Jedro

Določbe 274. člena zakona o gospodarskih družbah ne dajejo podlage za zaključek, da bi nadzorni svet lahko prevzel odločanje v zvezi z vodenjem (v ta sklop sodijo tudi kadrovska vprašanja) gospodarske družbe, saj je za to pristojna uprava družbe. Ker je v drugem odstavku 80. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja določeno, da ugovor zoper sklepe, ki jih organi delodajalca sprejemajo o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, delavec vloži pri organu, ki ga določi splošni akt oziroma kolektivna pogodba in ker delovnopravna zakonodaja in zakonodaja o družbah nista usklajeni, bi lahko bil v statutu delniške družbe kot pristojen organ določen, čeprav izven splošnega koncepta gospodarske družbe, nadzorni svet (2. točka 184. člena ZGD). S tem nadzornemu svetu ne bi bile dane pristojnosti nekdanjih organov upravljanja, ker nadzorni svet teh pristojnosti ne more imeti, pač pa (ozko tolmačeno) samo pristojnosti, ki so kot take izrecno opredeljene v statutu gospodarske družbe. To pa pomeni, da je treba v vsakem posameznem primeru ugotoviti ali je nadzorni svet bil pristojen za odločanje v ugovornem postopku.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je sklep tožene stranke (Nadzornega sveta družbe) z dne 27.9.1996 o prenehanju delovnega razmerja tožnice nezakonit in da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 6.10.1996 dalje.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da bi sodišče pri svoji odločitvi moralo upoštevati dejstvo, da tožnica v spornem obdobju ni bila neupravičeno odsotna z dela, saj je menila, da ima odobren dopust. Ker je imela tudi težave z zdravjem, je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi njenemu zahtevku.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb postopka, pa se lahko upoštevajo samo, če so izrecno uveljavljane. Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pazi po uradni dolžnosti, revizija pa samo formalno navaja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne da bi jih tudi vsebinsko opredelilo, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede te graje ni preizkušalo.

Glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP, po katerem revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in je zato revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno po nižjih sodiščih, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v zvezi z revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, ni smelo preizkušati.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo, ki določa posledice neupravičenega izostanka z dela. Iz določbe 5. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da delavcu z dnem dokončnosti sklepa preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se vrne na delo.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, saj kot je že bilo pojasnjeno, po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizija ni možna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se revizijsko sodišče pridružuje na nižjih sodiščih sprejetemu stališču, da je bil izostanek tožnice z dela neupravičen. Tožnica v času odsotnosti z dela ni bila niti v bolniškem staležu, niti ni imela odobrene izrabe dopusta. Njena, v reviziji zatrjevana nevednost, ne more biti razlog, zaradi katerega bi se lahko opravičil izostanek z dela. To pomeni, da je bila odločitev v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka pravilno uporabila zakonske določbe, na podlagi katere je tožnici prenehalo delovno razmerje utemeljena.

Ostalo pa je odprto vprašanje, s katerim se nižje sodišče ni ukvarjalo, če je nadzorni svet tožene stranke bil organ, pristojen za odločanje v ugovornem postopku. Določbe 274. člena zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Uradni list RS, št. 30/93 do 84/98) ne dajejo podlage za zaključek, da bi nadzorni svet lahko prevzel odločanje v zvezi z vodenjem (v ta sklop sodijo tudi kadrovska vprašanja) gospodarske družbe, saj je za to pristojna uprava družbe. Ker je v drugem odstavku 80. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) določeno, da ugovor zoper sklepe, ki jih organi delodajalca sprejemajo o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, delavec vloži pri organu, ki ga določi splošni akt oziroma kolektivna pogodba, in ker delovnopravna in zakonodaja o družbah nista usklajeni, bi lahko bil v statutu delniške družbe - tožene stranke - kot pristojen organ določen, čeprav izven splošnega koncepta gospodarske družbe, nadzorni svet (2. točka 184. člena ZGD). S tem nadzornemu svetu ne bi bile dane pristojnosti nekdanjih organov upravljanja, ker nadzorni svet teh pristojnosti ne more imeti, pač pa (ozko tolmačeno) samo pristojnosti, ki so kot take izrecno opredeljene v statutu gospodarske družbe. To pa pomeni, da je treba v vsakem posameznem primeru ugotoviti, ali je nadzorni svet bil pristojen za odločanje v ugovornem postopku.

Ker v izpodbijani sodbi ni ugotovljeno, kakšne so bile pristojnosti nadzornega sveta tožene stranke, je preuranjen zaključek, da je bil postopek za prenehanje delovnega razmerja tožnice zakonit. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določb drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).