Jedro

V skladu s prvim odstavkom 99. člena SPZ lahko lastnik, če ga kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjenje preneha. Tožba, navedena v tem določilu, se v teoriji in sodni praksi imenuje negatorna tožba in zajema varstvo pred vsakršnim vznemirjanjem. Vznemirjanje mora biti protipravno (kar pomeni, da je rezultat človekovega ravnanja, in da tisti, ki vznemirja, do tega nima pravice), trajno ali se ponavljajoče (tu po vložitvi tožbe). Ker je lastninska pravica načeloma neomejena, mora tožena stranka dokazati, da ima na stvari v lasti tožeče stranke, kakšno pravico na primer stvarno služnost, zaradi katere je upravičena omejevati lastninsko pravico tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Drugi toženec krije sam nastale mu stroške postopka s pritožbo zoper sodbo in sklep.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnika na nepremičnini parc. št. , pripisani k vl. št. , k.o. , še posebej sta dolžni odstraniti podzemni vod, ki je v dolžini približno 27,5 m položen v zemlji preko zelenice na navedeni nepremičnini, po odstranitvi cevi zasuti odkopani del terena nazaj z zemljo in na odkopanem predelu zasejati travo tako, da se vzpostavi prvotno stanje pred položitvijo cevi, vse v roku 15 dni (prvi odstavek izreka), nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna v roku 8 dni tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 32.160,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15.12.2007 dalje do plačila (drugi odstavek izreka), ter tožencema naložilo nerazdelno povrnitev pravdnih stroškov v znesku 84,79 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku navedenega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (tretji odstavek izreka).

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje popravilo ime firme tožeče stranke, navedene v uvodu in v prvem odstavku izreka navedene sodbe, ki se pravilno glasi: Drugi toženec je pravočasno vložil pritožbo z dne 01.12.2009 proti obsodilnemu delu navedene sodbe, vključno z odločitvijo o povrnitvi pravdnih stroškov, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, in proti sklepu o popravi. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje njegovih navedb in dokazov sploh ni upoštevalo, ker ni ugotavljalo, da je prva toženka lastnik položenega podzemnega elektroenergetskega kablovoda, ki poteka skozi zemljišče parc. št. , k.o. , in, da je navedeni kablovod položil v zemljo na navedeni nepremičnini na podlagi s prvo toženko sklenjene pogodbe o izvedbi te storitve. V nadaljevanju pritožbe navaja, da se je prva toženka, ki je bila dolžna urediti vsa stvarnopravna razmerja s tožečo stranko, da bi se lahko izvedla položitev navedenega kablovoda, z lastnikom navedene nepremičnine dogovarjala za sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice na navedeni nepremičnini. Ker je navedeni kablovod položil na podlagi naročila prve toženke meni, da z ničemer ni nedovoljeno posegal v lastninsko pravico tožeče stranke na navedeni nepremičnini oziroma je ni vznemirjal v nasprotju z določili 99. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ. Pojasni tudi, da so na navedeni nepremičnini že več kot 30 let potekali visokonapetostni električni daljnovodi, ki so bili zgrajeni v skladu s takrat veljavnimi predpisi, kar naj bi tudi pomenilo, da navedeni kablovod ni bil zgrajen protipravno. Sodišču prve stopnje očita, da sploh ni upoštevalo konstrukcije in načina položitve navedenega kablovoda, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do zaključka, da navedeni kablovod z ničemer ne vznemirja lastnika navedene nepremičnine. Sodišče prve stopnje tudi ni opravilo ogleda navedene nepremičnine, zaradi česar pri odločanju o zadevi ni imelo prave predstave. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga ugoditev njegovi pritožbi in razveljavitev navedene sodbe v izpodbijanem delu ter, da tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov drugega toženca, nastalih v tem postopku, v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Tožeča stranka ni podala odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Najprej je potrebno pojasniti, da se po prvem odstavku 481. člena ZPP štejejo spori, v kateri je vsaka od strank gospodarska družba, zavod (vključno javni zavod), zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost, za gospodarske spore, vendar pa se v skladu z drugim odstavkom istega člena ZPP pravila o postopku v gospodarskih sporih ne uporabljajo v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah in premičninah in v sporih zaradi motenja posesti. To pomeni, da se navedena pravila tudi ne uporabljajo v sporih zaradi vznemirjanja lastninske pravice, zato je o pritožbi v tej zadevi odločal oddelek za civilno sodstvo pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno kot nesporno ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica navedene nepremičnine na podlagi prodajne pogodbe z dne 27.11.2007, da je drugi toženec kot izvajalec po naročilu prve toženke kot investitorja v letu 2007 po zahodnem delu navedene nepremičnine v zemljo položil elektroenergetski kablovod, in da toženca za položitev tega kablovoda nista imela in nimata dovoljenja tožeče stranke, niti z njo sklenjene pogodbe o ustanovitvi služnosti na navedenem zemljišču. Med pravdnima strankama tudi ni sporno, da toženca za položitev navedenega kablovoda nista imela dovoljenja, niti sklenjene pogodbe o ustanovitvi služnosti na navedenem zemljišču s prejšnjim lastnikom navedenega zemljišča. Glede na to da, pravno pomembnih, vendar nespornih dejstev, ni potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP), sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati dokaznih predlogov, ki bi naj potrjevali navedena nesporna dejstva. Zato pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pogodbe o izvedbi storitev, sklenjene med tožencema, ki pa bi jo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v tej zadevi po njegovem mnenju moralo, niso utemeljene.

V skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP sodišče predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrne in v sklepu navede razloge za njihovo zavrnitev. Sodišče prve stopnje je izmed predlaganih dokazov med drugim zavrnilo tudi dokazni predlog tožeče stranke po ogledu nepremičnine parc. št. , pripisane k vl. št. , k.o. , ker je menilo, da je stanje v naravi razvidno iz v spis predloženih fotografij (priloga B6) in načrtov. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedeni dokazni predlog zavrnilo iz utemeljenih razlogov. Ker pa tega dokaza ni predlagal pritožnik, že iz tega razloga ni bila storjena zatrjevana (absolutna) bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršena njegova pravica do izjave v postopku.

Pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju k stališčem in zaključkom sodišča prve stopnje, da sta toženca s tem, ko si nista pridobila dovoljenja za položitev navedenega kablovoda na navedeni nepremičnini oziroma da prva toženka ni sklenila pogodbe o ustanovitvi služnosti na navedeni nepremičnini s tožečo stranko kot sedanjim lastnikom, niti s prejšnjim lastnikom, protipravno vznemirjala tožečo stranko v izvrševanju lastninske pravice na navedeni nepremičnini, s čimer se pritožbeno sodišče strinja, le še dodaja: V skladu s prvim odstavkom 99. člena SPZ lahko lastnik, če ga kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjenje preneha. Tožba, navedena v tem določilu, se v teoriji in sodni praksi imenuje negatorna tožba in zajema varstvo pred vsakršnim vznemirjanjem. Vznemirjanje mora biti protipravno (kar pomeni, da je rezultat človekovega ravnanja, in da tisti, ki vznemirja, do tega nima pravice), trajno ali se ponavljajoče (tu po vložitvi tožbe). Ker je lastninska pravica načeloma neomejena, mora tožena stranka dokazati, da ima na stvari v lasti tožeče stranke, kakšno pravico na primer stvarno služnost, zaradi katere je upravičena omejevati lastninsko pravico tožeče stranke.

S položitvijo navedenega kablovoda je bil na navedeni nepremičnini odstranjen visokonapetostni električni daljnovod. Položitev navedenega kabla zagotovo pomeni vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke na navedeni nepremičnini, zato je bila prva toženka kot investitor tega posega dolžna skleniti z lastnikom navedene nepremičnine pogodbo ustanovitvi služnosti v javno korist v skladu z drugim odstavkom 110. člena Zakona o urejanju prostora – ZureP-1. Toda prva toženka je priznala, da takšne pogodbe s tožečo stranko in s prejšnjim lastnikom navedene nepremičnine ni sklenila, temveč se je o tem le z obema dogovarjala, kar pa ne zadostuje za opredelitev navedenega vznemirjanja kot dovoljenega. V skladu z navedenim določilom SPZ lahko lastnik vloži tožbo zoper vsakogar, ki protipravno vznemirja njegovo lastninsko pravico, torej tako zoper neposrednega motilca, ki je bil v konkretnem primeru drugi toženec, kakor tudi zoper tistega, ki je neposrednemu motilcu naročil naj na tak način vznemirja lastnika v njegovi pravici, torej tudi zoper prvo toženko, ki je drugemu tožencu naročila položiti navedeni kabel na navedeni nepremičnini. Ker je navedeni kablovod še vedno položen, protipravno vznemirjanje še vedno traja.

Glede na obrazloženo pravilnosti in zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu glede zahtevka za prenehanje protipravnega vznemirjanja tožeče stranke in vzpostavitev prejšnjega stanja na navedeni nepremičnini ne morejo omajati pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo konstrukcije in načina položitve navedenega kablovoda, da je drugi toženec položil navedeni kabel na podlagi naročila prve toženke, s katero je tudi sklenil pogodbo o izvedbi tega posega, in da ni ugotavljalo, da je lastnica navedenega kablovoda prva toženka, zaradi česar bi naj zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v tej zadevi, posledično pa tudi zmotno uporabilo določila 99. člena SPZ. Prav tako ni pomembno, da so na navedeni nepremičnini pred položitvijo navedenega kabla že več kot trideset let stali visokonapetostni električni daljnovodi. K temu je samo še dodati, da dejstvo, da bi naj bili navedeni daljnovodi zgrajeni v skladu s takrat veljavnimi predpisi, še ne pomeni, da je tudi navedeni kablovod bil položen v skladu z veljavnimi predpisi, kot to zatrjuje pritožnik. Nenazadnje je potrebno upoštevati, da so se pravni predpisi na tem področju večkrat spremenili.

Ker pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja drugi toženec, niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo (absolutnih) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo zoper izpodbijani obsodilni del navedene sodbe ter stroškovno odločitev (ki izrecno ni bila pritožbeno grajana) zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu, v razmerju do drugega toženca (kot edinega pritožnika), potrditi (353. člen ZPP).

Kot je bilo že na začetku obrazložitve navedeno, je drugi toženec vložil pritožbo tudi zoper navedeni sklep o popravi, brez določne navedbe pritožbenih razlogov in konkretno opredeljenih kršitev, ki bi jih naj v zvezi s tem storilo sodišče prve stopnje, zaradi česar je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo v tem delu obravnavalo kot tim. golo pritožbo zoper navedeni sklep, ter v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v okviru uradnega preizkusa preverilo, ali so bili podani že navedeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in pri tem ugotovilo, da ti razlogi niso bili podani. Glede na to je bilo potrebno pritožbo v tem delu zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Drugi toženec s pritožbo zoper izpodbijani obsodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka ter sklep sodišča prve stopnje ni uspel, zato sam nosi svoje stroške v zvezi s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).