvi tožbe bi se tožena stranka tudi po prepričanju višjega sodišča lahko opredelila do vtoževane terjatve. Tožena stranka zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožeča stranka ni dopolnila tožbe skladno s pozivom in je zato njena trditvena podlaga ostala pomanjkljiva, toženi stranki pa je bila zaradi tega onemogočena podaja ustreznega odgovora. Neutemeljene so tudi njene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 214. člena ZPP (domneva o priznanju dejstev), ker namen zanikanja dejstev tožeče stranke (navedenih v dopolnitvi tožbe) izhaja iz siceršnjih navedb tožene stranke (iz ugovora zoper sklep o izvršbi). Res je sicer, da lahko stranka učinek domneve priznanja dejstev prepreči z izjavo, da dejstev ne pozna, vendar to velja le v primeru, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje (drugi odstavek 214. člena ZPP). V tem sporu pa ne gre za te primere. Tožena stranka se je v ugovoru zoper sklep o izvršbi lahko sklicevala na to, da vtoževane terjatve ne pozna in se do nje ne more opredeliti (ker predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine listine niso priložene in lahko dolžnik res ne ve, na kaj se vtoževana terjatev nanaša). Vendar bi morala tožena stranka po tem, ko je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe ustrezno konkretizirala vtoževano terjatev in jo podkrepila z dokazi, tej konkretizirano nasprotovati (npr. da ni pasivno legitimirana, da terjatev ne obstaja oz. ne obstaja več, da je zastarana, ipd. ...). Za obrazloženo (in konkretizirano) nasprotovanje torej ne zadošča (več) ugovor, da toženi stranki vtoževana terjatev ni znana. Tožena stranka se v tej procesni situaciji, ko je tožeča stranka ustrezno utemeljila vtoževano terjatev, ne more izogniti domnevi priznanja tožničinih dejstev iz drugega odstavka 214. člena ZPP (le) z ugovorom, da ji terjatev ni znana. Glede na navedeno tožena stranka tudi neutemeljeno navaja, da namen zanikanja tožničinih navedb izhaja iz trditev iz ugovora zoper sklep o izvršbi, v katerem je tožena stranka zatrjevala, da ji ni znano, da bi imela do tožeče stranke kakšen dolg, da predlog za izvršbo ni sposoben za obravnavo in da bi morala tožeča stranka določneje opredeliti višino terjatve.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da ji je bila v konkretnem sodnem postopku onemogočena učinkovita pravica do izjave. Tožena stranka je bila namreč ob vročitvi prve pripravljalne vloge tožeče stranke (ki po vsebini predstavlja dopolnitev tožbe) na standardiziranem obrazcu opozorjena na to, da gre za spor majhne vrednosti in da lahko odgovori na prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke v roku 8 dni, in da mora v tem primeru navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze. V 4. točki tega poziva je bila tožena stranka izrecno opozorjena, da se dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v tem pozivu, ne upoštevajo (453. člen ZPP). Glede na navedeno tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da v pozivu sodišča prve stopnje z dne 18. 5. 2015 ni bila opozorjena na prekluzijo. Pojasnjeno ji je bilo tudi, da mora biti vloga, s katero bo odgovorila na prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke, obrazložena, sicer se šteje, da ni bila vložena, ter da mora iz obrazložitve izhajati, ali nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma, in v katerem delu, ter zakaj (prvi odstavek 278. člena ZPP), in nadalje še, da mora tožena stranka v odgovoru navesti vsa dejstva in mu priložiti vse listine in predlagati vse dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v odgovoru na tožbo (drugi odstavek 278. člena ZPP in 451. člen ZPP). Po prepričanju višjega sodišča je bila tožena stranka zadosti poučena o procesnih pravicah, ki jih ima na razpolago, in na kakšen način lahko sodeluje v postopku ter kakšen mora biti njen odgovor po vsebini. Tožena stranka teh možnosti ni izkoristila, saj je bila (razen ugovora zoper sklep o izvršbi) v pravdnem postopku popolnoma pasivna.

11. V zvezi z očitki o pomanjkljivem materialnem procesnem vodstvu višje sodišče pojasnjuje, da slednje v nobenem primeru ne more iti tako daleč, da bi sodišče prve stopnje toženo stranko še dodatno (torej poleg standardiziranega poziva) pozivalo, da naj (nasploh) odgovori na pripravljalno vlogo tožeče stranke, kar je tožena stranka sicer poprej opustila. Materialno procesno vodstvo je namreč v prvi vrsti namenjeno temu, da se stranki omogoči, da pojasni morebitna nasprotja med njenimi navedbami. Tožena stranka se ne more sklicevati na pomanjkanje materialnega procenega vodstva, če je od ugovora zoper sklep o izvršbi dalje kljub pozivom, da lahko odgovori na vlogo tožeče stranke, ostala pasivna in si v vlogah, ki jih je imela na razpolago, ni niti prizadevala k tvorbi procesnega gradiva. Ob povedanem se kot neutemeljene izkažejo tudi njene pritožbene navedbe, da bi moral biti pozivni sklep sodišča z dne 18. 5. 2015 konkretiziran in usmerjen, kot to velja za sklep na podlagi 286a. člena ZPP, s katerim sodišče strankama pred prvim narokom za glavno obravnavo naloži prekluzivne roke za izjavljanje o pripravljalnih vlogah nasprotne stranke.

12. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), je pa dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 100,72 EUR, ker je tožeča stranka v odgovoru na pritožbo argumentirano odgovorila na pritožbo tožene stranke in je mogoče strošek odgovora na pritožbo oceniti za potrebnega (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). V drugem odstavku 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife - OT (Uradni list RS, št. 2/2015), ki je začela veljati 10. 1. 2015, je določeno, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred njeno uveljavitvijo, se odvetniški stroški v tem postopku in vseh nadaljnih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po prej veljavnem Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 – ZOdv-C). Ker se je postopek začel dne 30.12.2014, je višje sodišče nagrado odmerilo po ZOdvT, in ne po OT, kot je priglasila tožeča stranka. Višje sodišče ji je priznalo nagrado za postopek zoper odločbo o glavni stvari v višini 68,80 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT (vr. spornega predmeta do 900 EUR = 43 EUR × 1,6) in pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 13,76 EUR, ter za oboje še DDV po tar. št. 6007 ZOdvT v višini 18,16 EUR, iz česar sledi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 100,72 EUR. V primeru zamude je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 378. člena OZ).