Jedro

Za uresničitev izločitvene pravice je pravno odločilno, da premoženje stečajnega dolžnika, za katerega se zatrjuje, da ima na njem lastninsko pravico ali drugo pravico nekdo tretji, obstaja v trenutku, ko nastanejo pravne posledice stečajnega postopka, saj se tedaj oblikuje stečajna masa, za katero še ni gotovo, da vsa tudi pravno pripada stečajnemu dolžniku in zgolj na tej stečajni masi je mogoče uveljavljati izločitveno pravico, kar je logična posledica ureditve, da v stečajno maso ne gredo stvari, ki ne pripadajo stečajnemu dolžniku.

Če ob začetku stečajnega postopka torej premoženja, na katerem se uveljavlja izločitvena pravica v stečajni masi stečajnega dolžnika, ni, potem izločitvene pravice ni mogoče niti dejansko niti pravno uresničiti, ker ni kaj izločati, kar drugače povedano pomeni, da mora premoženje po obliki in vrsti obstajati ob začetku stečajnega postopka, med samim stečajnim postopkom pridobljeno premoženje stečajnega dolžnika pa ne more biti več predmet uveljavljanja izločitvene pravice, pa četudi gre za denarna sredstva, saj je to premoženje stečajnega dolžnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 50/2010 z dne 11.4.2012 izreklo: I. Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: 1. Ugotovi se, da ima tožeča stranka izločitveno pravico na denarnih sredstvih v znesku 5.083,50 EUR skupaj z bančnimi obrestmi od nakazila posameznega zneska dalje do dne 8.4.2004, od tega dne dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od celotnega zneska dalje do plačila. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.083,50 EUR skupaj z bančnimi obrestmi od nakazila posameznega zneska dalje do dne 8.4.2004, od tega dne dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od celotnega zneska dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske odločbe dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo, se zavrne. II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 983,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila.

Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi ter toženi stranki naloži v povrnitev vse pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Pritožbene navedbe bodo povzete, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovarjalo.

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank: - tožeča stranka je v stečajnem postopku nad toženo stranko, ki se je začel s sklepom St 19/2004 z dne 8.4.2004 vložila prijavo izločitvene pravice na denarnih sredstvih, tedaj v znesku 1,218.210,00 SIT, sedaj 5.083,50 EUR, skupaj z obrestmi in prijavo denarne terjatve v enaki višini; izločitvena pravica je bila sedaj tožeči stranki prerekana in jo zato uveljavlja s tožbo; tožeča stranka je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki od 25.6.2002 do 1.3.2003 in tožena stranka ji je po sklepu Okrajnega sodišča v Celju Z 00/357 z dne 26.10.2000 (predhodna odredba na predlog upnika A. d.d. v zvezi z nepravnomočno sodno odločbo – sklep o izvršbi I 2000/3501 z dne 27.6.2000) rubila 2/3 njenega osebnega dohodka, ki se je nakazoval na depozitni račun pri B. C., podružnica H. ter na depozitni račun pri K. b. in skupaj je bilo zarubljeno 5.083,50 EUR denarnih sredstev; po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, je tožena stranka zarubljeni denar prenesla na svoj račun in denar ni bil porabljen za poplačilo upnika A.; zarubljena sredstva nedvomno pripadajo tožeči stranki, saj je bila tožena stranka samo shranjevalec sredstev, dokler se ne izpolnijo pogoji, določeni s sklepom Z 00/357, to pa je, do izvršljivosti sodne odločbe izdane v pravdnem postopku na podlagi ugovora, ki ga je podala dolžnica (tožeča stranka) v zadevi I 2000/3501, saj je ta sklep postal pravnomočen v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju II Pg 251/2000 z dne 21.3.2003 in v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cpg 325/2003 z dne 30.6.2004 in s tem je bilo zavarovanje s predhodno odredbo odpravljeno; od takrat dalje je tožeča stranka smela prosto razpolagati z denarnimi sredstvi, ki so ji bila zarubljena; tožena stranka pa je ob začetku stečajnega postopka razpolagala z določenimi denarnimi sredstvi in del teh sredstev ni bil njen in jih je dolžna izročiti tožeči stranki v višini kot se vtožuje; izločitveno pravico je mogoče uveljavljati ne le na individualno določeni stvari (species) temveč tudi na generični stvari (genus), kot je denar, če ne pripada imetniku denarja; tožena stranka je ugovarjala tožbenemu zahtevku in pojasnila, da ob začetku stečajnega postopka tožena stranka ni imela posebnega depozitnega računa in da denarja tožena stranka ob začetku stečajnega postopka ni imela v posesti, tako da je izločitveni zahtevek neutemeljen in je zato izločitvena pravica tožeči stranki prerekana v stečajnem postopku; tožena stranka je res rubila del osebnega dohodka tožeče stranke skladno s sodnim sklepom, vendar teh denarnih sredstev ob začetku stečajnega postopka ni imela na svojem računu; tožeča stranka pravno zmotno zatrjuje, da zarubljena sredstva pripadajo njej, saj je izplačevalec osebnega dohodka kot dolžnikov dolžnik dolžan izvršiti odredbe po sodni odločbi in zarubiti del dohodka ter ta sredstva prenesti na upnika; že zgolj rubež sam pa ima za pravno posledico, da z zarubljeno terjatvijo, to je zarubljeni del osebnega dohodka, dolžnik – delavec ne more več razpolagati, upnik pa na njih pridobi zastavno pravico; tožena stranka meni, da po 131. členu Zakona o prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) tožeči stranki ne gre pravica uveljavljati izločitveno pravico na denarju, ki je genus in ne individualna določena stvar, poleg tega tožeči stranki ni bil rubljen osebni dohodek v vtoževani višini, temveč le v višini 891.914,00 SIT oziroma sedaj 3.721,89 EUR.

Pritožba sicer v celoti kot pravilne sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje da s sklepom Z 00/357 z dne 26.10.2000 ni določen način rubljenja plače tožeče stranke, temveč da se je o načinu rubljenja tožena stranka sama odločila in da je tožena stranka na podlagi navedenega sklepa tožeči stranki obračunala in zarubila plačo v višini 3.721,89 EUR in kot pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da zarubljeni del plače pripada tožeči stranki in da lahko na podlagi tretjega odstavka 10. člena ZPPSL zahteva njeno izločitev(1).

Pritožba pa meni, da je zmoten materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker zarubljena sredstva ob začetku stečajnega postopka nad toženo stranko niso bila v premoženju tožene stranke, ker oblika premoženja v trenutku začetka stečajnega postopka ni pravno odločilna, saj dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ob začetku stečajnega postopka ni imela denarnih sredstev, ne more imeti pravnih posledic na pravico do izločitve denarnih sredstev iz stečajne mase, če se upošteva dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da pa je tožena stranka imela za okrog 1,300.000 EUR vrednosti drugega premoženja in 4,000.000,00 EUR terjatev in ko je (bo) tožena stranka z vnovčenjem tega premoženja ali izterjavo terjatve pridobila denarna sredstva, bo dolžna iz denarnih sredstev izločiti v korist tožeče stranke zarubljeni del plače, ki pripada tožeči stranki.

Pritožbeno sodišče se s takšnim materialno pravnim naziranjem pritožbe ne strinja, saj je potrebo izhajati iz zakonske opredelitve, kaj predstavlja stečajno maso in kaj predstavlja razdelitveno stečajno maso oziroma premoženje, ki gre v stečajno maso.

Stečajna masa se oblikuje z dnem začetka stečajnega postopka in v stečajno maso dolžnika, ki je pravna oseba, gre vse premoženje, ki ga ima dolžnik ob začetku stečajnega postopka ali ga pridobi do zaključka stečajnega postopka in premoženje osebno odgovornega družbenika(2), vendar pa bi zgolj ob upoštevanju te zakonske dikcije stečajno maso torej predstavljalo vse premoženje, ki ga ima dolžnik ob začetku stečajnega postopka.

Da temu ni tako, izhaja iz že citiranega tretjega odstavka 10. člena ZPPSL, da začetek stečajnega postopka ne vpliva na izločitvene (in ločitvene pravice) ali bolj določno iz prvega odstavka 131. člena ZPPSL, ki določno opredeli, da začetek stečajnega postopka ne vpliva na pravice, da se iz stečajne mase izločijo stvari, ki ne pripadajo dolžniku (izločitvene pravice)(3) in tako je s tem določilom konkretizirano določilo drugega odstavka 6. člena ZPPPSL, da gre v stečajno maso vse dolžnikovo premoženje, če ni z zakonom ni drugače določeno in kot je pojasnjeno, drugače določa prav prvi odstavek 131. člena ZPPSL.

Ob upoštevanju zakonske ureditve stečajno maso stečajnega dolžnika predstavlja premoženje, ki stečajnemu dolžniku pravno pripada na podlagi lastninske pravice na stvareh ali zaradi imetništva določenih pravicah in pri tem ni pravno odločilno, da je to premoženje že v celoti v stečajni masi ob začetku stečajnega postopka, saj premoženje, ki predstavlja stečajno maso, lahko pridobi tudi po začetku stečajne ga postopka (prihodki, obresti, ki jih dolžnik ustvari z nalaganjem unovčene stečajne mase; premoženje, pridobljeno z uspelim izpodbijanjem pravnih dejanj, denarna sredstva iz uspešno uveljavljenih odškodninskih zahtevkov; premoženje, ki ga pridobi s poslovanjem med stečajnim postopkom).

Drži, kar trdi pritožba, da se v stečajnem postopku sredstva, ki gredo v stečajno maso, unovčijo s prodajo premoženja in izterjavo terjatev(4) oziroma med stečajnim postopkom se zaradi uvnovčenja stečajne mase oblika premoženja spreminja iz nedenarne oblike v denarno.

Toda za uresničitev izločitvene pravice je pravno odločilno, da premoženje stečajnega dolžnika, za katerega se zatrjuje, da ima na njem lastninsko pravico ali drugo pravico nekdo tretji, obstaja v trenutku, ko nastanejo pravne posledice stečajnega postopka, saj se tedaj oblikuje stečajna masa, za katero še ni gotovo, da vsa tudi pravno pripada stečajnemu dolžniku in zgolj na tej stečajni masi je mogoče uveljavljati izločitveno pravico, kar je logična posledica ureditve, da v stečajno maso ne gredo stvari, ki ne pripadajo stečajnemu dolžniku.

Začetna stečajna masa stečajnega dolžnika je torej tisto premoženje, iz katerega je že izločeno premoženje iz naslova uveljavitve izločitvenih pravic ali pa se z delom začetne stečajne mase ne sme razpolagati do odločitve ali je prerekana izločitvena pravica utemeljena.

Če ob začetku stečajnega postopka torej premoženja, na katerem se uveljavlja izločitvena pravica v stečajni masi stečajnega dolžnika ni, potem izločitvena pravice ni mogoče niti dejansko niti pravno uresničiti, ker ni kaj izločati, kar drugače povedano pomeni, da mora premoženje po obliki in vrsti obstajati ob začetku stečajnega postopka, med samim stečajnim postopkom pridobljeno premoženje stečajnega dolžnika pa ne more biti več predmet uveljavljanja izločitvene pravice, pa četudi gre za denarna sredstva, saj je to premoženje stečajnega dolžnika.

Glede na vse navedeno je povsem pravilna materialno pravna presoja sodišča prve stopnje, da ob izostanku denarnih sredstev pri toženi stranki ob začetku stečajnega postopka, tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati izločitvene pravice na denarnih sredstvih in je zato povsem utemeljena zavrnitev tožbenega zahtevka.

Pritožba je sicer uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje zmotno menilo, da je dokazno breme glede obstoja denarnih sredstev na računu tožene stranke na tožeči stranki, vendar pa je ta pritožbeni očitek prav tako neutemeljen, saj je tožena stranka trdila in dokazala, da denarnih sredstev ob začetku stečajnega postopka v stečajni masi ni imela, če pa je bila tožeča stranka drugačnega mnenja, bi morala to dokazati, vendar pa sedaj ni pritožbeno sporno, da teh denarnih sredstev ni bilo, pritožbene navedbe, da pa je zarubljena denarna sredstva tožena stranka očitno lahko spremenila v drugo obliko premoženja in da jih je lahko uporabila za različne namene, pa so pritožbena novota, za katere tožeča stranka ne pove, zakaj teh navedb ni mogla podati že pred sodiščem prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

Pritožba izrecno ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile, izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so nedvomno jasni in pravilni ter glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravno pravilni.

Pritožba ni izrecno izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) pa ni pokazal kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Določba tretjega odstavka 10. člena ZPPSL glasi: “(3) Začetek stečajnega postopka nima vpliva na pravice, da se iz stečajne mase izločijo stvari, ki ne pripadajo dolžniku (v nadaljnjem besedilu: izločitvene pravice), in tudi na pravice do posebnega poplačila iz določenih stvari oziroma dolžnikovega premoženja (zastavna pravica, pravica poplačila, pravica retencije in druge ločitvene pravice – v nadaljnjem besedilu: ločitvene pravice).” Op. št. (2):

104. člena ZPPSL.

Op. št. (3): Prvi odstavek 131. člena ZPPSL glasi: “Začetek stečajnega postopka ne vpliva na pravice do posebnega poplačila iz določenega dolžnikovega premoženja (zastavna pravica, pravica poplačila, pravica retencije in druge ločitvene pravice) in tudi ne na pravice, da se izločijo stvari, ki ne pripadajo dolžniku (izločitvene pravice).” Op. št. (4): Določba 9. člena ZPPSL.