Jedro

Podan je razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je tožnik, ki je imel pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik specialist, zjutraj ob prihodu na delo pred vhodom v stavbo tožene stranke neupravičeno verbalno in fizično napadel pacientko tožene stranke (onkološko bolnico), ki je zunaj kadila. Tožnik je s pacientko govoril s povišanim tonom, jo močneje prijel oziroma jo zgrabil za ramo in jo grobo odrinil, tako da bi pacientka skoraj padla. Takšno ravnanje tožnika je povsem neprimerno in v nasprotju s 37. členom ZDR-1, s čemer je tožnik huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Takšno ravnanje pomeni tudi kršitev varovanja ugleda zdravniškega poklica in skrbi za dobrobit pacientov, kar je v nasprotju z 2. členom Zakona o zdravniški službi (Ur. l. RS, št. 98/1998 in nadalj.) oziroma 1. členom Kodeksa medicinske deontologije Slovenije .

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 10. 2014, na ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2012 še traja, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in ga za čas od 22. 10. 2014 dalje prijaviti v obvezna zavarovanja, mu plačati vse obvezne prispevke od bruto plače v znesku 3.142,54 EUR in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, nato pa mu izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh in pod izvršbo. Poleg tega je zavrnilo tudi del njegovega tožbenega zahtevka za povračilo pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka, vključno s pritožbenimi stroški. V pritožbi navaja, da iz izreka izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja dejanje, ki ga je tožnik storil, njena obrazložitev pa je nejasna. Kršitev, ki jo je tožnik storil, ne more biti hujša kršitev po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik ni niti verbalno niti fizično napadel pacientke A.A., saj pacientka ni utrpela nobene fizične posledice. Izrečeni ukrep tožniku je bil prestrog, čustvena reakcija pacientke pa je bila tudi posledica njenega zdravstvenega stanja. Bistveno je, da zagotovo ni šlo za napad na življenje in telo pacientke. Izjave prič niso identične glede tega, ali je tožnik pacientko tudi porinil ali pa jo je le prijel za ramo. S strani tožnika do verbalnega napada ni prišlo, saj je s pacientko govoril le s povišanim glasom. Isto velja tudi za njegov pogovor z varnostnikom tožene stranke. Prav tako ni niti podan niti obrazložen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Mogoče je sicer, da je tožnik kršil bonton, izpodbijana sodba pa ni obrazložena glede tega, zakaj je zaradi tega porušeno zaupanje delodajalca v tožnika. Prav tako ni nikjer pojasnjeno, kakšno materialno ali moralno škodo je utrpel delodajalec. Sodišče prav tako ni upoštevalo, da tožnik še nikoli prej ni kršil delovnih obveznosti. Tožena stranka se je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v postopku sklicevala na 34. člen ZDR-1, ob tem pa ni navajala, kako je konkretno ravnanje tožnika poseglo v vestno opravljanje zdravniškega dela in dana navodila delodajalca. Zagotovo je pretirana ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile priče ob dogodku šokirane, saj analiza dogajanja, kot ga priče opisujejo, tega ne potrjuje. Tožnik do pacientke ni bil žaljiv in je ni zmerjal, z njo je govoril le v povišanem tonu. Tudi pri varnostniku ni šlo za verbalni napad. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikove argumente glede njegovega dojemanja kajenja in posledic kajenja. Dejstvo je, da zdravljenje rakavih obolenj predstavlja eno najdražjih oblik zdravljenja in tudi temu ustrezno obremenjuje zdravstveno blagajno. Z dopuščanjem kajenja med zdravljenjem tako bolnišnica sama dopušča zmanjšano uspešnost zdravljenja raka in s tem neracionalno rabo javnega premoženja. Opozorilo bolniku, ki se zdravi zaradi raka, samo po sebi ne pomeni nujno neprimernega ravnanja osebja. Pomembno je izpostaviti, da je pacientka kadila neposredno pred znakom „prepovedano kajenje“. Nerazumljivo je, da delodajalec dopušča takšno obnašanje in da ne poskrbi za zaščito svojih zaposlenih, pacientov in obiskovalcev, ki morajo mimo kadilca, ko ta kadi na neprimernem mestu. Vsega tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri svoji odločitvi o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi morala tožena stranka kot predhodno vprašanje nujno rešiti vprašanje, ali prostor, kjer je prišlo do spornega dogodka, sploh sodi v pristojnost oziroma v delokrog tožene stranke oziroma ali ga je šteti kot prostor delodajalca, v katerem se izvaja zdravniška služba v smislu sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega se dogodek ni zgodil pri delu ali v zvezi z opravljanjem dela. Zdravniške službe namreč po pogodbi o zaposlitvi zaposleni ne izvajajo izven prostorov onkološkega inštituta. Pacienta A.A. tudi ni bila pacientka tožnika, zato je očitno, da je tožena stranka primer neupravičeno obravnavala in tudi nezakonito izrekla izredno prenehanje delovnega razmerja. Tožnik tudi ni kršil 37. člen ZDR-1, saj ni bila izkazana nobena materialna ali moralna škoda. Tožena stranka ni plačala nobene odškodnine zaradi tožnikovega ravnanja, dogodek ni bil objavljen v medijih, javnost z njim ni bila seznanjena. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo tudi na kršitev 1. člena Kodeksa medicinske etike in 1. člena Zakona o zdravniški službi, pri čemer pa sta navedeni določbi tako splošni, da ju ni mogoče uporabiti za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni tehtalo med dogodkom, ki se je zgodil in izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Posledica dogodka je bistveno hujša od dogodka, čeprav dejstva tega ne opravičujejo. Nobenega dvoma ni, da je tožnik ravnal v nasprotju s pravili lepega vedenja, dejstvo pa je tudi, da je bil tožnik znan po tem, da je nasprotnik kajenja in da je pacientka kadila neposredno pred znakom „prepovedano kajenje“. Tožena stranka ni naredila ničesar, da bi kajenje na takem mestu preprečila. Tožnik je pacientko opomnil in ji pokazal znak za prepoved kajenja, pri tem je ni razžalil niti poškodoval, zato je ukrep, ki ga je tožena stranka zoper njega sprejela, nezakonit. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožnika in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik bistvene kršitve določb postopka v pritožbi uveljavlja le pavšalno in neobrazloženo), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka tožniku sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v roku iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), da mu je pred tem omogočila zagovor, upoštevaje zakonsko določen rok (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), da je tožnik kršitev, ki mu je bila očitana v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dne 26. 9. 2014 dejansko storil in da je bil za zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. S temi ugotovitvami soglaša tudi pritožbeno sodišče. 7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik, ki je imel pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik specialist, dne 26. 9. 2014 zjutraj ob prihodu na delo pred vhodom v stavbo tožene stranke neupravičeno verbalno in fizično napadel pacientko tožene stranke A.A., ki je zunaj kadila. Tožnik je s pacientko govoril s povišanim tonom, jo močneje prijel oziroma jo zgrabil za ramo in jo grobo odrinil, tako da bi pacientka skoraj padla. Tožnik je sicer izpovedal, da se je pacientke le dotaknil s kazalcem, da bi ji pokazal, kje je pepelnik in kje lahko kadi, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb zaslišanih prič in na podlagi prijave dogodka, ki jo je zakonitemu zastopniku tožene stranke podal pacientkin mož (B5), utemeljeno zaključilo, da je tožnik pacientko dejansko močneje prijel in grobo odrinil. Poleg tega je ugotovilo, da je tožnik ob tem dogodku (kar je bil prav tako predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) neupravičeno verbalno napadel tudi vratarja tožene stranke, češ da bi moral opozarjati paciente, da ne smejo kaditi pred stavbo tožene stranke. Zgoraj opisano ravnanje tožnika je bilo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča povsem neprimerno in v nasprotju s 37. členom ZDR-1, s čemer je tožnik huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

8. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik to kršitev storil z najtežjo stopnjo krivde, torej naklepoma. Sporno ravnanje tožnika je pomenilo tudi kršitev varovanja ugleda zdravniškega poklica in skrbi za dobrobit pacientov, kar je v nasprotju z 2. členom Zakona o zdravniški službi (Ur. l. RS, št. 98/1998 in nadalj.) oziroma 1. členom Kodeksa medicinske deontologije Slovenije (B8). Te ugotovitve izhajajo tudi iz obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9. Kot je bilo že omenjeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil tudi 37. člen ZDR-1, ki nalaga delavcu, da se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo, ali bi lahko škodovala poslovnim odnosom delodajalca. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tožnikovo ravnanje moralno škodovalo ugledu tožene stranke in s tem njenim poslovnim interesom. Pacientka, ki je bila deležna fizičnega in verbalnega napada tožnika, je bila ob tem prestrašena in šokirana, šokirani sta bili tudi bolniški strežnici, ki sta bili očividki tega dogodka, sporni dogodek pa je povzročil tudi zgroženost in razburjenje ostalih zaposlenih na oddelku. Ta dogodek je pustil negativne posledice tudi na pacientki, saj je njen mož povedal, da je imela po dogodku dalj časa travme, da se ni več hotela udeleževati zdravljenj oziroma da pred zdravljenji s kemoterapijo ni spala cele noči. Poleg tega se je pacientki in njenemu možu zaradi tožnikovega ravnanja osebno in tudi dvakrat v pisni obliki (B7) opravičil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke. Glede na navedene ugotovitve so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, s katerimi skuša smiselno minimalizirati sporno ravnanje in njegove posledice. Pri tem je povsem irelevantno, da A.A. ni bila tožnikova pacientka, saj to dejstvo na ugotovljeno hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti delovnega razmerja, ki jo je storil tožnik, nima odločilnega pomena.

10. Po zaključku pritožbenega sodišča so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da ni šlo za kršitev 37. člena ZDR-1, ker tožena stranka zaradi spornega dogodka ni plačala nobene odškodnine oziroma ker z dogodkom ni bila seznanjena javnost. Delavčevo ravnanje je namreč glede na 37. člen ZDR-1 škodljivo že v primeru, če bi lahko materialno ali moralno škodovalo poslovnim interesom delodajalca, pogoj možnosti nastanka moralne škode poslovnim interesom delodajalca pa je bil prav gotovo izpolnjen. Če bi dogodek prišel v javnost (npr. objava v medijih, …), bi to vrglo slabo luč na toženo stranko kot institucijo, ki se ukvarja z zdravljenjem pacientov, zbolelih za rakom, to bi vplivalo na zmanjšanje ugleda tožene stranke in s tem na njene poslovne interese. Ob tem je treba poudariti, da je sporni dogodek tudi dejansko imel negativen vpliv na pacientko in zaposlene delavce pri toženi stranki, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

11. Sodišče prve stopnje je nadalje utemeljeno ugotovilo tudi, da je bil za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Tožena stranka je namreč že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaključila, da se od tožnika kot zdravnika pričakuje, da bo spoštoval paciente, ostale zaposlene oziroma njihove pravice in svoboščine, kar je bistveni pogoj za zaupanje javnosti v toženo stranko kot institucijo, ki se ukvarja z zdravljenjem najtežjih bolezni in s tem nujen pogoj za uspešno opravljanje dela.

12. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita tako iz formalnega kot tudi iz vsebinskega vidika. Podana je bila po postopku, kot ga določa ZDR-1 (bila je pravočasna, tožniku je bil omogočen zagovor, izredna odpoved je bila ustrezno obrazložena), s svojim spornim ravnanjem je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti delovnega razmerja, nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki pa ob upoštevanju zgoraj omenjenih okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka.

13. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker iz njenega izreka ne izhaja dejanje, ki ga je tožnik storil. ZDR-1 namreč ne določa, da mora delodajalec v izreku izredne odpovedi (ZDR-1 ne določa niti sestavin odpovedi) opisati dejanje oziroma ravnanje delavca, ki je podlaga za to odpoved. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v obrazložitvi izredne odpovedi podrobno opisala sporno tožnikovo ravnanje dne 26. 9. 2014, ga pravno okvalificirala, opredelila vrsto kršitve in ugotovila ter opisala obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki mora biti podan, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. To pa pomeni, da je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožnika, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je neobrazložena oziroma nejasna.

14. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je kršitev, ki jo je storil tožnik, pomenila hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti delovnega razmerja in da je tožnik to kršitev storil naklepno. Za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil torej podan zakonit razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato so drugačne pritožbene navedbe tožnika (da ni šlo za hudo kršitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prehuda sankcija za storjeno kršitev), neutemeljene. Neutemeljen je tudi njegov pritožbeni očitek, da ni niti verbalno niti fizično napadel paciente, saj iz dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje izhaja prav nasprotno. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da pacientka ni utrpela nobene fizične poškodbe, ni odločilnega pomena za pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je do fizičnega in verbalnega napada na pacientko s strani tožnika dejansko prišlo. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku sicer niti ni bilo očitano, da bi posledice njegovega fizičnega napada pacientka utrpela kakršnekoli fizične poškodbe, tega pa ni ugotovilo niti sodišče prve stopnje.

15. V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, da naj bi bila čustvena reakcija pacientke tudi posledica njenega zdravstvenega stanja, pritožbeno sodišče zaključuje, da je potrebno biti pri načinu komuniciranja s pacienti, ki se zdravijo za hudimi oblikami bolezni na onkološkem inštitutu, še bolj pazljiv in uporabljati primeren način sporazumevanja (tudi zaradi psihičnih pritiskov, ki jih doživljajo ti pacienti zaradi negotovega izida zdravljenja). Tožnik v pritožbi sicer utemeljeno navaja, da opozorilo bolnika, ki se zdravi za rakom, na posledice kajenja, samo po sebi ne pomeni nujno neprimernega ravnanja osebja. Kolikor pa je takšno opozorilo izrečeno s povišanim glasom in če ga spremlja še fizični kontakt s pacientom (kot je bilo tudi v konkretnem primeru), je takšno ravnanje osebja tudi po prepričanju pritožbenega sodišča povsem neprimerno in nedopustno. Ta pritožbena navedba tožnika pa je nadalje neutemeljena zato, ker je tudi iz izpovedb zaslišanih prič razvidno, da je ravnanje tožnika povzročilo tudi šokiranost, zgroženost oziroma razburjenost očividcev dogodka in tožnikovih sodelavcev na oddelku. To pa pomeni, da tožnik niti s sklicevanjem na zatrjevano pretirano čustveno reakcijo pacientke ne more uspešno zmanjšati teže storjene hujše kršitve delovne oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je povzročil s svojim nepravilnim in neprimernim ravnanjem.

16. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da v izpodbijani sodbi ni obrazloženo, zakaj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki niti do izteka odpovednega roka. Do pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 se je namreč sodišče prve stopnje opredelilo v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in obstoj tega razloga za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojalo tudi glede na obrazložitev te izredne odpovedi. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožnika, da izjave prič glede samega dogodka niso povsem identične. Logično je, da priči, ki sta bili očividki spornega dogodka, tega dogodka nista opisali z enakimi besedami, iz njunih izpovedb pa jasno izhaja, da je tožnik s pacientko govoril s povišanim glasom, da jo je prijel za ramo in jo odrinil, tako da se je ta opotekla in da bi skoraj padla. Prav tako so nebistvene pritožbene navedbe tožnika, da s svojim ravnanjem ni nikogar ubil, poškodoval oziroma mu pokvaril zdravja, saj mu tožena stranka takšnih posledic njegovega ravnanja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ni očitala.

17. S pritožbeno navedbo tožnika, da se je dogodek zgodil izven delovnega mesta in da ni bil v zvezi z delom, tožnik smiselno zatrjuje, da njegovo ravnanje ne pomeni kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Takšno razlogovanje tožnika ni pravilno. Tožnik se je do pacientke neprimerno obnašal v času prihoda v službo, pred stavbo tožene stranke, s tem ravnanjem je gotovo škodoval moralnemu ugledu tožene stranke, tako da je treba to njegovo ravnanje šteti kot kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, da pred tem ni nikoli kršil pogodbenih obveznosti oziroma da je izrečena sankcija prehuda, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima delodajalec možnost podati delavcu izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi v primeru, če gre za prvo hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo stori delavec, če oceni, da je ta kršitev takšne narave, da je za njeno sankcioniranje primerno podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (ob pogoju iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1). Ker je tožena stranka vse navedeno ugotovila, pravilnost te ugotovitve pa potrjujeta tako sodišče prve stopnje kot tudi pritožbeno sodišče, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi glede na navedeno zakonita.

18. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika (ki se nanašajo na škodljivost kajenja, na zatrjevano premajhno angažiranost tožene stranke glede preprečevanja kajenja, …) ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlog niti ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.