Jedro

Sklep o skupnem obravnavanju tožbe in nasprotne tožbe ne predstavlja popolnoma nobene ovire za ta naknadni vstop E. G., (kakor tudi ne ovire za morebiten vstop kakšne druge nove stranke na obeh straneh osnovne ali nasprotne tožbe, če bi bili za to seveda izpolnjeni pogoji iz 191. člena ZPP, ki so edino relevantni. Obstoj predpostavk za skupno obravnavanje tožbe in nasprotne tožbe (kot so opredeljene v 183. členu ZPP) ne izključuje (preprečuje) hkratnega obstoja predpostavk naknadnega sosporništva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom dopustilo subjektivno spremembo po nasprotni tožbi tako, da na strani tožeče stranke po nasprotni tožbi M. G. v pravdo stopi kot tožnik še E. G. (in sta po nasprotni tožbi oba omenjena tožnika).

2. Zoper omenjeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča (in hkrati nasprotno tožena) stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi sklep o enotnem obravnavanju tožbe in nasprotne tožbe (P 210/2009 in P 324/2009) z dne 10. 06. 2010 ter odloči, da se obravnavata samostojno (šele nato pa dovoli spremembo tožbe na strani tožnice M. G.). Ker je sodišče z izpodbijanim sklepom dovolilo spremembo tožbe na podlagi člena 191/2 ZPP, je prišlo do situacije, da pogoji iz člena 183/3 ZPP za združitev postopkov niso podani, zaradi česar je potrebno spremenjeno tožbo šteti za samostojno tožbo in je potrebno pravdi razdružiti. V nadaljevanju navaja, iz katerih razlogov kasnejše združevanje obeh pravd ne pride v poštev. Tudi zaradi pobotnega ugovora tožene stranke v zadevi P 210/2009 naj bi bilo nadalje jasno, da je subjektivna sprememba tožbe nedopustna. Sodišče prve stopnje naj bi napačno uporabilo materialno pravo in sprejelo napačen (ter zaradi vloženega pobotnega ugovora nedopusten) sklep o dovolitvi spremembe tožbe. Uporabilo je tudi napačne razloge, ki ne upoštevajo sklepa z dne 10. 06. 2010, prav tako pa izpodbijani sklep nima nikakršnih razlogov o odločilnih dejstvih. Dejansko stanje je bilo v tej zvezi zmotno ugotovljeno, podane pa so tudi kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba je bila v odgovor poslana nasprotni stranki, ki pa tega ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Razlogi, ki jih pritožba navaja glede napačnosti oziroma nepravilnosti sklepa z dne 07. 04. 2011, s katerim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji (opredeljeni v 191. člen ZPP), da se kot tožnik po nasprotni tožbi dosedanji tožnici M. G. pridruži tudi E. G., so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da naj bi šlo glede na podane trditve za takšno materialno-pravno povezanost (med M. in E. G.), ki se procesno lahko odraža v (materialnem) sosporništvu (konkretni primer je predviden v 1. točki prvega odstavka 191. člena ZPP), prepričljivo obrazložilo. In samo ti razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje, so za odločitev (pravilneje ugotovitev) edino relevantni. Okoliščina, da naj bi M. G. kot toženka po osnovni tožbi postavila pobotni ugovor (zoper vtoževano terjatev pritožnika), je glede presoje izpolnjenosti pogojev za obstoj naknadnega sosporništva povsem nerelevantna (E. G. se je pridružil njeni nasprotni tožbi, katere obravnavanje je popolnoma neodvisno od nadaljnje usode oziroma utemeljenosti omenjenega pobotnega ugovora). Tudi sklep o skupnem obravnavanju tožbe in nasprotne tožbe z dne 10. 06. 2010 ne predstavlja popolnoma nobene ovire za ta naknadni vstop E. G. (kakor tudi ne ovire za morebiten vstop kakšne druge nove stranke na obeh straneh osnovne ali nasprotne tožbe, če bi bili za to seveda izpolnjeni pogoji iz 191. člena ZPP, ki so edino relevantni). Obstoj predpostavk za skupno obravnavanje tožbe in nasprotne tožbe (kot so opredeljene v 183. členu ZPP) ne izključuje (preprečuje) hkratnega obstoja predpostavk naknadnega sosporništva (iz 191. člena ZPP). Z ozirom na vse navedeno so tudi sicer bolj ali manj pavšalno zatrjevani (in deloma protislovni) pritožbeni očitki o napačni uporabi materialnega prava, napačno ugotovljenem dejanskem stanju, neobstoju razlogov o odločilnih dejstvih oziroma procesnih kršitvah iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeni. Obstoj pogojev za naknadno (materialno) sosporništvo je sodišče prve stopnje ugotavljalo na podlagi danih trditev in pravilni uporabi materialnega prava (terjatev, ki naj bi predstavljala skupno premoženje), kar vse skupaj je tudi prepričljivo obrazložilo. V zvezi s (pritožbenim) predlogom po razveljavitvi sklepa o združitvi z dne 10. 06. 2010, pa je moč ugotoviti, da je nedopusten ne samo iz razloga, ker ga pritožnik uveljavlja v pritožbi zoper sklep o subjektivni spremembi z dne 07. 04. 2011 (gre za dva različna sklepa), ampak tudi iz razloga, ker zoper sklep o združitvi pravd (ki se nanaša vodenje postopka) v skladu z določbo 3. odstavka 270. člena ZPP sploh ni pritožbe (na kar je sodišče prve stopnje v pravnem pouku sklepa z dne 10. 06. 2010 tudi pravilno opozorilo).

6. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Tožeča (nasprotno tožena) stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP).