Jedro

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da entenzopatij ni upoštevalo kot poklicno bolezen, saj navedeno stanje ni v Seznamu poklicnih bolezni. Razen tega naj bi bile entenziopatije zaradi pogojev na delovnem mestu zgolj pospešene, ne pa povzročene. Pritožbeno sodišče s takim stališčem sodišča prve stopnje soglaša. Nenazadnje tudi sodna izvedenka zaslišana na naroku za glavno obravnavo ni posebej izpostavila, v kolikšni višini bi v primeru, če bi bile entenzopatije upoštevane kot poklicna bolezen (v okviru vibracijske bolezni) posebej vplivale na tožnikovo invalidnost. Skupno je namreč vpliv vibracijske bolezni ocenila v višini 40 % in tak odstotek je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri svoji odločitvi.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se v celoti odpravi odločba št. zadeve: ..., številka dosjeja: ..., z dne 13. 7. 2018. II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 7. 2. 2019 v I. do III. točki izreka in številka zadeve: ..., številka dosjeja: ..., z dne 13. 7. 2018 v prvem odstavku izreka (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni (50 %) in bolezni (50 %) ter mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lahko delo, brez rokovanja s težjimi bremeni, brez vibracij, brez stalnih prisilnih drž, brez dela na prepihu, kjer niso prisotni kemijski in prašni dražljivci, brez dela v hrupnem območju in na delih, kjer je pomembno razpoznavanje glasu oziroma dikcija, s krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno, 20 ur tedensko, od 7. 4. 2018 dalje (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da bo o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila odločila s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe (III. točka izreka). V delu, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti v celoti zaradi poklicne bolezni in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Nadalje je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v deležu 85 % (V. točka izreka).

2. Zoper II., III., IV. in V. točko izreka je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da so pri tožniku podane bolezni, kot so naštete v tožbi in dokazane z medicinsko dokumentacijo ter potrjene z izvedenskim mnenjem. Ker je več kot 25 let delal pri istem delodajalcu v kovačnici kot kovač na kladivu, vztraja pri tem, da je pri njemu podana invalidnost I. kategorije in da je to posledica poklicne bolezni. Sodišče se je v celoti oprlo na izvedensko mnenje, vendar pa je izrek sodbe v delu, kjer je sodišče presodilo, da je delež poklicne bolezni le 50 %, v nasprotju z razlogi sodbe, kar pomeni, da je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1. Če se je sodišče v celoti oprlo na izvedensko mnenje, bi moralo upoštevati, da je prispevek dela zagotovo 80 %, kar sodišče v razlogih sodbe (točka 12) tudi navaja in ne zgolj 50 %, kot izhaja iz izreka sodbe. Tudi izvedenka je večkrat poudarila, da je pri tožniku na invalidnost (kakršnokoli že bo določilo sodišče), vsaj 80 % vplivalo delo. Dejansko stanje je tako napačno ugotovljeno, posledično pa tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Tožnik nadalje navaja, da je izvedenka pojasnila, da je obstoječa zakonodaja (s podzakonskimi akti) v Republiki Sloveniji neustrezna. Prav tako je neustrezna definicija poklicne bolezni. V tujini se namreč govori o boleznih povezanih z delom. Iz tega izhodišča je izvedenka večino bolezni pri tožniku (z izjemo bolezni hrbtenice in kolkov) opredelila kot bolezni, povezane z delom. Naglušnost je opredelila kot poklicno bolezen. Sindrom karpalnega kanala pa je opredelila kot vibracijsko bolezen. Skupaj to znaša 50 %. Do 80 % pa zmanjka 30 %. Kje se je teh 30 % izgubilo pa iz sodbe ni razvidno in se v tem delu tudi ne da preizkusiti. Zlasti iz sodbe ni razvidno, zakaj sodišče pri vplivu poklicne bolezni oziroma z delom povezanih bolezni ni upoštevalo ostalih dveh bolezni, glede katerih je izvedenka prav tako pojasnila, da sta z delom povezani, in sicer gre za entenzopatije in astmo. Glede entenzopatije je izvedenka pojasnila, da gre za podobno stanje kot pri karpalnem kanalu in da ni dvoma, da je tako stanje povzročeno z vibracijami. Glede astme, ki sicer spada med poklicne bolezni in je tudi na seznamu pod točko 54.1 pa je izvedenka pojasnila, da je pri tožniku klinično dokazana astma. Za verifikacijo astme kot poklicne bolezni pa bi zdravniki potrebovali seznam alergenov, katerim je bil tožnik izpostavljen. Tega seznama pa izvedenka ni dobila, zato tudi ne more govoriti o poklicni bolezni, pač pa o z delom povezani bolezni. Po mnenju tožnika je potrebno zadevo presojati v korist delavca. Če ni podatkov o alergenih namreč to ne more biti v škodo delavca. Tako je potrebno ugotoviti, da je pri tožniku invalidnost vsaj v višini 80 % posledica poklicne bolezni. Morebitno sklicevanje na (zastarelo in neustrezno) zakonodajo, bi pomenilo kršenje ustavno zagotovljene pravice do socialne varnosti. Ozka, formalistična razlaga pojma „poklicne bolezni“ je ustavno sporna. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi poklicne bolezni, podrejeno pa, da v II. točki izreka odloči, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni v višini 80 % in bolezni v višini 20 % s stvarnimi in časovnimi omejitvami kot so razvidne iz izreka izpodbijane sodbe. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Zoper sodbo je pritožbo vložila tudi tožena stranka, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče v II. točki izreka napačno določilo vzrok tožnikove invalidnosti ter v I. točki izreka napačno odločilo s tem, ko je delno odpravilo odločbi tožene stranke, pri čemer je tudi napačno citiralo št. odločbe ter dosjeja v zvezi s prvostopenjsko odločbo tožene stranke. Zaradi delne odprave odločb tožene stranke je prišlo do neskladja med s sodbo priznanimi pravicami ter pravicami, o katerih je tekom predsodnega postopka že odločila tožena stranka. V odločbi z dne 13. 7. 2018 je namreč govora o pravici in višini nadomestila za invalidnost ter zagotovitvi pravice do premestitve. S sodbo pa je bila tožniku priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delu z omejitvami, kar pomeni, da tožnik nima priznane pravice do premestitve temveč pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delu, ki jo je dolžan zagotoviti delodajalec. Ravno tako tej pravici, ob izpolnjevanju drugih pogojev, pritiče pravica do delnega nadomestila in ne pravica do nadomestila za invalidnost. V zvezi z vzrokom nastanka invalidnosti pa tožena stranka navaja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je verificirana zgolj poklicna naglušnost, ki jo je izvedenka ocenila v višini 10 %. Glede preostalih bolezni pa ni bilo mogoče zaključiti, da gre za poklicne bolezni, temveč za bolezni, ki so z delom sicer povezane, vendar pa jih kot poklicne bolezni ni mogoče verificirati. Sodišče pa je v nasprotju s tem zaključilo, da je poklicna bolezen podana tudi v zvezi s sindromom karpalnega kanala. Glede omenjenega je izvedenka večkrat izpostavila, da gre za z delom povezano bolezen. Odločitev sodišča v delu, kjer je ugotovilo, da pri tožniku tudi sindrom karpalnega kanala predstavlja poklicno bolezen, pomeni, da je sodišče prekoračilo svoja pooblastila glede interpretacije zakonodaje in da se je postavilo v položaj zakonodajalca. S tem je bistveno kršilo določbe postopka ter napačno uporabilo materialno pravo. Razlogovanje sodišča, da gre pri določanju poklicnih bolezni ter bolezni povezanih z delom za medicinsko enake položaje, ki jih je potrebno enako razlagati, je napačno. Glede omenjenega se tožena stranka sklicuje na Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2, ki v 68. členu določa definicijo poklicne bolezni, preostali obseg pravnega urejanja pa prepušča podzakonski ureditvi, in sicer Pravilniku o poklicnih boleznih (v nadaljevanju: Pravilnik)3. Tožena stranka se do razlogov sodišča, zakaj podzakonske ureditve v konkretnem primeru ni potrebno uporabiti, čeprav nanjo izrecno napotuje zakonska ureditev, ne more opredeliti, saj je obrazložitev sodbe v tem delu pomanjkljiva do te mere, da je tožena stranka ne more preizkusiti. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije se je v primerljivi zadevi že opredelilo, da je pri priznavanju poklicnih bolezni ključen seznam bolezni4. Sodišče za odločitev, da gre v primeru sindromoma karpalnega kanala za poklicno bolezen, ni imelo podlage v predpisih, niti v izpovedi sodne izvedenke. Res je kasneje izvedenka omenila, da je bil sindrom karpalnega kanala sigurno povzročen z vibracijami. To pa pomeni, da se je izvedenka na različnih mestih različno opredeljevala glede povzročitve oziroma vpliva dela na poslabšanje sindroma karpalnega kanala. Primerjava z mednarodno pravno ureditvijo, za konkretni primer ni relevantna. Tožena stranka graja tudi odločitev sodišča, ki je zgolj na podlagi velike verjetnosti zaključilo, da je sindrom karpalnega kanala povezan z delom in da gre v tem primeru za poklicno bolezen. Ko gre za poklicno bolezen je namreč potrebno izkazati še druge pogoje, na kar je opozorilo tudi že pritožbeno sodišče v zadevi Psp 24/2021. V primeru, če je sodišče presodilo, da je podzakonski predpis neustrezen, pa bi moralo postopek prekiniti in začeti postopek ocene ustavnosti določb ZPIZ-2, ker le-ta ne vsebuje določb, ki bi omogočale priznavanje poklicnih bolezni. Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti odpravi odločbi z dne 7. 2. 2019 in z dne 13. 7. 2018, v II. točki izreka pa odloči, da je vzrok za nastanek invalidnosti poklicna bolezen (10 % in bolezen 90 %) oziroma podredno, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke številka zadeve: ..., številka dosjeja: ..., z dne 7. 2. 2019, s katero je tožena stranka pritožbo tožnika, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 13. 7. 2018, zavrnila. V reviziji je prvi odstavek izreka spremenila tako, da je tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami in s polnim delovnim časom od 4. 7. 2018 dalje. Sprememba učinkuje od 1. 3. 2019 dalje. V ostalem je pustila prvostopenjsko odločbo nespremenjeno (I. do III. točka izreka). S IV. točko izreka pa je odločila, da stroškov postopka ni. S prvostopenjsko odločbo z dne 13. 7. 2018 pa je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s stvarnimi razbremenitvami od 4. 7. 2018 dalje. Med drugim je bilo še odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo ter da delodajalec tožniku zagotovi pravico do premestitve.

6. Tožena stranka v pritožbi, ki se nanaša na izrek (I. točka izreka), utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje prvostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 13. 7. 2018 odpravilo zgolj v prvem odstavku izreka. S tem je v veljavi pustilo ostale odstavke v tej odločbi, med drugim tudi odločitev, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo, ter da je delodajalec dolžan zavarovancu zagotoviti pravico do premestitve. S tem, ko je sodišče tožniku priznalo drugo pravico, torej pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in tudi naložilo toženi stranki, da odloči o izplačevanju delnega nadomestila, je taka odločitev v nasprotju z izrekom prvostopenjske odločbe, ki je glede na odločitev sodišča prve stopnje ostal v veljavi. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožene stranke ter v celoti odpravilo izrek prvostopenjske odločbe z dne 13. 7. 2018 in s tem tudi odpravilo pisno napako glede številke prvostopenjske odločbe, na kar v pritožbi opozarja tožena stranka. Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke, da bi moralo sodišče odpraviti tudi IV. točko izreka drugostopenjske odločbe, saj je bilo z omejeno točko zgolj odločeno, da stroškov postopka ni.

K pritožbi tožnika glede kategorije invalidnosti

7. Sodišče prve stopnje je najprej razčiščevalo, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti in s tem, ali izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

8. Sodišče prve stopnje je pridobilo izvedensko mnenje, ki ga je podal izvedenski organ UKC A., Klinični inštitut B. Izvedenski organ ugotavlja, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. So pa potrebne dodatne stvarne razbremenitve in pa časovna razbremenitev. Sodišče prve stopnje je kot prepričljivo upoštevalo navedeno mnenje ter tožniku v okviru III. kategorije invalidnosti priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu s stvarnimi razbremenitvami in s časovno razbremenitvijo od 7. 4. 2018 dalje. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo soglaša. Temelji namreč na prepričljivem izvedenskem mnenju. Nenazadnje tožnik v pritožbi niti ne konkretizira, v čem naj bi bila odločitev tožene stranke v zvezi z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti napačna. V tem delu je torej pritožba tožnika neobrazložena, tožnikov predlog, da pritožbeno sodišče poseže v izpodbijano sodbo in ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti pa posledično neutemeljen.

K pritožbi tožene stranke glede vzroka invalidnosti

9. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodba pomanjkljiva do te mere, da se ne da preizkusiti. S tem uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so omenjene pritožbene navedbe neutemeljene. Sodba vsebuje bistvene razloge o odločilnih dejstvih in se jo tako tudi da preizkusiti. Razlogi niso nejasni in tudi niso med seboj v nasprotju.

10. Pri tožniku, ki je vrsto let delal kot kovač na kladivu in stiskalnici, je ugotovljenih več bolezenskih stanj. Za katere zdravstvene težave gre med strankama niti ni sporno. Prav tako glede na pritožbene navedbe tožene stranke ni sporno, da je pri tožniku podana naglušnost in da gre za poklicno bolezen ter da naglušnost na samo invalidnost vpliva v višini 10 %. Za toženo stranko je sporna odločitev sodišča prve stopnje, ki naj bi kot poklicno bolezen upoštevalo tudi sindrom karpalnega kanala. Sodišče sindrom karpalnega kanala ni upoštevalo kot poklicno bolezen, temveč je kot poklicno bolezen po točki 38 Seznama poklicnih bolezni upoštevalo vibracijsko bolezen. Sodišče tako v opombah izrecno navaja, da je sindrom karpalnega kanala pri tožniku bolezen, povzročena z vibracijami, torej vibracijska bolezen. Podlago za svojo odločitev pa je sodišče prve stopnje imelo v ustno podanem izvedenskem mnenju sodne izvedenke MDPŠ, ki je izpovedala, da je sindrom karpalnega kanala vibracijska bolezen. Sama vibracijska bolezen namreč nič ne pomeni. Je samo povzročena z vibracijami in lahko povzroča več bolezni. Vibracije so povzročile sindrom karpalnega kanala in po mnenju sodne izvedenke temu lahko rečemo vibracijska bolezen. Po njenem mnenju o tem ni dvoma. Da vibracije povzročajo med drugim tudi sindrom karpalnega kanala nenazadnje izhaja tudi iz strokovne literature5. Po mnenju sodne izvedenke vibracijska bolezen vpliva na invalidnost v višini 40 %. Glede pritožbenih navedb, da bi bilo potrebno izkazati še druge pogoje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da že iz podanega izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik delal na delovnem mestu kovač in da je ravno njegovo delo povezano z nastalimi bolezenskimi težavami.

11. Sodišče prve stopnje je sicer svojo odločitev dodatno utemeljevalo z neustrezno podzakonsko ureditvijo, saj bi moral biti po stališču sodišča prve stopnje tudi sindrom karpalnega kanala uvrščen v seznam kot poklicna bolezen, vendar pa omenjeno za samo rešitev zadeve ni odločilno. Seznam res ne vsebuje sindroma karpalnega kanala, vendar kot je bilo že pojasnjeno, je v seznamu vibracijska bolezen, ki je povzročila bolezenske težave povezane s sindromom karpalnega kanala. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na ugotovitev vzroka invalidnosti neutemeljena.

K pritožbi tožnika v zvezi z vzrokom nastanka invalidnosti

12. Tožnik v pritožbi meni, da je invalidnost v celoti posledica poklicne bolezni oziroma podredno vsaj v višini 80 %. Po njegovem mnenju bi moralo sodišče upoštevati tudi entenzopatije, prav tako pa tudi astmo. Obenem uveljavlja kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana iz razlogov navedenih že v 9. točki obrazložitve.

13. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da entenzopatij ni upoštevalo kot poklicno bolezen, saj navedeno stanje ni v Seznamu poklicnih bolezni. Razen tega naj bi bile entenziopatije zaradi pogojev na delovnem mestu zgolj pospešene, ne pa povzročene. Pritožbeno sodišče s takim stališčem sodišča prve stopnje soglaša. Nenazadnje tudi sodna izvedenka zaslišana na naroku za glavno obravnavo ni posebej izpostavila, v kolikšni višini bi v primeru, če bi bile entenzopatije upoštevane kot poklicna bolezen (v okviru vibracijske bolezni) posebej vplivale na tožnikovo invalidnost. Skupno je namreč vpliv vibracijske bolezni ocenila v višini 40 % in tak odstotek je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri svoji odločitvi.

14. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z astmo. Poklicna astma je sicer uvrščena v Seznam poklicnih bolezni pod točko 54.1., vendar je izvedenka prepričljivo pojasnila, da pri tožniku za obstoj alergijske astme ni dokazov. Na delovnem mestu ni bil najden alergen, ki bi lahko služil kot dokaz, da gre za alergijsko astmo oziroma da je ta alergen vplival na nastanek astme. Poklicna astma je torej ostala nedokazana. V tožnikovem primeru tako ne gre za poklicno astmo in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Nesprejemljivo je tudi zavzemanje tožnika v pritožbi, da bi ob pomanjkanju dokazov odločili njemu v korist. Kako je to področje urejeno v drugih državah (ki imajo npr. odprt seznam poklicnih bolezni) pa za razsojo sporne zadeve ni odločilno. Sodišče prve stopnje je bilo namreč dolžno upoštevati veljavne predpise, ne pa ureditev v tujini. Strokovni pomisleki glede definicije poklicne bolezni so lahko kvečjemu predmet priprave sprememb obstoječe zakonodaje. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika, ki se nanaša na izpodbijani del sodbe, v celoti zavrnilo.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP delno ugodilo pritožbi tožene stranke in I. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako kot to sledi iz izreka sodbe. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam nosi stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 85/03 s spremembami. 4 Glej VIII Ips 361/2008. 5 Glej: Poklicna vibracijska bolezen, izdajatelj in založnik: Univerzitetni klinični center Ljubljana, Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa, Ljubljana 2009.