Jedro

Po 128. členu ZUP sme pristojni organ v zadevah, v katerih je po zakonu ali po naravi zadeve za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. Ker ni bila podana, pa je toženka pravilno odločala le o vloženem zahtevku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano začasno odločbo odločila, da se tožniku odobri plačilo sheme proizvodno vezanih podpor strna žita v znesku 234,00 EUR (1. točka izreka), pri čemer se zniža oziroma zadrži znesek 46,80 EUR, ki bo poračunan s končno odločbo (2. točka izreka), ter da se z začasno odločbo odobri 80% sredstev, kar znaša 187,20 EUR, ki se izplačajo na tožnikov račun (3. točka izreka). Ugotovila je še, da pritožba ne zadrži izvršitve (4. točka izreka) in da posebni stroški v postopku niso nastali (5. točka izreka).

2. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper odločbo zavrnil. Ugotavlja, da je tožnik v zbirni vlogi v poglavju Shema neposrednih izplačil: Izplačilo plačilnih pravic pri trditvi „Uveljavljam vlogo za aktiviranje in izplačilo spodaj navedenih plačilnih pravic in vlogo za plačilo za zeleno komponento“ označil „NE“. V nadaljevanju na „Geoprostorskem obrazcu za prijavo vlog in zahtevkov za površino“ pri posameznem GERK-u ni označil nobenega zahtevka, razen na GERK-ih 000 (na površini 51 arov), 111 (na površini 45 arov), 222 (na površini 38 arov), 333 (na površini 36 arov), 444 (na površini 25 arov), kjer je označil zahtevek „SŽ“. Na podlagi tega ugotavlja, da je tožnik v zbirni vlogi za leto 2020 vložil le zahtevek za strna žita na površini 1,95 ha. Organ je lahko v skladu z 213. in 128. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločal samo o zahtevku, ki ga je tožnik uveljavljal, to pa je bil zahtevek za strna žita. Če bi odločal o zahtevku, ki ga stranka ni postavila, bi bila odločba v skladu s 4. alinejo prvega odstavka 279. člena ZUP nična.

3. Ugotavlja še, da je bila vloga popolna in razumljiva in tudi ne gre za očitno pomoto, pri čemer tožnik niti v pritožbi ni navedel, katere zahtevke naj bi podal pri posameznih GERK-ih. Navedba kulture in površine pri posameznem GERK-u ne predstavlja zahtevka, pri zahtevkih pa je tožnik označil samo zahtevek za strna žita na skupni površini 1,95 ha, kar mu je bilo v celoti ugodeno. Pri tem tožniku ponovno pojasnjuje, da je iz zgodovine vlaganja vlog razvidno, da tožnik dejansko ne razpolaga s plačilnimi pravicami, saj mu je bila vloga za leto 2015 zavrnjena, zaradi česar tudi ne more prejeti izplačila, saj zavrnitev vpliva na samo „aktivacijo“ v naslednjih letih. To je potrdilo tudi naslovno sodišče v zadevi I U 2288/2018 in I U 900/2019. 4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi navaja, da iz nje ni razvidno, katera strna žita so bila upoštevana in kakšne so površine parcel, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti. O usodi ostalih kultur je izvedel šele iz odločbe drugostopenjskega organa, češ da ni podal zahtevka, kar je popoln absurd, dodaten absurd pa je trditev, da so mu bile odvzete plačilne pravice. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in opozarja, da tožnik niti v tožbi ne pojasni, katere zahtevke naj bi še uveljavljal. Ponovno pa poudarja, da je bila tožniku v letu 2015 zavrnjena vloga za dodelitev plačilnih pravic, kar vpliva na aktivacijo v naslednjih letih. To odločitev je sodišče kot pravilno in zakonito potrdilo.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče je na glavni obravnavi vpogledalo v vse listine v upravnem spisu in v spisa tega sodišča I U 2288/2018 in I U 900/2019. Dokaz z zaslišanjem tožnika je zavrnilo, ker tožnik tega v upravnem postopku ni predlagal (tretji odstavek 20. člena in 52. člen Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), poleg tega pa je želel s svojim zaslišanjem dokazovati, da v letu 2015 kontrole ni onemogočil, kar v tem postopku ni pravno relevantno.

8. Tožnik v obravnavani zadevi izpodbija začasno odločbo, ki se glede pravnih sredstev in izvršbe šteje za samostojno odločbo (četrti odstavek 221. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP). Po tem, ko pristojni organ izda glavno odločbo, s katero razveljavi začasno odločbo in sprejme končno odločitev v zadevi, praviloma ni več podan pravni interes za izpodbijanje začasne odločbe s pritožbo v pritožbenem postopku oziroma s tožbo v upravnem sporu. Zato mora sodišče uvodoma pojasniti, zakaj šteje, da je v obravnavani zadevi ta interes izkazan.

9. Toženka je na poziv sodišča pojasnila, da je izdala končno, tj. glavno odločbo, iz katere izhaja, da naj bi bila izpodbijana odločba razveljavljena, ki jo je sodišče vročilo tožniku in ga pozvalo, naj se izjasni, ali je zoper njo uveljavljal pravna sredstva. Ker je tožnik ugovarjal, da mu je bila končna odločba vročena, je toženka v zvezi z njenim vročanjem pojasnila, da mu je bila vročena na podlagi 37. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), v skladu s katerim se šteje, da je bila vročitev odločbe opravljena 20. dan od dneva odpreme, navedenega v odločbi. V primeru tožnika naj bi bila končna odločba vročena 1. 6. 2021, petnajstdnevni rok za pritožbo pa naj bi se iztekel 16. 6. 2021. 10. Tožnik takšni vročitvi ugovarja, negativnih dejstev pa ni mogoče dokazati. Zato je sodišče štelo, da se je breme dokazovanja vročitve prevalilo na toženko1, ki vročitve ne more izkazati z vročilnico, ki je javna listina. S trditvijo, da naj bi poštar pošiljko pustil v tožnikovem nabiralniku pa vročitev ni izkazana. Glede na to je sodišče štelo, da končna odločba tožniku (sploh) še ni bila vročena in ni postala pravnomočna. Zato pa je pravni interes, da uveljavlja sodno varstvo zoper začasno odločbo, podan.

11. Iz zbirne vloge za leto 2020 izhaja, da je tožnik uveljavljal plačilo podpore za strna žita in sicer na GERK - PID 000, 111, 222, 333 in 444, kar mu je toženka tudi v celoti priznala. Drugih zahtevkov v geoprostorskem obrazcu in niti v ostalih delih vnaprej pripravljenega obrazca ni uveljavljal. 12. Po 128. členu ZUP sme pristojni organ v zadevah, v katerih je po zakonu ali po naravi zadeve za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. Ker ni bila podana, pa je toženka pravilno odločala le o vloženem zahtevku.

13. Tožnik je na naroku dodatno pojasnil, da bistvo spora ni v dodatkih k subvenciji ampak v tem, da mu neupravičeno ni priznana osnovna subvencija, tj., da so mu bile že leta 2015 neupravičeno odvzete plačilne pravice.

14. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je v zbirni vlogi pod shemo neposrednih plačil, izplačilo plačilnih pravic, in sicer pod besedilom "Uveljavljam vlogo za aktiviranje in izplačilo spodaj navedenih plačilnih pravic in vlogo za plačilo za zeleno komponento" navedeno : "Ne". Tožnik je sicer na naroku pojasnil, da vloge ne izpolnjuje sam, ampak zanj to stori pospeševalna služba, kar pa na pravilnost odločitve v obravnavani zadevi ne vpliva.

15. Shema osnovnega plačila je urejena z Uredbo o shemah neposrednih plačil (v nadaljevanju Uredba 1), po kateri je število plačilnih pravic enako številu hektarjev vseh ugotovljenih upravičenih površin kmetijskega gospodarstva, določenih v 12. členu uredbe, ki jih nosilec kmetijskega gospodarstva prijavi v zbirni vlogi za leto 2015 (četrti odstavek 10. člena Uredbe 1). Vrednosti za obdobje od 2015 do 2020 pa se izračunajo skladno s 13. členom Uredbe 1. 16. Iz spisa tega sodišča I U 2288/2018, v kateri je tudi odločba toženke št. 33101-46500/2015/21 z dne 23. 8. 2018, izhaja, da je bil zahtevek tožnika za plačilo subvencije za 14,49 ha za plačilne pravice zavrnjen, ker se ni odzval najavi Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge (v nadaljevanju Agencija) in razvoj podeželja na najavo kontrole in je bil na najavljen dan kontrole odsoten niti poskrbel za ustrezno zastopanje. S tem se šteje, da je bila izvedba kontrole na kraju samem onemogočena, posledično pa je Agencija na podlagi četrtega odstavka 16 člena Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2020 (Uredba 2) in sedmim odstavkom 59. člena Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (EC) No 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008, zahtevo za plačilo plačilnih pravic zavrnila. Naslovno sodišče je s sodbo I U 2288/2018 z dne 25. 9. 2019 tožnikovo tožbo zoper odločbo zavrnilo, kar pomeni, da je ta postala pravnomočna (prvi odstavek 225. člena ZUP).

17. Iz tožnikovih navedb, ki jih je podal na glavni obravnavi, izhaja, da se (še vedno) ne strinja s tem, da so mu bile plačilne pravice odvzete. Trdi, da je bila ta odločitev neupravičena. Vendar sodišče tega, ali je šlo za upravičen ali neupravičen odvzem v obravnavani zadevi ne more (več) presojati, saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave). Predmetni postopek ni tak postopek, saj gre za redno pravno sredstvo zoper drugo odločbo, tj. odločbo št. št. 33101-55840/2020/2 z dne 28. 1. 2021. 18. Iz Uredbe 2 izhaja, da vnaprej pripravljen obrazec zbirne vloge zajema tudi podatke o plačilnih pravicah iz registra plačilnih pravic (10. točka tretjega odstavka 9. člena Uredbe 2). Po 11. členu Uredbe 1 pa se plačilne pravice iz 10. in 14. člena te uredbe aktivirajo z ugotovljenimi površinami, če nosilec kmetijskega gospodarstva izpolnjuje pogoje iz prvega, tretjega in četrtega odstavka 6. člena te uredbe in ima, razen v letu 2015 in v letu oddaje vloge za dodelitev plačilnih pravic iz nacionalne rezerve, plačilne pravice [...] vpisane v registru plačilnih pravic. Glede na to, da tožniku plačilne pravice niso bile priznane in zato niso vpisane v registru plačilnih pravic, je namreč v prednastavljenem obrazcu pri rubriki aktivacija plačilnih pravic označen "Ne", pravilna in pospeševalna služba utemeljeno ni označila in ni mogla označiti drugače. 19. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Glej I Up 187/2022.