Jedro

Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožnica upravičena zahtevati od toženke vrnitev prejetih sredstev za spodbujanje tujih neposrednih investicij ter da za vložitev tožbe ni potrebovala nobene posebne odobritve ali pooblastila Ministrstva.

Kot pravilno poudarja tožnica, je za presojo, kateri subjekt je upravičen uveljavljati zahtevek na vračilo denarnih sredstev, ki jih je toženka prejela na podlagi Pogodbe o sofinanciranju, ključno, da gre za pogodbeno razmerje med pravdnima strankama. V tem razmerju, četudi pogodba vsebuje določene javnopravne elemente, Ministrstvo ni vključeno, zato ne more biti subjekt vrnitvenega zahtevka iz 8. člena Pogodbe o sofinanciranju v primeru neizpolnitve te pogodbene obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 1.393,54 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 377.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2008 dalje do plačila in 252.450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2008 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 12.077,22 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev ali podredno spremembo sodbe. Navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo in presojalo njenega ugovora o pomanjkanju aktivne legitimacije tožeče stranke, ki ga je uveljavljala že v odgovoru na tožbo in zanj navedla podrobne razloge. Nanje se sklicuje tudi v pritožbi in v zvezi s tem poudarja, da je tožeča stranka kot izvajalska institucija Ministrstva za gospodarstvo z njim sklenila pogodbo o financiranju izvajanja javnega razpisa za spodbujanje tujih neposrednih investicij v Republiki Sloveniji v obdobju 2007-2008 (pogodba JAPRI), ki jo je po vsebini šteti za mandatno – komisijsko pogodbo. Tožeča stranka je zato opravljala tuj posel v svojem imenu, vendar za račun naročnika – komitenta, zaradi česar imajo ravnanja ministrstva učinek tudi na pravdni stranki. Tožeča stranka je pridobivala sredstva za delovanje tudi na podlagi navedene pogodbe z ministrstvom in je bila torej za svoje delo plačana, kar je lastnost mandatne pogodbe. Napačna je ugotovitev sodišča, da je imelo ministrstvo v odnosu do agencije zgolj določene nadzorne funkcije. V razmerju do JAPRI je imelo kot naročitelj vlogo gospodarja posla, ki je upravičen dajati navodila, prevzemnik posla pa jih je dolžan upoštevati. Pritožnica vztraja, da je v dopisu ministra A. A. z dne 18. 9. 2014 jasno navodilo tožnici, da spoštuje odločitev ministrstva, svojega naročnika, v zvezi z obveznostmi tožene stranke. Prezrto je tudi dejstvo, da bi morala tožnica ukrepati takoj, ko je pismo prejela, a je tožbo vložila šele januarja 2019. V zvezi s spornimi določili pogodbe o sofinanciranju pritožnice je v konkretnem primeru izpolnjena predpostavka za uporabo pravnega pravila razlage nejasnih določil v korist stranke, ki pogodbe ni pripravila. Pravdni stranki se o vsebini pogodbenih določil nista pogajali, nista jih usklajevali, temveč sta pogodbo sklenili s tako vsebino, kot jo je pripravila in predlagala tožnica. Sodišče bi moralo nejasne določbe glede vsebine pogodbene obveznosti tožene stranke v primeru „novih delovnih mest“ in „novih neto zaposlitev“ razlagati v korist toženke. Toženka je svoje pogodbene obveznosti izvajala v skladu z namenom in cilji javnega razpisa, ker jih je tako razumela. Predložila je dokazila o ustvarjanju novih delovnih mest, kot tudi dokazila o novih zaposlitvah, ki so bile ustvarjene v zvezi z izvedeno investicijo. Sodba opira ugotovitev, da je toženka razumela pogodbo tako, kot jo tolmači tožnica, na kup zapisnikov sestankov, ki jih toženka ne šteje za verodostojen dokaz. Glede izpolnitve pogodbene obveznosti ustvariti 120 novih delovnih mest je toženka predložila vrsto dokazov, koliko novih mest je ustvarila z agencijskimi delavci pri njihovih delodajalcih. Delavci, katerih delo so posredovali delodajalci za posredovanje delovne sile oziroma agencije, so se lahko pri teh agencijah zaposlili zato, ker je njihovo delo potrebovala toženka. Smiselno enako kot za agencijske delavce velja tudi za podizvajalce. Tudi v primeru delavcev sestrske družbe B. je toženka v cilju izvajanja javnega razpisa in pogodbe smela svojo proizvodnjo organizirati tako, da je njen del prenesla na drugo, v konkretnem primeru sestrsko družbo. Če ne bi bilo izvedene investicije in diverzifikacije, bi lahko delavci delo izgubili. Zato pomenijo povečano število delovnih mest in zaposlitev v regiji zaradi izvedene investicije.

3. Tožeča stranka se je v odgovoru na pritožbo vsebinsko opredelila do vseh pritožbenih trditev in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zahteva od toženke vrnitev zneska 630.000,00 EUR, ki ga je njena pravna prednica Javna agencija RS za podjetništvo in tuje investicije (JAPTI) v dveh obrokih plačala toženki na podlagi dne 19.2.2008 sklenjene Pogodbe št. 0/2008 o sofinanciranju dela upravičenih stroškov (v nadaljevanju Pogodba o sofinanciranju) in kasnejšega Aneksa št. 1 k tej pogodbi (v nadaljevanju Aneks). Toženka je pridobila pravico do spodbude v znesku 630.000,00 EUR na podlagi izbire v postopku javnega razpisa za spodbujanje tujih neposrednih investicij v letih 2007 in 2008 ter sklepa o odobritvi spodbude. Tožnica zahteva vračilo zaradi kršitve pogodbeno dogovorjene obveznosti toženke iz 8. člena Pogodbe o sofinanciranju, da bo v treh letih od datuma podpisa te pogodbe v okviru investicije ustvarila 120 novih delovnih mest oziroma da bo (po določbi 2. člena Aneksa) najkasneje v šestih letih od datuma podpisa pogodbe ustvarila 120 novih delovnih mest, pri čemer se povečanje števila novih delovnih mest ugotavlja kot neto povečanje števila zaposlenih v primerjavi s povprečjem zadnjih 12 mesecev pred podpisom pogodbe, iz česar izhaja, da bo imela najkasneje v roku šestih let od podpisa pogodbe najmanj 599 zaposlenih. Toženka najprej ugovarja pomanjkanje aktivne legitimacije tožnice za vložitev tožbe, ker meni, da je kot izvajalska institucija Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju Ministrstvo) izvajala pravne posle v obravnavanem primeru in torej sklenila pogodbo s toženko sicer v svojem imenu, vendar za račun Ministrstva, ker gre v odnosu med njima za mandatno – komisijsko razmerje. Toženka nadalje ugovarja zahtevku tudi zato, ker meni, da je v celoti izpolnila pogodbeno obveznost o dogovorjenem številu neto novih zaposlitev, pri čemer meni, da so določila pogodbe v tem delu nejasna in bi se morala razlagati v njeno korist. Pri navedenih ugovorih toženka vztraja tudi v pritožbi.

6. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožnica upravičena zahtevati od toženke vrnitev prejetih sredstev za spodbujanje tujih neposrednih investicij ter da za vložitev tožbe ni potrebovala nobene posebne odobritve ali pooblastila Ministrstva.

7. Na vprašanje, kdo lahko utemeljeno uveljavlja tožbeni zahtevek ter proti komu, daje odgovor materialno pravo. Zato je presoja aktivne in pasivne legitimacije materialnopravno vprašanje. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno ugotovilo (v točkah 11 do 22 obrazložitve) vlogo in pristojnosti tožnice (oziroma njene pravne prednice) v postopku dodeljevanja sredstev za spodbujanje tujih neposrednih investicij. Tožnica je javna agencija, ki je pri izvajanju svojih nalog samostojna. Kot pravna oseba javnega prava nastopa v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun. Navedeno izhaja iz določb Zakona o javnih agencijah (ZJA) in še podrobneje iz Sklepa o ustanovitvi tožnice (priloga A21), ki jih je že prvostopenjsko sodišče v celoti povzelo in pravilno upoštevalo. Enako pravilno je povzelo in uporabilo določbe v času sklenitve Pogodbe o sofinanciranju veljavnega Zakona o spodbujanju tujih neposrednih investicij in internacionalizacije podjetij (ZSTNIIP) ter Uredbe o finančnih spodbudah za tuje neposredne investicije, ki podrobneje urejajo cilje in oblike spodbud za investicije ter pogoje in merila ter postopek za dodeljevanje spodbud. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v pravilnost stališča prvostopenjskega sodišča, da je dodeljevanje spodbud za tuje investicije na podlagi javnega razpisa z zakonom ter uredbo določena izvirna naloga javne agencije oziroma tožnice ter da navedeno izhaja tudi iz določil pogodbe JAPTI-07/08-0000-MKŠ (Pogodba JAPTI), sklenjene 18. 4. 2007 med tožnico in Ministrstvom za gospodarstvo. S to pogodbo sta se pogodbeni stranki dogovorili, da finančna sredstva za izvajanje javnega razpisa za finančne spodbude za tuje neposredne investicije zagotovi Ministrstvo za gospodarstvo iz proračunskih sredstev, tožnica pa bo, skladno s 4. in 6. členom pogodbe, pripravila besedilo javnega razpisa in razpisne dokumentacije za spodbujanje tujih neposrednih investicij v letih 2007 in 2008, imenovala ocenjevalno komisijo, podeljevala finančne spodbude na osnovi pogodbe o dodelitvi spodbud, ki jih sklene s projektnim podjetjem ter opravljala nadzor nad izvajanjem in poročanjem o izvajanju investicije projektnega podjetja. Tožnica se je zavezala, da bo predmet pogodbe izvedla strokovno, vestno in kvalitetno ter v skladu z veljavno zakonodajo. Pritrditi je treba stališču sodbe, da je imelo Ministrstvo v razmerju do javnih agencij zgolj funkcijo nadzornega organa ter da sporne Pogodbe o sofinanciranju po vsebini ni mogoče razumeti tako, kot trdi toženka, namreč kot mandatno oziroma komisijsko pogodbo, v kateri bi imela pravna prednica tožnice v razmerju do Ministrstva zgolj vlogo prevzemnice posla.

8. Glede pravne podlage za presojo vsebine Pogodbe o sofinanciranju, ki sta jo pravdni stranki sklenili na podlagi javnega razpisa, je prvostopenjsko sodišče pravilno opozorilo na stališče sodne prakse1, po katerem je treba upravni postopek, ki teče na podlagi javnega razpisa in ki ob izpolnitvi razpisnih kriterijev lahko pripelje do sklepa o izbiri, ločiti od sklenitve pogodbe o sofinanciranju. Javni razpis, postopek izbire na javnem razpisu in sklenitev pogodbe o sofinanciranju ne pomenijo enega samega (enotnega) pravnega posla. Z uspehom na javnem razpisu prijavitelj pridobi možnost sklenitve pogodbe o sofinanciranju, ki sicer vsebuje določene javnopravne elemente, vendar pa se zanjo (ob odsotnosti posebne ureditve) uporablja splošno pogodbeno pravo, torej določbe Obligacijskega zakonika2. Kot pravilno poudarja tožnica, je za presojo, kateri subjekt je upravičen uveljavljati zahtevek na vračilo denarnih sredstev, ki jih je toženka prejela na podlagi Pogodbe o sofinanciranju, ključno, da gre za pogodbeno razmerje med pravdnima strankama. V tem razmerju pa, četudi pogodba vsebuje določene javnopravne elemente, Ministrstvo ni vključeno, zato ne more biti subjekt vrnitvenega zahtevka iz 8. člena Pogodbe o sofinanciranju v primeru neizpolnitve te pogodbene obveznosti. Toženka nima prav, ko v pritožbi vztraja, da naj bi bila tožnica samostojna zgolj pri izvajanju njenih nalog, določenih v 7. členu Sklepa o ustanovitvi in da zgolj te izvaja v svojem imenu in za svoj račun, medtem ko pri opravljanju strokovnih nalog za državne organe opravlja posle v svojem imenu in za račun Ministrstva. Argumenti tožnice o tem niso prepričljivi in jih je že sodišče prve stopnje s pravilnimi razlogi zavrnilo. Ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije tožnice za vložitev tožbe je zato pravilno zavrnjen.

9. Glede dopisa z dne 18. 9. 2014 (priloga B4)3 je sodišče prve stopnje ocenilo, da gre za neobvezujoče mnenje takratnega ministra A. A., ki ga tožnica glede na svojo pravno samostojnost in dejstvo, da Ministrstvo ni bilo pogodbena stranka pogodbe, ni bilo dolžno upoštevati. Pritožbeno sodišče soglaša, da mnenje v dopisu ministra ne učinkuje na pogodbeno razmerje med pravdnima strankama. V zvezi s tem toženka očita tožnici različno oziroma drugačno ravnanje glede sprejemanja navodil Ministrstva v zvezi z vračilom obveznosti v drugih pogodbenih razmerjih (pri drugih prejemnikih spodbud), kar pa tudi ne vpliva na odločitev v konkretni zadevi. Enako nima pomena tudi dejstvo, kdaj je tožnica vložila tožbo in ali je terjatev izkazovala v svojih poslovnih listinah.

10. Pogodbene obveznosti toženke iz 8. člena Pogodbe o sofinanciranju v zvezi z Aneksom št. 1 k Pogodbi so po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča sledeče: toženka se je zavezala, da bo v treh letih od datuma podpisa v okviru investicije ustvarila 120 novih delovnih mest, pri čemer je bilo določeno, da se povečanje števila novih delovnih mest ugotavlja kot neto povečanje števila zaposlenih v primerjavi s povprečjem zadnjih 12 mesecev pred podpisom pogodbe; s sklenitvijo Aneksa št. 1 k Pogodbi o sofinanciranju sta pravdni stranki spremenili besedilo prvega odstavka 8. člena Pogodbe o sofinanciranju tako, da sta triletni rok za ustvarjanje 120 novih delovnih mest podaljšali na šestletni rok od datuma podpisa Pogodbe o sofinanciranju, pri čemer je ostal način ugotavljanja povečanja števila novih delovnih mest enak, dodano pa je bilo, da bo imel prejemnik najkasneje v roku šestih let od podpisa Pogodbe najmanj 599 zaposlenih. Temeljni namen pogodbe je ostal enak, kot v javnem razpisu, in sicer privabljanje tujih investitorjev k investiranju na območju Republike Slovenije, da bi se v okviru investiranega projekta doseglo odprtje 1000 novih delovnih mest v obdobju treh let od zaključka razpisa. Glede toženkine obveznosti ustvariti nova delovna mesta Pogodba o sofinanciranju in Aneks res vsebujeta različna izraza „120 novih delovnih mest“ ter „120 novih neto zaposlitev“, kar pa ne pomeni nejasnosti pogodbenih določil, saj imata obe označitvi pogodbene obveznosti glede na vsebino pogodbe kot celote in vsebino javnega razpisa enoten pomen. Sicer pa je toženka sama v polletnih poročilih tožnici poročala o novih zaposlitvah oziroma o novih delavcih v delovnem razmerju, ki so se zaradi obravnavanega investicijskega projekta zaposlili pri njej in ji ni poročala o novih zaposlitvah v drugih podjetjih. Tudi iz komunikacije med pravdnima strankama izhaja, da se je toženka zavedala, da je njena obveznost po Pogodbi o sofinanciranju zaposliti 120 novih delavcev v lastnem podjetju. Na podlagi navedenih ugotovitev je prvostopenjsko sodišče zavzelo pravilno stališče, da so bila pogodbena določila o vsebini pogodbene obveznosti toženke jasna in razumljiva, namreč, da mora ustvariti nove zaposlitve v svojem lastnem podjetju in ne pri kakšnem drugem subjektu. Pritožbeno sodišče obširnim in vsebinsko pravilnim razlogom sodbe nima česa dodati. V pritožbi ponovljene trditve toženke o nejasnosti pogodbenih določil so zato neutemeljene.

11. Pogodba o sofinanciranju, dopolnjena z Aneksom, jasno določa, da se je toženka zavezala v roku šestih let v svojem podjetju zaposliti 120 novih delavcev, kar pomeni v pogodbeno dogovorjenem roku najmanj 599 zaposlenih. Toženka te obveznosti po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ni uspela realizirati niti do polovice vseh dogovorjenih neto zaposlitev, saj je imela na dan 19. 2. 2014 zaposlenih le 441 delavcev. Toženka kljub temu vztraja, da je Pogodbo o sofinanciranju izpolnila zato, ker je v šestih letih od njene sklenitve ustvarila 678 delovnih mest, povezanih z investicijo, a je že prvostopenjsko sodišče te trditve zavrnilo in odločitev v tem delu tudi pravilno utemeljilo. Toženka je namreč zatrjevala in dokazovala izpolnitev pogodbene obveznosti z zaposlitvami delavcev v drugih pravnih osebah, in sicer zaposlenih v družbi B., d.o.o., agencijskih delavcev in delavcev, zaposlenih pri zunanjih izvajalcih (podizvajalcih) ter delavcev invalidov, zaposlenih v invalidskih podjetjih. Pri vseh navedenih gre za delavce, ki jih ni zaposlila toženka in četudi so zanjo opravljali določena dela, s tem ni izpolnila pogodbene obveznosti. Sklicevanje pritožbe na dejstvo, da so se agencijski delavci pri agencijah zaposlili zato, ker je njihovo delo potrebovala toženka zaradi izvedene nove investicije, pri čemer smiselno enako velja tudi za delavce pri podizvajalcih, ne pomeni pravilne izpolnitve pogodbene obveznosti. Tudi glede zaposlitve delavcev v sestrski družbi B., d.o.o., je prvostopenjsko sodišče v pritožbi ponovljene očitke toženke argumentirano zavrnilo v točkah 62 do 66 obrazložitve. Med ostalim je pravilno poudarilo, da bi se novo zaposleni delavci v tej družbi glede na določbo drugega odstavka 3. člena Pogodbe o sofinanciranju sicer načeloma lahko upoštevali pri številu novo ustvarjenih delovnih mest, če bi toženka izkazala, da je bila tudi ta družba vključena v sofinanciranje. Toženka pa ni dokazala niti tega, da je družba B., d.o.o., na dan 19. 2. 2014 zaposlovala 75 delavcev iz seznama, na katerega se toženka sklicuje. Število delavcev, ki naj bi se v relevantnem obdobju zaposlili v tej družbi, bi morala toženka dokazati, skladno z določili Pogodbe o sofinanciranju, najmanj z navedbo datuma nastopa zaposlitve in predložitvijo pogodb o zaposlitvi ter drugih podatkov in listin, kot jo je opozorilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno sklicevanje pritožbe na nujnost reorganizacije proizvodnje in izvedbo diverzifikacije za odločitev ni relevantno.

12. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da pritožba ni utemeljena, saj niso podani pritožbeni razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP.

13. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa mora povrniti skladno z določili Odvetniške tarife stroške, ki jih je imela z vloženim odgovorom na pritožbo (1875 odvetniških točk za sestavo odgovora na pritožbo, kar glede na vrednost točke skupaj z materialnimi stroški in DDV znese 1.393,54 EUR). Priznane stroške mora plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 VS RS II Ips 19/2013, II Ips 190/2017, II Ips 82/2019. 2 VS RS II Ips 82/2019. 3 V dopisu je takratni minister za gospodarstvo A. A. navedel, da toženki ni potrebno vrniti dodeljenih sredstev, ker je po njegovem mnenju izpolnila vse obveznosti iz Pogodbe o sofinanciranju ter da je tožnica, ki deluje v svojem imenu, vendar na račun ministrstva, v tem smislu dolžna upoštevati izrecna navodila ministrstva.