Jedro

Tožeča stranka, ki zahteva nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin, mora v primeru, ko se korist ugotavlja na podlagi hipotetične najemnine, zatrjevati in dokazati, kako bi nepremičnine, če bi jih dobila v upravljanje in uporabo pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, uporabljala oziroma ekonomsko tržila. Tožena stranka pa mora v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena opredeljeno zatrjevati stroške, ki bi jih imela tožeča stranka z oddajanjem nepremičnin v najem.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v II. točki izreka sodbe tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožečim strankam 333.052,73 EUR, od tega dedičem pokojne J. V. (A. V. in M. V.) 83.263,18 EUR, M. S. 249.789,35 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2012 do plačila, v roku 15 dni, višji tožbeni zahtevek (do 342.573,83 EUR) se zavrne."

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici A. V. povrniti njene pritožbene stroške v znesku 3.118,32 EUR v 15. dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi delnega umika tožbe (glede nadomestila za nemožnost uporabe stanovanj za čas od 1. 11. 2011 do izdaje sodbe) ustavilo postopek (I. točka izreka), s sodbo pa toženi stranki naložilo, da je dolžna tožečima strankama plačati 342.573,83 EUR, od tega J. V. 85.643,76 EUR, M. S. pa 256.930,37 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2012 (II. točka izreka), za čas od 2. 2. 2012 do vrnitve nepremičnine je dolžna plačevati mesečno nadomestilo v višini 2.309,21 EUR, od tega J. V. 577,30 EUR mesečno, M. S. pa 1.731,91 EUR mesečno (III. točka izreka), zavrnilo višji tožbeni zahtevek (za znesek 389.056,24 EUR) (IV. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožečima strankama povrne njune pravdne stroške (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo (II., III. in V. točko izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico.

Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so si razlogi sodbe sami s sabo v nasprotju. Sodba glede temelja zahtevka najprej zaključi, da je podan, v nadaljevanju pa (pravilno) ugotovi, da je pri petih stanovanjih v zemljiško knjigo vpisana M. C., d.o.o. Ta stanovanja zato ne morajo biti predmet zahtevka zoper toženo stranko.

Tožeča stranka glede višine tožbenega zahtevka ni ponudila zadostne trditvene podlage. Pri koristi, ki bi jo tožeča stranka imela, če bi s nepremičnino lahko razpolagala, bi bilo treba upoštevati tudi stroške, povezane z njimi. Glede slednjih tožeča stranka ni ponudila trditev, čeprav je na njej trditveno in dokazno breme.

Tožena stranka je uspela dokazati, da so bila vsa stanovanja zasedena z neprofitnimi najemniki. Neprofitna najemnina je pokrivala stroške, ki jih ima lastnik s stanovanjem, zato tožeča stranka, tudi če bi z njimi lahko upravljala, ne bi imela nobene koristi. Materialno zmotno je zato stališče sodbe, da je tožeča stranka upravičena zahtevati zneske do višine neprofitnih najemnin in bi bilo v tem delu treba tožbeni zahtevek zavrniti. Izračuna sodbe glede stanovanja št. 3 ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba se sklicuje le na povprečne zneske najemnin za druga stanovanja in ne navaja lastnosti in stanja stanovanja št. 3. Neprofitna najemnina se, kot je pojasnil izvedenec, izračuna na podlagi točkovnika za stanovanje, z upoštevanjem dejanskih lastnosti stanovanja.

Tožena stranka poslovnih prostorov od pravnomočnosti denacionalizacije nima v posesti in jih ne more predati tožečim strankam. Slednje niso niti zatrjevale, da bi njihovo izročitev zahtevale. Tožnica M. S. je ob zaslišanju povedala, da izročitve ključev ni zahtevala in se je o njeni izročitvi dogovarjala s stečajno upraviteljico M. T. d.o.o. - v stečaju (ne s toženo stranko), ki jih ima očitno še vedno v neposredni posesti. Zakoniti zastopnik prvotne toženke je ob zaslišanju pojasnil, da so dejanskemu posestniku poslovnih prostorov po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji odpovedali najemno pogodbo, s čimer je tožena stranka izgubila posredno posest nad poslovnimi prostori. Ugotovitev sodbe, da je bila tožeči stranki posest onemogočena, je v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov v spisu, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji je tožena stranka izgubila pravico do upravljanja spornih prostorov in bi morala tožeča stranka doseči izročitev posesti od dejanskega posestnika.

Sodba spregleda, da nepremičnina parc. št. 978/2 predstavlja dvorišče med spornimi stavbami, ki je potrebno za njihovo nemoteno uporabo. Pri ugotavljanju koristi dvorišča je odločalo mimo trditvene podlage tožeče stranke in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Izvedba dokaza z izvedencem pomanjkljive trditvene podlage ne nadomešča. 3. Na pritožbo sta sama odgovorila M. V. in druga tožnica. V identičnih odgovorih pritrjujeta sodbi in predlagata zavrnitev pritožbe. A. V. pa je odgovorila po svoji pooblaščenki. Obrazloženo se je opredelila do pritožbenih očitkov, predlagala zavrnitev pritožbe in zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v uvodu (in izreku) navedlo dediče po umrli prvi tožnici J. V. 6. Sodba tožečim strankam priznava nadomestilo za nemožnost uporabe nepremičnin (petih stanovanj, poslovnih prostorov na nepremičninah parc. št. 977/9 in 977/8 k.o. ... in dvorišču parc. št. 978/2) v skladu z določilom drugega odstavka 72. člena ZDen in za poslovne prostore, ki tožečim strankam niso bili vrnjeni, uporabnino na podlagi 198. člena OZ. Višino nadomestila oziroma uporabnine sodba temelji na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca dr. B. G., ustno in pisno dopolnjenem (dopolnitev št. 1 z dne 31. 3. 2015, dopolnitev št. 2 z dne 11. 11. 2015).

7. Ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zatrjevanega nasprotja v razlogih sodbe glede odločitve o obstoju temelja tožbenega zahtevka za stanovanja. Sodba (12. točka, 25. točka obrazložitve) drugače, kot trdi pritožba, ugotavlja, da stanovanja, ki so bila v lasti M. C. d.o.o. niso bila predmet denacionalizacije in niso predmet tega postopka. Predmet denacionalizacije je bilo pet stanovanj, ki so bila v lasti M. T., d.o.o. (pravne prednice toženke)1. S sodbo (25. točka obrazložitve) je bilo tožečim strankam priznano nadomestilo le za teh pet stanovanj, katerih zavezanka za vrnitev je bila M. T. d.o.o. 8. Ob ugotovitvi, da je odločba o denacionalizaciji postala pravnomočna 11. 8. 2010 in da je bilo tožečim strankam pet stanovanj, za katere je bila zavezanka za vrnitev pravna prednica toženke2, vrnjenih 1. 11. 2011, je zaključek sodbe, da je temelj tožbenega zahtevka za prisojo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe (72. člen ZDen) podan, pravilna. Tožeče stranke so za ta stanovanja, ki imajo status neprofitnih stanovanj, utemeljeno zahtevale plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe za obdobje od uveljavitve ZDen (7. 12. 1991) do njihovega vračila (1. 11. 2011).

9. Po utrjeni sodni praksi v primeru, ko se nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe in upravljanja premoženja (72. člen ZDen) ugotavlja s pomočjo hipotetične najemnine (obravnavani primer), izgubljeno korist predstavlja hipotetična najemnina, zmanjšana za stroške, ki bi v takem primeru bremenili upravičenca. Odmena iz drugega odstavka 72. člena ZDen mora temeljiti na določenih dejanskih okoliščinah, ki izkazujejo, da bi upravičenec konkretno opredeljeno in določeno korist dejansko tudi imel. Upravičenec (v obravnavanem primeru tožeče stranke) je dolžan zatrjevati in dokazati, kako bi nepremičnine, v kolikor bi premoženje dobil v upravljanje in uporabo pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, dejansko uporabljal oziroma ekonomsko izkoriščal. Toženka pa je v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena dolžna opredeljeno zatrjevati stroške, ki bi jih tožeče stranke imele z oddajanjem prostorov v najem, zaradi katerih bi se znižala najemnina oziroma nadomestilo.

10. Po povedanem je zmotno pritožbeno stališče o nezadostno ponujeni trditveni podlagi tožečih strank glede stroškov, ki bi jih imele za nepremičnino zasedeno z neprofitnimi najemniki. Zmotno je tudi njeno stališče, da od neprofitne najemnine tožeče stranke ne bi imele nobene koristi in bi zato moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek glede uveljavljenega nadomestila zaradi nemožnosti uporabe za stanovanja zavrniti že iz tega naslova.

11. Pritrditi pa je pritožbi, da sodba za prisojo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe za parc. št. 978/2 k.o. ... (v naravi dvorišče) nima podlage v trditvah tožečih strank. Na trditveno podlago strank je sodišče vezano (7. člen ZPP), pomanjkljive trditvene podlage pa tudi ni mogoče nadomestiti z izvedenskim mnenjem, na katerega se sodba opira za navedeno nepremičnino.3 Sodba na podlagi izvedenskega mnenja upošteva donose po načelu najgospodarnejše rabe (parkirišča ali nepokrito skladišče, manipulativne površine), čeprav tožeče stranke glede njene uporabe nista ponudili ustreznih trditev. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki pa jo glede na njeno naravo lahko odpravi pritožbeno sodišče samo brez obravnave (prvi odstavek 354. člena ZPP). Toženka višine, ki jo sodba tožečim strankam prisodi ob upoštevanju njihovega solastniškega deleža (2546/10000) in prisilne poravnave,4 v znesku 9.521,10 EUR, ni konkretizirano prerekala. Tožeče stranke za navedeno nepremičnino niso upravičene do nadomestila zaradi nemožnosti njene uporabe, ker niso ponudile trditev o možnosti njene uporabe. Tožbeni zahtevek je zato treba zavrniti še za znesek 9.521,10 EUR.

12. Sodba glede stanovanj materialnopravno pravilno upošteva, da gre za neprofitna stanovanja, spričo česar so tožeče stranke upravičene do (hipotetične) neprofitne najemnine. Ugotovitvi sodbe, temelječi na izvedenskem mnenju, da neprofitna najemnina za stanovanja 5., 6., 7. in 12. za obdobje od 7. 12. 1991 do 1. 11. 2011 znaša 45.939,93 EUR, pritožba ne nasprotuje. Slednja tudi sicer temelji na drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja, zoper katero toženka ni imela (več) pripomb. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev glede določitve nadomestila za stanovanje št. 3, ki ga sodba izračuna upoštevaje izvedensko mnenje (drugo dopolnitev). V sodbi je v zadostni meri, da je mogoč preizkus izračuna, pojasnjen način izračuna (25. točka obrazložitve) in ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba pri izračunu upošteva velikost stanovanja št. 3 (70,45 m2) in povprečno najemnino za vtoževano obdobje za stanovanja št. 5., 6., 7. in 125. Zgolj pavšalno sklicevanje pritožbe, da je treba upoštevati dejanske lastnosti stanovanja na podlagi točkovalnega zapisnika, ne zadošča za dvom v pravilnost izračuna. Izvedenec je pri ugotavljanju neprofitne najemnine za stanovanja 5, 6, 7 in 12 (pritožba ji ne nasprotuje), meddrugim upošteval točkovalne zapisnike6 za ta stanovanja, kot tudi starost objekta (zaradi starosti objekta je najemnine znižal še za 20 %). V povprečni višini najemnine, ki jo kot podlago upošteva sodba, so zato (posredno) upoštevani tudi točkovalni zapisniki. Pritožba pa niti ne ponudi trditev, da bi upoštevanje konkretnih lastnosti stanovanja št. 3 (podatkov zanj ne ponudi) privedlo do nižje neprofitne najemnine.

13. V izvedenem dokaznem postopku ima sodba zadostno podlago za zaključek, da tožečim strankam poslovni prostori še niso bili izročeni v posest. Denacionalizacijska odločba je pravni prednici toženke7 kot zavezanki nalagala njihovo izročitev v posest. Toženka, kot pravilno obrazloži že sodba, ni izkazala, da bi izpolnila ta del obveznosti. Z očitkom protispisnosti ugotovitve sodbe, da posest tožeči stranki ni bila omogočena (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), pritožba v bistvenem izpodbija dokazno oceno sodbe, kar predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni podan.

14. Trditve pritožbe, na katerih slednja gradi neutemeljenost zahtevka za plačilo nadomestila za uporabo poslovnih prostorov oziroma uporabnine zanje, da poslovnih prostorov nima v posesti (neposredno posest ima očitno M. d.o.o. - v stečaju), ne nudijo podlage za razbremenitev toženke. Zakoniti zastopnik M. T., d.o.o. F. G. (na del njegove izpovedbe se sklicuje sama pritožba) je namreč na zaslišanju 10. 3. 2014 sam povedal, da je posest prenesel na M. T. d. o. o. hčerinske družbe, ki so bile v njegovi lasti (M. S. in M. d.o.o.). Pravilno je zato stališče tožečih strank (pripravljalna vloga 25. 3. 2014), da je M. T. d.o.o., s tem zadržala posredno posest. Protispisna je pritožbena trditev, da tožeče stranke niso zahtevale izročitve v posest. V pripravljalni vlogi 25. 3. 2014 (XIII. točka) so tožeče stranke izrecno izpostavile, da si je tožena stranka (njena pravna prednica) zadržala posredno posest in da je izročitev na podlagi pravnomočne denacionalizacijske odločbe zahtevala že začasna skrbnica denacionalizacijskega premoženja odvetnica D. K. Slednja je, kot pravilno izpostavlja odgovor na pritožbo, ob zaslišanju navedeno tudi potrdila. Drugačnega zaključka tudi ne nudi iz celote iztrgan del izpovedbe tožeče stranke M. S., na katerega se pritožba sklicuje.

15. Ker toženka svoje obveznosti ni izpolnila, sodba materialnopravno pravilno tožečim strankam prizna nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe poslovnih prostorov in uporabnino. Prisojeni višini toženka konkretizirano ne ugovarja.

16. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka odpravilo tako, da je izpodbijano sodbo v II. točki njenega izreka spremenilo, zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 9.521,10 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, prisojeni znesek znižalo na 333.052,73 EUR in v skladu s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani na listu "D" IV D 2713/2010 z dne 6. 6. 2011 dedinjam po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu, sedaj dedičem pokojne J. V., prisodilo eno četrtino, dedinji M. S. pa tri četrtine tega zneska. Sicer pa je v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Delna sprememba odločitve ne narekuje stroškovne spremembe, ker le v manjši meri (1 %) vpliva na dosežen uspeh tožeče stranke (od prvotno zahtevanih 731.630,07 EUR je namesto s 342.573,83 EUR uspela z 333.052,73 EUR).

18. Tožena stranka iz enakih razlogov tudi ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, saj je od izpodbijanih 342.573,83 EUR uspela le z zneskom 9.521,10 EUR (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Povrniti pa mora potrebne stroške (155. člen ZPP) za odgovor na pritožbo dedinji J. V. A. V. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) in priglašenim stroškovnikom in znašajo 3.118,32 EUR (nagrada za postopek s pritožbo po tarifni številki 3210 ZOdvT 2.536,00 EUR, pavšalni stroški po tarifni številki 6022 ZOdvT 20,00 EUR, vse povišano za 22 % DDV).

19. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. 1 M. T. d.o.o. je bila 29. 10. 2015 izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni družbi N. d.o.o. (toženka), po Pogodbi o pripojitvi z dne 13. 8. 2015, zato je bil postopek s sklepom 6. 4. 2016 prekinjen in ga je sodišče prve stopnje nadaljevalo s toženko (sklep 10. 5. 2016). 2 Gre za stanovanja št. 3., 5., 6., 7. in 12 stavbe na naslovu M. ulica 4, L. 3 Gre za dvorišče k poslovnim stavbam, kot pravilno izpostavlja pritožba. 4 S sklepom o potrditvi prisilne poravnave nad M. T. d.d., ki je postal pravnomočen 8. 8. 2002, je bilo določeno, da se terjatve upnikov M. T. d.d. na dan 15. 10. 2001 poplačajo v višini 20 %. 5 Gre za stanovanja, ki se nahajajo v isti stavbi. 6 Toženka ni predložila točkovalnih zapisnikov za vsa stanovanja. Tudi za stanovanje št. 3 je predložila le najemno pogodbo (B 145). 7 M. T., d.d., preoblikovana v M. T., d.o.o.