Jedro

Četudi upnik ne odgovori na ugovor zoper sklep o začasni odredbi, sodišče ne more uveljaviti domneve o resničnosti ugovornih trditev, če tem nasprotuje sama trditvena podlaga v predlogu za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

: Tožnik v tej lastninski pravdi uveljavlja varstvo na podlagi pravil o začasni odredbi. Zaradi tega, ker naj ne bi imel dostopa do prostora s centralnim ogrevanjem, naj bi mu pretila težko nadomestljiva škoda. Toženci naj bi namreč ventil ugašali, zaradi česar je njemu pripadajoč prostor neprimeren za bivanje.

Sodišče prve stopnje je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, vendar pa je odločitev po vloženem ugovoru s strani tožene stranke spremenilo in začasno odredbo z dne 21.11.2009 razveljavilo. To je storilo z izpodbijanim sklepom.

Proti sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. V njej uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sklep spremeni v njen prid. V prvem delu pritožbe ta napada tisti del razlogov izpodbijanega sklepa, ki se sklicujejo na pravilo 1. odst. 58. čl. ZIZ (1). Meni namreč, da te določbe, ki pravi, da v primeru upnikovega neodgovora na ugovor dolžnika, sodišče šteje trditve iz ugovora za resnične, ni mogoče razlagati mimo pravil o kontradiktornem postopku. V ugovornem postopku mora sodišče upoštevati procesno gradivo obeh strank, torej tudi tisto, ki je vsebovano v predlogu za izdajo začasne odredbe.

Takšna navedba je tudi ta, da tožene stranke z zapiranjem ventila v kurilnici za dotok tople vode iz peči za centralno ogrevanje preprečujejo ogrevanje pritličja stanovanjske stavbe. Tudi sam dokazni postopek je pokazal, da je v kurilnici tak ventil, ki omogoča izključitev ogrevanja. Vprašanja, ali je ta ventil en sam, dalje, ali so radiatorji vezani zaporedno in podobno, so vprašanja, ki za to pravdo niso pomembna. Kar je pomembno, je to, ali so tožene stranke ogrevale stanovanjsko stavbo ali ne. To vprašanje pa je sodišče napačno ocenilo. Pritožba zagovarja stališče, da je bilo na naroku v stanovanjski stavbi toplo zgolj zato, ker je bila pred tem izdana začasna odredba. Pritožba vztraja pri tezi, da je bila pred izdajo začasne odredbe stanovanjska stavba neogrevana in mrzla, še posebej upoštevajoč slabe odnose med pravdnima strankama.

Pritožba ni utemeljena.

Določba 1. odst. 58. čl. ZIZ se v postopku zavarovanja z začasno odredbo uporablja smiselno (239. čl. ZIZ). Ob smiselni uporabi bo prišlo do bistvenih razlik iz razlogov, ki jih narekuje narava stvari. Predlog za izvršbo se namreč od predloga za izdajo začasne odredbe po naravi stvari razlikuje glede obsega trditvene podlage. Predlog za izvršbo se namreč osredotoča na obstoj izvršilnega naslova. Predlog za začasno odredbo pa je potrditveni plati bližje predlagalnemu aktu v kontradiktornem pravdnem postopku. Po naravi stvari tako ugovor zoper sklep o izvršbi s svojo trditveno podlago (npr. prenehanje terjatve) ne bo izpodbijal resničnosti trditev o obstoju izvršilnega naslova. Navedel bo le nova, druga dejstva, ki preprečujejo izvršbo. Ob odsotnosti odgovora na ugovor bo pač sodišče ta dejstva štelo za različna in v številnih primerih bo takšno izhodišče privedlo do ugoditve ugovoru.

Pri postopku za izdajo začasne odredbe je po naravi stvari drugače. V ugovornem postopku se nujno krešeta dve nasprotujoči si trditveni podlagi glede relevantnega abstraktnega dejanskega stanu iz 272. čl. ZIZ. Pritožba ima prav, da tudi ob odsotnosti odgovora na ugovor navedb v njem ni mogoče šteti za resnične na ta način, da bi si sodišče zatiskalo oči pred procesnim gradivom, ki je bilo predloženo v okviru predloga za izdajo začasne odredbe. Seveda pa se bodo štele za resnične vse tiste navedbe v ugovoru, s katerimi trditvena podlaga v predlogu za izdajo začasne odredbe ni v nasprotju. Na ta način je sodišče prve stopnje tudi procesno ravnalo. Navsezadnje je opravilo narok na kraju samem. Očitki o kršitvi načela kontradiktornosti zato niso utemeljeni.

Vprašanje glede enotnega ventila, ki omogoča ogrevanje celotne hiše ter tako tudi izklop ogrevanja za celotno hišo, je bilo pomembno z vidika drugega (tokrat pravnoodločilnega) dejstva. To je dejstva, ali so toženci res izklapljali ogrevanje ali ne. Sodišče je ugotovilo, da tega niso storili, zaradi česar tudi ni podana predpostavka grozeče težko nadomestljive škode (2. alineja 2. odst. 272. čl. ZIZ). Ta dokazna miselna pot (ki je implicitno razvidna: da torej toženci ne izklapljajo ogrevanja celotne hiše, ker bi tako ne bili ogrevani niti njihovi prostori) je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljiva. Pritožba prepričljivosti takšne dokazne ocene ni uspela izpodbiti.

Ker pritožba ni utemeljena, ob tem pa tudi niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP) (2).

Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/1998-Ur. l. RS št. 28/2009).

Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007-Ur. l. RS št. 85/2008).