Jedro

Pri tožniku ni podana invalidnost in tudi ni pridobil nobenih pravic iz invalidskega zavarovanja, tako da je treba še nadalje upoštevati, da opravlja delo samostojnega podjetnika pod splošnimi pogoji, to je delo monterja strojnih inštalacij. Ker tega dela tožnik v spornem obdobju ni bil zmožen opravljati niti v skrajšanem delovnem času, je tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca in za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za poln delovni čas zaradi poškodbe izven dela za sporno obdobje utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Odpravi se odločba tožene stranke št. ... z dne 16. 8. 2010, prvostopenjska odločba št. ... z dne 6. 7. 2010 pa v delu, da je tožnik od 17. 7. 2010 dalje zmožen za delo.

2. Tožnik je bil v času od 17. 7. 2010 do 15. 2. 2011 zaradi bolezni začasno nezmožen za delo za polni delovni čas.

3. Toženec je dolžan tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 507,60 EUR v roku 8 dni od izdaje sodbe dalje.“ Toženka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 294,72 EUR v roku 8 dni od izdaje sodbe dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca z dne 6. 7. 2010 in z dne 16. 8. 2010 ter, da se tožniku prizna pravica do začasne zadržanosti od dela za polni delovni čas od 17. 7. 2010 do 15. 2. 2011 in, da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove pravdne stroške.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je pri ocenjevanju tožnikove začasne zadržanosti od dela bistvenega pomena narava dejavnosti, ki jo tožnik, kot samostojni podjetnik opravlja. Tožnik je nosilec dejavnosti monter strojnih inštalacij, vodovoda, centralne in plinske napeljave. Pri tožniku je ugotovljena popolna ruptura rotatorne manšete desno in je omejena aktivna gibljivost v vseh smereh, poleg tega pa je oslabljena moč mišic in ramenskega področja, saj opravljena operacija ni dala želenih rezultatov. Proces tožnikovega zdravljenja še traja in tožnik za opravljanja svojega dela monter strojnih inštalacij ni bil zmožen niti v krajšem delovnem času, kakor izhaja tudi iz mnenja zdravnika toženke D.G.. Tožnik je zmožen za drugo delo, ki se opravlja v višini prsnega koša, z občasnim ročnim premeščanjem bremen do 5 kg v polnem delovnem času, kar izhaja tudi iz omejitev, ki jih je za tožnika opredelila invalidska komisija. Zadržanost od dela zavarovancev se ugotavlja in ocenjuje v skladu s predpisi zdravstvenega zavarovanja, invalidnost in ustrezna kategorija invalidnosti pa v skladu s predpisi s področja pokojninsko invalidskega zavarovanja. Izpodbijana sodba ne more prejudicirati dokončne ugotovitve pristojne invalidske komisije in dokončne odločitve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pritožba meni, da ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), po uradni dolžnosti, niti tiste, ki jih očita pritožba. Je pa sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe toženke z dne 16. 8. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo z dne 6. 7. 2010, s katero je imenovani zdravnik odločil, da je tožnik od 7. 7. 2010 do 16. 7. 2010 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela od 17. 7. 2010 dalje pa zmožen za delo.

Tožnik je v tožbi opredelil tožbeni zahtevek tako, da je uveljavljal odpravo odločb toženke z dne 6. 7. 2010 in z dne 16. 8. 2010, na glavni obravnavi dne 15. 2. 2011 pa je uveljavljal bolniški stalež od 17. 7. 2010 do 15. 2. 2011 za polni delovni čas.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo z listinami, z zaslišanjem tožnika, od osebne zdravnice tožnika je pridobilo podatke v zvezi z odprtjem in zaključkom bolniškega staleža in obiskih tožnika pri njej, imenovanega zdravnika je zaprosilo za dopolnilno mnenje in ga je tudi zaslišalo. Iz dopolnilnega mnenja imenovanega zdravnika (listovna št. 24) izhaja, da tožnik za opravljanje svojega dela monter strojnih inštalacij od 17. 7. 2010 do 15. 2. 2011 ni bil zmožen niti v skrajšanem delovnem času, bil pa je zmožen za drugo delo, ki se opravlja v višini prsnega koša, z občasnim ročnim premeščanjem do 5 kilogramov, v polnem delovnem času in mu je bil bolniški stalež zaključen 16. 7. 2010 ob upoštevanju odločbe podane v invalidskem postopku z dne 3. 9. 2009, ob predpostavki, da tožnik opravlja delo v skladu z omejitvami, podanimi v invalidskem postopku. Enako je imenovani zdravnik izpovedal na glavni obravnavi.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi sklepanja, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 29. 12. 2008 dalje, na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 3. 9. 2009, ki je pravnomočna. Po mnenju sodišča prve stopnje bi moral tožnik upoštevati omejitve invalidske komisije, ugotovljene v invalidskem postopku in je vezan na dokončno odločbo tudi tožnik, ki nastopa hkrati v vlogi delodajalca, kot tudi toženec.

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) vprašanje ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo ureja v določbah 80., 81. in 82. člena. Podrobnejše določbe pa vsebujejo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami). V 232. členu POZZ je določeno, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Poleg osebnega zdravnika sta za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo pristojna še imenovani zdravnik ter zdravstvena komisija. Bistveno za presojo je torej vprašanje, ali je bil tožnik glede na ugotovljeno zdravstveno stanje, v spornem obdobju sposoben opravljati svoje delo. Tožnikovo svoje delo pa je delo, na podlagi katerega je vključen v zavarovanje. Tožnik je vključen v zavarovanje kot samostojni podjetnik po določbi 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik vezan pri svojem delu na odločbo ZPIZ z dne 30. 9. 2009 tako, da ni več zmožen opravljati dela samostojnega podjetnika, to je monterja vodovodne in centralne inštalacije temveč je sposoben za delo 6 ur dnevno na drugem delovnem mestu, kjer ne opravlja dela na višini in nad višino ramenskih sklepov, kjer ni sunkovitih gibov in dvigovanja bremen nad višino ramen in sicer od 29. 12. 2008 dalje.

Iz odločbe ZPIZ z dne 3. 9. 2009, ki je v upravnem spisu toženke izhaja, da je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote ... z dne 12. 2. 2009, s katero je bil zavrnjen zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Navedeno pomeni, da pri tožniku ni podana invalidnost in da ni pridobil nobenih pravic iz invalidskega zavarovanja, torej da je potrebno še nadalje upoštevati, da opravlja delo samostojnega podjetnika pod splošnimi pogoji, to je delo monterja strojnih inštalacij, kar pa tožnik, kakor izhaja iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje od 17. 7. 2010 do 15. 2. 2011 ni bil zmožen niti v skrajšanem delovnem času. Pri tožniku torej ni bila ugotovljena invalidnost in mu tudi niso bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Iz obrazložitve navedene odločbe sicer izhaja, da so potrebne omejitve pri delu ter, da tožnik pod splošnimi pogoji delo samostojnega podjetnika monterja vodovodne in centralne inštalacije ni zmožen opravljati, vendar pa obrazložitev ne postane dokončna in pravnomočna. V tem primeru je torej potrebno pri presoji upoštevati tožnikovo svoje delo, torej delo samostojnega podjetnika monterja vodovodne in centralne inštalacije pod splošnimi pogoji. Sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo tožnikovo svoje delo in je posledično nepravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo dokončno odločbo toženke z dne 16. 8. 2010, odločbo z dne 6. 7. 2010 pa v delu, ki se nanaša na začasno nezmožnost v obdobju od 17. 7. 2010 dalje in razsodilo, da je bil tožnik tudi v navedenem obdobju (od 17. 7. 2010 do 15. 2. 2011) začasno nezmožen za delo za poln delovni čas zaradi poškodbe izven dela. Stroški postopka so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in sodno prakso. Tožniku je bilo po Tarifni št. 3100 priznano 183,30 EUR in po Tarifni številki 3102 169,20 EUR, po Tarifni številki 6002 20,00 EUR, kar skupaj znaša 423,00 EUR, povečano za 20 % DDV je 507,60 EUR. Pritožbeni stroški so odmerjeni v skladu s Tarifno številko 3102 na 225,60 EUR in po Tarifni številki 6002 na 20,00 EUR, skupaj 245,60 EUR. Upoštevajoč 20 % DDV so pritožbeni stroški skupno odmerjeni na znesek 294,72 EUR.