Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila šok bomba kot specialno eksplozivno orožje, ki ima v primerjavi z bojno bombo krajši čas od aktivacije do eksplozije, nevarna stvar in da je sodelovanje tožnika v vaji usposabljanja policistov specialne enote, v kateri so se uporabljale te bombe, v ugotovljenih okoliščinah, šteti za dejavnost, iz katere je izvirala večja škodna nevarnost za okolico, torej za nevarno dejavnost. V rizično sfero objektivno odgovornega sodijo tudi nepremišljena, neprevidna in celo nerazumna ravnanja oškodovancev, skratka ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ravnanje tožnika za toženo stranko ni bilo nepričakovano, saj bi se tožena stranka nastopu škodnega dogodka lahko izognila, če bi dosledno upoštevala pravila ravnanja s šok bombami (varovalka upognjena, potezni obroček pa zataknjen v ohišje) in če bi jih E.E. hranil pri sebi in jih ne bi odložil na terensko vozilo, oziroma bi jih imel ves čas pod neposrednim nadzorom.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v I. točki izreka tako, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo zviša na znesek 5.485,66 EUR (namesto 5.481,55 EUR), - v II. a točki izreka tako, da se datum 3. 12. 2009 nadomesti z datumom 4. 12. 2009, višji zahtevek (plačilo zakonskih zamudnih obresti za 3. 12. 2009) pa se zavrne, - v V. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh tožeči stranki plačati neto znesek 2.296,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 543,57 EUR od 1. 7. 2012 do plačila, od zneska 380,21 EUR od 1. 7. 2013 do plačila, od zneska 377,96 EUR od 1. 7. 2014 do plačila, od zneska 377,75 EUR od 1. 7. 2015 do plačila in od zneska 616,82 EUR od 1. 7. 2016 do plačila, - v VI. točki izreka tako, da se denarna renta zviša na neto znesek 965,00 EUR (namesto 904,29 EUR), - v IX. točki izreka tako, da se pravdni stroški, ki jih je dolžna tožena stranka v 8 dneh povrniti tožeči stranki, odmerijo na 9.203,04 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta ter se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo še v neto znesku 5.481,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2009 do plačila, višji zahtevek (za plačilo neto zneska 55.358,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2009 do plačila ter obrestni zahtevek za 3. 12. 2009) je zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti odškodnino za premoženjsko škodo še v neto znesku 952,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2009 do plačila in neto znesku 255,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2012 do plačila, višji zahtevek (za plačilo 1.309,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2009 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 255,23 EUR za čas od 3. 12. 2009 do 15. 3. 2012) je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi izgubljenega zaslužka v neto zneskih 45.856,74 EUR in 431,13 EUR, in sicer od zneskov, razvidnih iz III.a in IV.a točke izreka sodbe, višje zahtevke (za plačilo neto zneskov 9.449,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter obrestna zahtevka) pa je zavrnilo (III.b in IV.b točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dohodka (regresa) v neto znesku 2.296,31 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, razvidnih iz V. točke izreka. Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v obliki denarne rente od 1. 2. 2017 v neto znesku 904,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (VI.a točka izreka), višji zahtevek (za plačilo 60,71 EUR) pa je zavrnilo (VI.b točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odmerjene dohodnine in prispevkov na podlagi dosojenih neto denarnih zneskov iz III., IV., V. in VI. točke izreka sodbe (VII. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 8.206,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper I.b, V., VI.b, VII. točko izreka sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila v ponovnem sojenju tožniku dosojena za tretjino nižja odškodnina za nepremoženjsko škodo kot v prvem sojenju, kar ni pravilno. Znesek skupno odmerjene odškodnine ni primerljiv z zadevo VS RS II Ips 822/2007, v kateri je bil obseg poškodb bistveno manjši. Tožnik se sklicuje na zadevo VS RS II Ips 300/2004, v kateri je bila dosojena odškodnina v višini 115 povprečnih neto plač v RS. Tožnik je bil pripadnik specialne enote Policije. Pripadnost tej enoti je bil tožnikov način življenja, to pa je tožniku sedaj nasilno odvzeto in je močno prizadet. Ker je sodišče prve stopnje odmerilo prenizko odškodnino po vseh postavkah (razen duševnih bolečin zaradi skaženosti), je posledično nepravilno vračunalo že prejeta delna plačila iz naslova nepremoženjske škode. Pri tožniku gre za kronične bolečine, ki so trajale celotno obdobje tožnikovega zdravljenja. Telesne bolečine bodo prisotne tudi v prihodnosti. Tožnik meni, da bi moralo sodišče prve stopnje bolj kot izvedensko mnenje upoštevati izpoved tožnika o stopnji telesnih bolečin in izpoved B.B. ter zdravstveno dokumentacijo ali pa zaslišati lečečega zdravnika C.C. Ker sodišče ni ugodilo predlogu po postavitvi novega izvedenca travmatologa, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da so bile telesne bolečine res hude, kaže tudi dejstvo, da je pri tožniku prisotna trajna osebnostna spremenjenost. Pri tožniku nevšečnosti še vedno trajajo, saj še vedno jemlje zdravila proti bolečinam in antidepresive. Po mnenju tožnika je prenizko odmerjena odškodnina zaradi strahu. Tožnik je ob škodnem dogodku prestal neverjeten prvinski strah življenjske ogroženosti in intenziven sekundarni strah, ki je trajal dalj časa, kot je ocenilo sodišče prve stopnje. Odmerjena odškodnina iz tega naslova je prenizka. Zatrjuje, da gre pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v resnici za katastrofalno škodo, saj je tožnik profesionalno in zasebno omejen pri vseh dejavnostih. Tožnik še vedno trpi duševne bolečine in jih bo tudi v prihodnosti. Sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo posstravmatskih stresnih motenj, osebnostne spremenjenosti, depresivnih motenj, nespečnosti, morečih sanj, razočaranja, izgube življenjske perspektive in ostalih psiholoških posledic nezgode ter dejstva, da so bile tožnikove funkcije in dejavnosti zmanjšane za 70 %. Zato bi moralo sodišče prisoditi vtoževano odškodnino v višini 50.000,00 EUR. Glede delne zavrnitve rentnega zahtevka je treba upoštevati, da se plače skozi čas zvišujejo. V skladu z načelom popolne odškodnine bi tožnik ob normalnem teku stvari poleg plače prejemal tudi regres. Zato je odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu rentnega zahtevka zmotna. Zmotna je po stališču tožnika tudi zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo dohodnine, saj bodo dejanski zneski odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka nižji, če bo moral tožnik plačati še dohodnino ali prispevke na neto prisojene zneske. Posledično ne bo vzpostavljen takšen položaj, kot bi bil, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. Tožnik meni, da je treba njegov položaj izenačiti s položajem, ki bi ga imel, če ne bi prišlo do škodnega dogodka. Tožnik meni, da bi moralo sodišče prve stopnje naložiti toženi stranki plačilo odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka v obliki regresa. Če ne bi bilo škodnega dogodka, bi bil tožnik zaposlen in bi še naprej prejemal regres. Zato bi moralo sodišče prve stopnje skladno z načelom popolne odškodnine prisoditi vtoževane regrese. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Trdi, da so bili stroški odgovora na pritožbo, v katerem je prerekal trditve tožene stranke o njegovem soprispevku ter druge neresnične in prepozne trditve, nujni in potrebni, da mu zaradi vrnitve zadeve v novo sojenje pripada polna nagrada za postopek in da bi bilo treba priznati stroške fotokopiranja, saj je v ponovnem sojenju predložil še nadaljnja zdravniška spričevala in mnenja lečečih zdravnikov, kar je vse skupaj predstavljalo bistveno več kot 100 strani. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca za eksplozivna sredstva in izvedbo rekonstrukcije dogodka. Zato je bistveno kršilo določbe postopka. Sodni izvedenec D.D. je brez podlage v dejstvih izoblikoval mnenje o poteku dogodkov in bi ga moralo sodišče bolj kritično oceniti. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kje sta bili šok bombi položeni in ali je obstajala nevarnost, da bombi padeta na tla. Sicer pa bi moralo sodišče glede poteka škodnega dogodka bolj verjeti izpovedbam E.E. in F.F. in ugotovitvam G.G. Po mnenju tožene stranke usposabljanje policistov z uporabo šok bomb ne predstavlja nevarne dejavnosti. Trdi, da dejavnost ne postane nevarna zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, ker bombe ni odvrgel (zadeva VS RS II Ips 430/2007). Tožena stranka se ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da so ročne šok bombe nevarna stvar. Šok bombe niso bombe v klasičnem pomenu besede. Gre za pirotehnično sredstvo, ki nima ubojnega učinka. Šok bomba je postala nevarna zaradi tožnikovega ravnanja, ker jo je v nasprotju s predpisi držal v roki in je ni odvrgel. Ravnanja tožnika, ki je nedopustno posegal po šok bombah, tožena stranka ni mogla pričakovati niti se mu izogniti. Zmoten je zaključek sodišča, da je tožnik dokazal, da ni počel ničesar od prijema bomb do eksplozije. Takšen zaključek je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Bolj verjeten je zaključek, da je tožnik varovalki izvlekel s križnim potegom. Pri toženi stranki je bila običajna praksa, da so policisti ravnali varovalke. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi E.E. predhodno poravnal varovalki in sprostil obroček in da tožnik ni vedel za ravnanje varovalk. Poudarja, da se je tožnik neupravičeno dotikal tujega orožja. Gre za splošno strokovno prepoved in logično izkustveno pravilo. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo, da je E.E. ravnal nepravilno. Po drugi strani pa ravnanj tožnika ni ocenilo, zato je odločitev v tem delu neobrazložena. Dejstvo je, da je tožnik, ki je bil strokovno usposobljen za ravnanje z šok bombami, v nasprotju z navodili in pravili posegal po bombah, za katere ni bil zadolžen. V zvezi s tem bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati ugotovitve H.H. v izvedenskem mnenju. Glede nepremoženjske škode tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo, da je tožnik trpel srednje hude bolečine v času obiskovanja protibolečinske ambulante. Sodni izvedenec I.I. tega ni navedel. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik prejel znesek 6.864,46 EUR iz naslova nezgodnega zavarovanja. Zavarovalno premijo je plačala tožena stranka, zato bi moralo sodišče v skladu s sodno prakso plačano zavarovalnino všteti v prisojeno odškodnino. Sicer pa je dosojena odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode odmerjena v bistveno previsokem znesku. V zvezi s premoženjsko škodo tožena stranka navaja, da tožnik ni dokazal dejanskega nakupa krem. Meni, da zamudne obresti od premoženjske škode (prevozni stroški in nakup krem) tečejo od 4. 12. 2009 dalje in ne od 3. 12. 2009. Tožena stranka nadalje nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da zakonske zamudne obresti od posameznega mesečnega prikrajšanja tečejo od 6. dne v mesecu za pretekli mesec. Do postavitve zahtevka 10. 2. 2014 tožena stranka ni mogla vedeti za višino vtoževane izgube na zaslužku. Pred tem glede na določbo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika tožena stranka ni mogla priti v zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

4. Obe stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili. Prerekali sta pritožbene navedbe in predlagali zavrnitev pritožbe. Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Očitek bistvenih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih tožena stranka uveljavlja, ni utemeljen. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Če tožena stranka z njimi ne soglaša, gre lahko za zmotno uporabo materialnega prava, ne pa za bistveno kršitev. Izpodbijana sodba tudi ne vsebuje nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izpovedih prič in listinah v spisu ter samimi temi izpovedmi in listinami (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Le v primeru, da bi bilo tako, bi bila bistvena kršitev podana. Kar tožena stranka očita sodišču prve stopnje pod tem očitkom, je v resnici izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

8. Tožena stranka je predlagala izvedbo dokaza z novim izvedencem in rekonstrukcijo dogodka. Postavitev novega izvedenca predpostavlja oceno sodišča (in ne morda stranke), da je mnenje izvedenca protislovno, pomanjkljivo oziroma nepravilno, in se te pomanjkljivosti (nepravilnosti) ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP). Tožena stranka je soglašala z dopolnitvijo pisnega izvedenskega mnenja D.D. oziroma na pisno mnenje z dne 4. 3. 2011 v postavljenem roku ni podala pripomb. V ponovljenem postopku tožena stranka ni predlagala postavitve novega izvedenca niti ni grajala zavrnitve tega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje ni postavilo novega izvedenca, ker je menilo, da so z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca za preiskave eksplozivnih sredstev D.D., listinami, zaslišanjem tožnika in prič vsa odločilna dejstva ustrezno razjasnjena. Mnenje je zato ocenilo kot vestno in strokovno utemeljeno, s takšno oceno pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Sodni izvedenec je opravil ogled šok bombe in opravil poskus ravnanja in izpada varovalke, svoj izvid in oceno pa ustrezno utemeljil na podlagi poznavanja praktičnega rokovanja s šok bombami. Izvedensko mnenje ni v nasprotju z raziskanimi okoliščinami (in ne z okoliščinami, kot jih vidi stranka sama). Zgolj nestrinjanje tožene stranke z izvedenskim mnenjem pa ni razlog za postavitev novega izvedenca. Iz navedenih razlogov je zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca pravilna. Glede na pravilno ugotovitev sodišča, da ni prišlo do navzkrižnega potega varovalk s strani tožnika, časovno oddaljenost škodnega dogodka ter spremenjenost pogojev v delovnem okolju, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog z rekonstrukcijo dogodka. Rekonstrukcija dogodka namreč ne bi dosegla svojega namena.

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno ugovarja temelju tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede poteka delovne nezgode 6. 12. 2006. O tem, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjeval tožnik, se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, izpovedi tožnika in prič, ki so bile prisotne neposredno ob škodnem dogodku, ter listin. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo izpovedi E.E. glede na razhajanja med njegovo izpovedbo v tem delovnem sporu in vsebino uradnega zaznamka iz predkazenskega postopka. Glede na to, da je bil zoper njega voden kazenski postopek, v katerem je bil oproščen obtožbe, in zainteresiranost za izid tega spora, sodišče njegove izpovedbe v tem sporu ni v celoti upoštevalo. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema, da bi moralo sodišče upoštevati tudi ugotovitve izvedenca G.G. iz kazenskega postopka. Slednji je v kazenskem postopku ob ustnem podajanju mnenja glede na demonstracijo vlečenja varovalk E.E. spremenil svoje prvotno mnenje o vzrokih delovne nezgode. Sicer pa se po ustaljeni sodni praksi njegovo mnenje šteje kot del strankinih dejanskih navedb in ne kot izvedensko mnenje, saj tožnik ni soglašal, da se njegove ugotovitve v mnenju, ki je bilo izdelano za potrebe kazenskega postopka, uporabijo v tem postopku. Dejstvo, da je tožnik šok bombi prijel, ker je hotel preprečiti njun padec z vozila, je sodišče pravilno ugotovilo na podlagi izpovedi tožnika ter prič J.J. in K.K. Upoštevaje navedeno in načelo proste presoje dokazov, je neutemeljeno zavzemanje tožene stranke v pritožbi, da bi moralo sodišče upoštevati izpovedbi vodij skupin, katerima je vodja operativne skupine L.L. izročil šok bombe, E.E. in F.F., ter ugotovitev G.G., da se šok bombi nista mogli premikati.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila šok bomba kot specialno eksplozivno orožje, ki ima v primerjavi z bojno bombo krajši čas od aktivacije do eksplozije, nevarna stvar in da je sodelovanje tožnika v vaji usposabljanja policistov specialne enote, v kateri so se uporabljale te bombe, v okoliščinah, ugotovljenih v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, šteti za dejavnost, iz katere je izvirala večja škodna nevarnost za okolico, torej za nevarno dejavnost. O objektivni odgovornosti tožene stranke pritožbeno sodišče ne dvomi. Zadeva, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi (sodba VS RS II Ips 430/2007), v katerem je šlo za poškodbo, ki jo je policist utrpel na regijskem prvenstvu policijske uprave v judu, ni primerljiva z obravnavanim primerom. Okoliščine, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi (da so policisti povprečno dvakrat v mesecu uporabljali šok bombe že od leta 1996, da pred obravnavano nezgodo ni bilo nobene nesreče pri njihovi uporabi, da je tožnik predhodno opravil usposabljanje in akcije s šok bombami, da šok bombe niso bombe v klasičnem pomenu besede, da same po sebi nimajo ubojnega učinka), so irelevantne.

11. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da ravnanja tožnika ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odvrniti. Pogoji za oprostitev odgovornosti iz drugega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ), in sicer da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, da je bilo dejanje nepričakovano ter da se njegovim posledicam ni bilo mogoče izogniti, morajo biti podani hkrati. Ni torej dovolj, če objektivno odgovorna oseba dokaže, da na potek dogodkov ni mogla vplivati tako, da bi škodo preprečila ("izključnost vzroka"), in če dokaže, da se ni mogla izogniti posledicam dejanja oškodovanca. Dokazati mora tudi, da je bilo dejanje oškodovanca nepričakovano. Izhodišče za presojo nepričakovanosti je objektivno in abstraktno. Nepričakovanost škodnega dogodka se presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti (ali je bilo oškodovančevo dejanje pričakovano za posebej skrbno objektivno odgovorno osebo). V rizično sfero objektivno odgovornega tako sodijo tudi nepremišljena, neprevidna in celo nerazumna ravnanja oškodovancev, skratka ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti (prim. sodbo VS RS II Ips 515/2003 z dne 16. 9. 2004). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ravnanje tožnika za toženo stranko ni bilo nepričakovano, saj bi se tožena stranka nastopu škodnega dogodka lahko izognila, če bi dosledno upoštevala pravila ravnanja s šok bombami (varovalka upognjena, potezni obroček pa zataknjen v ohišje) in če bi jih E.E. hranil pri sebi in jih ne bi odložil na terensko vozilo, oziroma bi jih imel ves čas pod neposrednim nadzorom.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ni razlogov niti za delno oprostitev odgovornosti (tretji odstavek 153. člena OZ). Pri toženi stranki v času delovne nezgode, razen navodil proizvajalca, ni obstajal akt, ki bi urejal področje dela s šok bombami. Prav tako ni bilo sistemizirano delovno mesto strokovnega delavca, zadolženega za varnost pri delu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je L.L. ravnal nepravilno, ker je šok bombe razdelil F.F. in E.E. že pred predstavitvijo vaje. Predhodno sta bila brez vednosti tožnika izvedeni dejanji (na obeh šok bombah poravnana en konec varovalke in sproščena potezna obročka), potrebni za aktivacijo bombe, kar je v nasprotju z navodili proizvajalca. F.F. je izpovedal, da ni videl, da bi tožnik iz obeh bomb iztaknil obročka in izvlekel ven varovalki. Poleg tega je bilo ravnanje E.E., ki je šok bombi odložil na terensko vozilo sredi skupine policistov v nasprotju z navodili, ki so veljala pri toženi stranki in siceršnjim pravilnim rokovanjem s šok bombo. Tako je po pravilni presoji sodišča prve stopnje podana tako objektivna kot krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke. Po drugi strani tožnik od prijema šok bomb do njune eksplozije ni počel ničesar, kar sta potrdili priči J.J. in K.K. Tožnik je bil usposobljen za rokovanje s šok bombo. Iz izpovedi vodje operativne skupine L.L. izhaja, da je bil tožnikov pogled na varnost pri delu maksimalen in je bil na to zelo občutljiv. Tožnik ni prijel bomb zato, da bi ju odvrgel v vaji. Želel je preprečiti padec šok bomb z vozila. Zato ju je prijel vsako z eno roko, na kar sta eksplodirali. Tožnik aktiviranja šok bomb ni zaznal niti izvedel navzkrižnega potega obeh varovalk.

13. Iz celovite presoje vzročne zveze izhaja, da je bil pravno relevanten vzrok škode prav ravnanje tožene stranke, ki je povzročila nevarno situacijo, na katero se je tožnik hipno, instinktivno odzval. Njegova hipna, instinktivna reakcija je bila v opisanih okoliščinah upravičena, saj je šlo za aktivno vajo pripadnikov enote v posebnih pogojih urjenja, ki največkrat zahteva improvizacijo in hitro odločanje. V takšnih okoliščinah ni mogoče pričakovati, da bo tožnik (vedno) ravnal (najbolj) racionalno. Tožena stranka neutemeljeno vztraja, da se je tožnik nedovoljeno dotikal orožja in ni upošteval Pravilnika, za katerega je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da v konkretnem primeru, ko je prišlo do nesreče na vadbišču policije, ni uporabljiv. Sicer pa tožena stranka sama v pritožbi navaja, da ni bilo nobenih navodil o tem, kako in kam se bombe odlagajo, in da policisti niso imeli torbic za shranjevanje. Ob odsotnosti jasnih in ustreznih navodil glede zadolžitev pri ravnanju z bombami, ki bi bila vnaprej znana vsem sodelujočim policistom, se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na to, da gre za splošno strokovno pravilo. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na ugotovitve H.H., saj njegovega izvida in mnenja v tem sporu skladno s stališči iz razveljavitvenega sklepa Pdp 422/2015 z dne 10. 12. 2015 in novejše odločbe Ustavnega sodišča Up-233/15 z dne 19. 10. 2017 ni dopustno upoštevati. Pravilna je tako odločitev, da je tožnik ravnal z vso skrbnostjo in z ničemer ni prispeval k nastanku škode. Drugačne pritožbene navedbe tožene stranke so neutemeljene.

14. Ne drži pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga z novim izvedencem medicinske stroke s področja travmatologije glede obsega in trajanja telesnih bolečin zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Potreba, da sodišče v postopku angažira še novega izvedenca, ki z vidika primerljive strokovne usposobljenosti posreduje odgovore na ista strokovna vprašanja, mora biti utemeljena z razumnimi razlogi. Tak predlog v ožjem smislu niti ne predstavlja novega dokaznega predloga, ampak gre za kopičenje identičnih dokaznih predlogov. V primeru, da sodišče dokaz s prvim izvedencem sprejme in z njegovo pomočjo odgovori tudi na vsa strokovna vprašanja, odpade tudi osnovna predpostavka za izvedbo (novega) dokaza z izvedencem (prim. 243. člen ZPP). Glede na oceno sodišča prve stopnje, da je bilo dejansko stanje glede hudih bolečin že v celoti razjasnjeno z mnenjem dr. I.I., tožnik pa ni zatrjeval okoliščin o svojem zdravstvenem stanju, ki naj bi ostale strokovno neocenjene, tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrebe po izvedbi dokaza z novim izvedencem ni bilo in je bil dokaz upravičeno zavrnjen.

15. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine so določbe 179. in 182. člena OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo narekuje določitev pravične denarne odškodnine glede na v konkretnem primeru ugotovljeno intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse druge posebne okoliščine na strani oškodovanca. Drugo načelo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. V okviru načela objektivne pogojenosti višine odškodnine sodišče upošteva sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

16. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode delno ugodilo in mu je za telesne bolečine in prestane nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 20.000,00 EUR, za strah 7.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 35.000,00 EUR, za skaženost 10.000,00 EUR, skupaj torej 67.000,00 EUR.

17. Tožnik je pri eksploziji šok bombe utrpel kompleksno poškodbo leve roke, za katero je bilo glede na funkcionalno stanje roke ugotovljeno, da spada po Fischerjevi kategorizaciji telesnih poškodb med zelo hude (V. stopnja): amputacija tretjega do četrtega prsta leve roke, odprt zlom dlančnice leve roke, nepopolna amputacija levega kazalca, rane na levi roki, odprt izpah vseh zapestno dlančničnih sklepov leve roke. Posledici poškodbe sta popoškodbena stresna motnja, ki je prešla v trajno osebnostno spremenjenost, in depresivna motnja.

18. Pri ugotavljanju intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin sodišče utemeljeno ni upoštevalo zgolj subjektivne ocene tožnika, temveč jo je objektiviziralo z ugotovitvami sodnega izvedenca, ki se je v dopolnitvah pisnega mnenja in izpovedi opredelil do tudi do mnenj lečečih zdravnikov in izpovedi priče B.B. Zato strokovne in argumentirane ugotovitve izvedenca o obsegu in trajanju telesnih bolečin sprejema tudi pritožbeno sodišče. Med obiskovanjem protibolečinske ambulante, ki je trajalo pol leta, je tožnik trpel srednje hude bolečine. Navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo ob upoštevanju izpovedi izvedenca. Drugačne navedbe strank so zato neutemeljene.

19. Tožnik je bil trikrat operiran v splošni anesteziji. Tri dni je bil hospitaliziran v enoti intenzivne terapije, skupaj pa je bil hospitaliziran 36 dni. Opravil je 8 RTG slikanj. Eno leto in pol je nosil zaščitni zavoj na roki in bil znatno oviran pri osebni higieni. Nosil je terapevtsko rokavico in sil gel vložek. V obdobju pol leta so mu na vsaka dva dni prevezovali roko. Opravil je skupaj 79 kontrolnih pregledov. Brazgotino je moral masirati z različnimi kremami. Devet dni je prejemal zaščito proti oblikovanju krvnih strdkov v obliki injekcije. Različne injekcije je jemal štiri dni v injekcijah in skozi usta. Štiri mesece je nosil opornico, kateter v rani je imel dva dni. Dve leti je izvajal fizikalno terapijo. V protibolečinski ambulanti se je zdravil pol leta. Zaradi posledic poškodbe je bil štiri leta in pol v bolniškem staležu. Prejemal je 29 vrst različnih zdravil. Opravil je več psihiatričnih pregledov in klinično psihološki pregled. Predpisana so mu bila zdravila za lajšanje depresije in anksioznosti, ob oporni psihoterapiji. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik trpel hude telesne bolečine skupaj 30 dni, srednje hude telesne bolečine pol leta, stalne lahke bolečine 14 dni, občasne lahke skupaj eno leto in šest mesecev in občasne lahke bolečine, ki jih ime še sedaj. Te bolečine, predvsem v obliki fantomskih bolečin, bo trpel tudi v prihodnosti, na kar tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja.

20. Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo v premajhni meri upoštevalo bodoče telesne bolečine. Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev in tožnikove starosti 32 let v času nezgode pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje določbe 182. člena OZ ni uporabilo in da pravilna uporaba te določbe v povezavi s 179. členom OZ narekuje prisojo višje odškodnine za sedanje in bodoče telesne bolečine ter druge nevšečnosti med zdravljenjem oziroma pravično odškodnino v znesku 23.500,00 EUR.

21. Višina prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti mora biti odvisna od tega, kako zmanjšano življenjsko aktivnost doživlja oškodovanec oziroma kako zaradi njih duševno trpi. Tožnik je bil ob poškodbi star 32 let, utrpel je kompleksno poškodbo roke, zaradi česar so njegove življenjske funkcije in dejavnosti zmanjšane za 70 %. Levico tožnik uporablja kot dvoroglo, togo vilico, bolečo na dotik. Tožnik se ne more ukvarjati z večino športnih aktivnosti. Zaradi posledic poškodbe je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti. Ugotovljena je bila tudi posttravmatska stresna motnja, ki je prešla v trajno osebnostno spremenjenost. Duševne bolečine so pri njem še okrepile depresivno duševno stanje. Tožnik ima težave z nespečnostjo in morečimi sanjami. Glede na to, da je bil tožnik pripadnik specialne enote policije, je izguba delovne zmožnosti globoko posegla v samopodobo in doživljanje vrednosti, kar se je razvilo v občutje izgube življenjske perspektive. Duševne bolečine bo tožnik trpel tudi v prihodnosti. Na vse navedeno tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravična odškodnina za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znaša 39.000,00 EUR, ob upoštevanju invalidnine pa 34.000 EUR.

22. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da dosojena odškodnina za prestani strah v višini 7.000,00 EUR ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Vse kar tožnik ponovno izpostavlja v pritožbi, je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo. Zadeva VS RS II Ips 300/2014, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, je težja in glede na obseg poškodb ni primerljiva z obravnavano zadevo.

23. Tožena stranka v zvezi z neustreznostjo dosojene odškodnine, glede na primerljive primere v sodni praksi, zgolj pavšalno navaja, da prisojena odškodnina po posameznih oblikah nepremoženjske škode ni skladna z obstoječo sodno prakso. Pri tem v pritožbi ne navaja sodnih določb v podobnih primerih, ki bi dokazovale drugačno sodno prakso. Ne glede na navedeno pomanjkljivost pritožbe tožene stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ob upoštevanju različnosti posameznih primerov odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 74.500,00 EUR oziroma 72 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodne odločbe ustrezna glede na podobne primere (sicer starejše odločitve VS RS II Ips 104/98 - 59 plač in II Ips 242/2001 - 109 plač ter II Ips 416/2000 - 71 plač).

24. Utemeljeno tožena stranka v pritožbi opozarja na zmotno uporabo materialnega prava glede vštevanja zavarovalnine, ki je bila tožniku izplačana iz naslova nezgodnega zavarovanja, za katerega je zavarovalno premijo plačala tožena stranka. Iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča SRS iz leta 1983 (Poročilo o sodni praksi VS SR Slovenije, št. I/84, str. 13) izhaja, da se zavarovalnina, izplačana na podlagi nezgodnega kolektivnega zavarovanja, všteva v odškodnino v primeru, če je zavarovalna premija plačana iz sredstev delodajalca. Tožnik ni prerekal navedb tožene stranke, da je premije iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja plačala tožena stranka. Zato se domneva, da je v tem primeru sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo (sodbi VS RS II Ips 122/2006 in II Ips 619/2004 ter sklep VIII Ips 154/2014). Navedeno pomeni, da je treba prejeto zavarovalnino iz naslova nezgodnega kolektivnega zavarovanja odšteti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik je prejel že 6.864,46 EUR (valorizirano na dan izdaje prvostopenjske sodbe 7.495,99 EUR), zato je ob upoštevanju valorizirane vrednosti delno plačane odškodnine v znesku 61.518,45 EUR upravičen še do zneska 5.485,56 EUR. V presežku, tj. za plačilo zneska 55.354,98 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa tožbeni zahtevek ni utemeljen.

25. Pritožbeno sodišče je, delno na pritožbeno navedbo tožene stranke (glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo), delno pa v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno določilo pričetek teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega neto zneska 952,38 EUR za premoženjsko škodo. Ker drugi odstavek 299. člena OZ določa, da zamudne obresti tečejo od trenutka, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom premoženjske škode v navedenem znesku 4. 12. 2009. 26. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ni dokazal nakupa krem. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik potreboval kremo za lepši videz in mehčanje brazgotin ter da je bilo masiranje brazgotin z mazilom upravičeno. Tožnik pa je izpovedal, da je kremo za brazgotine kupil in za to porabil najmanj 1.472,00 EUR. Ob upoštevanju določbe 258. člena ZPP je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je tožnik dokazal stroške za nakup krem.

27. Neutemeljen je tudi očitek tožene stranke o zmotni uporabi materialnega prava glede pričetka teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo v obliki izgubljenega zaslužka. Ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dohodka (plače) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za plačo prejšnjega meseca temelji na ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se plače izplačujejo 5. dne v mesecu in da so se tako tudi izplačevale. Delodajalec, ki je odškodninsko odgovoren za škodo, je bil vsak mesec v zamudi s plačilom, saj je tožniku mesečno nastajala izguba na zaslužku. Zato je tožnik upravičen do zamudnih obresti od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila (prim. tudi sodbo pritožbenega sodišča Pdp 151/2010 z dne 22. 4. 2010).

28. Utemeljeno tožnik v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevkom za plačilo regresa od leta 2012 do 2016 kot povračilom izgubljenega zaslužka. Tožnik uveljavlja izplačilo regresa za sporno obdobje iz naslova izgubljenega zaslužka, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari. V skladu z načelom popolne odškodnine iz 169. člena OZ je pri tožniku treba vzpostaviti takšno stanje, kakršno bi obstajalo, če do I. kategorije invalidnosti in posledično izgube zaposlitve pri toženi stranki ne bi prišlo. To velja tudi za regres za letni dopust. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, ki tožniku odreka pravico do regresa z utemeljitvijo, da ne more biti upravičen do regresa za letni dopust, ker ni pridobil pravice do letnega dopusta, kar je seveda posledica poškodbe pri delu, ugotovljene invalidnosti in posledično prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v zadevi Pdp 784/2016 z dne 7. 6. 2017. Glede na to, da bi bil tožnik po normalnem teku stvari v letih 2012 do 2016 upravičen do letnega dopusta, bi bil upravičen tudi do regresa za letni dopust s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

29. Navedeno pomeni, da je zmotno tudi stališče sodišča prve stopnje, da se pri izračunu rente ne upošteva regres za letni dopust. Podlago za presojo zahtevka za povrnitev škode zaradi izgubljenega zaslužka v obliki mesečne rente predstavlja poleg določbe drugega odstavka 174. člena OZ tudi določba tretjega odstavka 168. člena OZ, po kateri se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Pogoj za prisojo denarne rente je, da oškodovanec izgubo dohodka dejansko trpi, o povrnitvi te škode pa se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, ki odseva načelo popolne odškodnine. Glede na navedeno se v obravnavanem primeru mesečna renta določi tudi ob upoštevanju regresa za letni dopust, preračunanega na 1/12 leta. Zato je utemeljen rentni zahtevek tožnika v vtoževanem mesečnem neto znesku 965,00 EUR.

30. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da mu tožena stranka neposredno izplača dohodnino in morebitne prispevke od prisojene neto odškodnine za izgubljeni dohodek. Glede tožnikove davčne oziroma dohodninske obveznosti je treba uporabiti določbo 5. točke 27. člena Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl. - ZDoh-2), iz katere izhaja, da se dohodnina plača tudi od prisojene odškodnine za izgubljeni dohodek. Tožnikova dohodninska obveznost iz tega naslova glede na določbe 15. člena ZDoh-2 nastane šele z izplačilom. Po tretjem odstavku 125. člena ZDoh-2 je plačnik davka oseba, ki izplačuje dohodke, obdavčljive po tem zakonu, v konkretnem primeru tožena stranka. To pomeni, da bo obračun akontacije dohodnine in plačilo v korist javnih prihodkov skladno s 127. členom in ostalimi določbami ZDoh-2 kot izplačevalec obdavčljivega dohodka morala izvesti tožena stranka na podlagi prisojenih neto zneskov.

31. Spremenjen uspeh v tem sporu je narekoval tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Odmerjeni so na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik je, upoštevajoč spremembo pritožbenega sodišča, uspel z 80 %, zato je upravičen do povrnitve stroškov v tem razmerju. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k reševanju zadeve v pritožbenem postopku, saj je bila prvostopenjska sodba I Pd 1944/2009 z dne 10. 12. 2015 razveljavljena iz procesnih razlogov. Zato do povrnitve stroškov te vloge tožnik ni upravičen. Prav tako ni priznalo stroškov fotokopiranja (npr. zdravniških spričeval), ker tožnik ni dokazal, da je bilo treba v ponovljenem postopku izdelati najmanj 100 strani, pri čemer je sodišče prve stopnje predočilo strankam, da v ponovljenem sojenju ne bo izvajalo dokazov v zvezi z obsegom nepremoženjske škode. Drugi odstavek 14. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - ZOdvT) sicer res določa, da odvetnik v sodnem postopku lahko prejme nagrade na vsaki stopnji, pri čemer 19. člen ZOdvT izrecno določa, da nov postopek pred sodiščem nižje stopnje, kateremu je bila zadeva vrnjena v odločanje, predstavlja novo stopnjo. Vendar pa je v opombi št. 3 v tarifi, ki je sestavni del ZOdvT izrecno določeno, da se že nastala nagrada za postopek pred nižjim sodiščem, kateremu je bila zadeva vrnjena v ponovno sojenje, šteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Navedeno pomeni, da tožnik ni upravičen do polne nagrade za postopek v novem sojenju (prim. zadevi pritožbenega sodišča Pdp 394/2012 z dne 16. 5. 2012 in Pdp 321/2013 z dne 22. 5. 2013). Prvostopenjsko sodišče je stroške tožnika torej pravilno odmerilo na 13.187,71 EUR in glede na nov uspeh to znaša 10.550,17 EUR. Stroški tožene stranke so bili odmerjeni na 6.735,67 EUR in glede na uspeh v 20 % deležu to znaša 1.347,13 EUR. Po medsebojnem poračunu mora tožena stranka povrniti tožniku 9.203,04 EUR stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

32. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbi strank zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

33. Stranki sta s pritožbama delno uspeli v sorazmerno majhnem delu glede na vrednost izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krijeta vsaka svoje stroške pritožbe. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, tožnik v skladu s 155. členom ZPP sam krije stroške te vloge.