Jedro

V 381. členu Obligacijskega zakonika so opredeljene procesne obresti kot izjema od prepovedi obrestovanja obresti, to pa velja le za zahtevek od vložitve tožbe dalje. Izjeme ni mogoče širiti na vložitev predloga za izvršbo, ko upnik že razpolaga z izvršilnim naslovom. Ovira za to omejitev je v načelu formalne legalitete.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 8. 6. 2015 ugodi in se sklep o izvršbi razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba zaradi izterjave zakonskih zamudnih obresti od zneska obresti v višini 8.061,77 EUR od 14. 11. 2008 dalje in se v tem obsegu predlog za izvršbo zavrne, v izpodbijanem delu III. točke izreka pa tako, da upnika krijeta sama svoje stroške ugovornega postopka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanih a nespremenjenih delih (I. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Upnika krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog dolžnikov za popravo sklepa o izvršbi I 191/2015 z dne 1. 6. 2015 (I. točka izreka), zavrnilo ugovor dolžnikov zoper sklep o izvršbi I 191/2015 (II. točka izreka) ter dolžnikoma naložilo, da v roku 8 dni povrneta upniku 199,91 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka. V presežku je upnikov zahtevek za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov zavrnilo (III. točka izreka).

2.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožila dolžnika s skupno vlogo ter pri tem uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Menita, da bi ju, ob dejstvu, da predmetna izvršba teče le na premičnine, sodišče prve stopnje pa je s sklepom z dne 22. 6. 2016 izvršbo na premičnine ustavilo, pred odločanjem o njunem ugovoru zoper sklep o izvršbi sodišče moralo pozvati, ali pri vloženem ugovoru še vztrajata. Če pa je o ugovoru odločalo, bi moralo ugovoru ugoditi, saj se je izkazal za utemeljenega glede na to, da je bila izvršba na premičnine ustavljena, to pa je bilo edino izvršilno sredstvo. Ker je sodišče postopalo nezakonito, jima je po nepotrebnem povzročilo nadaljnje izvršilne stroške. Sodišču prve stopnje očitata, da je s tem, ko je na isti dan izdalo dva sklepa, pri tem pa je z enim ustavilo izvršbo (z edinim) izvršilnim sredstvom, ki je bilo v teku, z drugim pa je zavrnilo ugovor zoper sklep o izvršbi kot neutemeljen, izdalo dva diametralna sklepa. Vsled navedenemu menita, da je odločitev v II. in posledično tudi III. točki izreka izpodbijanega sklepa nezakonita. Ne strinjata se z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je le to zavrnilo njun predlog za popravo sklepa o izvršbi ter navajata, da sta že pred dovolitvijo izvršbe svoje prebivališče spremenila, zato bi sklep o izvršbi moral vsebovati njun pravilen naslov. Opozarjata, da so razlogi sodišča prve stopnje glede ugovorno zatrjevanega načela formalne legalitete napačni, saj sta konkretizirala oziroma pojasnila razliko v zneskih iz izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe. Izpostavljata še, da je izvršitelj opravil nezakonit rubež predmetov od vrednosti 32.929,17 EUR s pp in ne od pravilne vrednosti iz izvršilnega naslova v vrednosti terjatve 23.638,00 EUR s pp. minus 5.000,00 EUR. Predlagata ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa oziroma njegovo spremembo tako, da se dovoli izvršba na pravilni znesek terjatve in na pravilni naslov dolžnikov.

3. V odgovoru na pritožbo upnika nasprotujeta pritožbenim navedbam in predlagata njeno zavrnitev. Priglašata stroške, nastale z vložitvijo odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Utemeljenost predloga za popravo sodne odločbe je vezana na obstoj napake (v imenih ali številkah) ali drugih očitnih pisnih in računskih pomot in pomanjkljivosti glede oblike (328. člen v zvezi s 323. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ).

Skladno z drugim odstavkom 44. člena ZIZ sodišče v sklepu o izvršbi navede, da je bil ta sklep izdan na podlagi podatkov, ki jih je posredoval upnik v predlogu za izvršbo in da sodišče resničnosti njihove vsebine ni preverilo, razen v primeru iz sedmega odstavka 40. člena ter prvega stavka tretjega odstavka 46. člena tega zakona in četrtega odstavka 46. člena tega zakona. Glede na prvi odstavek 40. člena ZIZ mora upnik v predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova med drugim navesti tudi naslov dolžnika.

Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnik v predlogu za izvršbo (l. št. 1-3 spisa) navedel naslov dolžnikov, kot je razviden iz uvoda sklepa o izvršbi, katerega popravo sta dolžnika predlagala. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da v uvodu sklepa o izvršbi pri navedbi naslova dolžnikov ne gre za napake v imenih in številkah ali druge očitne pomote.

6. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo zato, ker je pred odločitvijo o ugovoru ustavilo izvršbo z edinim izvršilnim sredstvom, dolžnika pozvati, ali pri ugovoru vztrajata. Te dolžnosti ne ZIZ ne ZPP sodišču ne nalagata.

7. Ker ustavitev izvršbe na premičnine ne pomeni, da je bila izvršba dovoljena neutemeljeno, pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je vsled odločitve sodišča prve stopnje, da izvršbo na premičnine ustavi, šteti tudi, da je ugovor dolžnikov utemeljen. Utemeljenost ugovora opredeljuje določba 55. člena ZIZ, ki se nanaša na fazo dovolitve izvršbe, ne pa na fazo oprave izvršbe.

8. Pritožbene navedbe v zvezi z nepravilnostjo pri opravi premičninske izvršbe (za previsok znesek) na pravilnost in zakonitost napadenega sklepa ne morejo vplivati, temveč jih lahko dolžnika uveljavljata v okviru zahteve za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe, ki je urejena v 52. členu ZIZ, ne pa kot pritožbeni razlog zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvršbi.

9. Utemeljeno pa pritožba opozarja na napačnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da ugovor v delu, v katerem sta dolžnika zatrjevala kršitev načela formalne legalitete, ni bil obrazložen. Pritrditi je pritožbi, da sta dolžnika ta ugovorni razlog konkretizirano zatrjevala, saj iz ugovora izhaja, da sta izpostavila, da je sodišče dovolilo izvršbo za znesek 32.929,17 EUR, čeprav iz izvršilnega naslova izhaja znesek 23.638,00 EUR. Razlogi sodišča prve stopnje, da dolžnika nista konkretizirala, za koliko je terjatev, ki izhaja iz sklepa o izvršbi, previsoka, tako ne vzdržijo pritožbene presoje.

Iz odgovora na ugovor izhaja, da je upnik v znesku 31.699,77 EUR, v zvezi s katerim je predlagal izvršbo na podlagi izvršilnega naslova – sodbe Okrožnega sodišča v Celju P 1256/2005 z dne 5. 12. 2008 (32.929,17 EUR – 1.229,40 EUR; znesek 1.229,40 EUR se nanaša na pravdne stroške po navedenem izvršilnem naslovu, ki so prav tako izterjevani v predmetnem izvršilnem postopku – op. prit. sodišča), zajel tudi zakonske zamudne obresti od glavnice 23.638,00 EUR, ki so zapadle od 14. 9. 2004 do 13. 11. 2008, in sicer v višini 13.061,77 EUR, zmanjšane za dne 13. 11. 2013 plačanih 5.000,00 EUR. Predlagal je torej izterjavo procesnih obresti, kar pa v izvršilnem postopku ni dopustno. V 381. členu Obligacijskega zakonika (OZ) so opredeljene procesne obresti kot izjema od prepovedi obrestovanja obresti, ki pa velja le za zahtevek od vložitve tožbe dalje. Izjeme ni mogoče širiti na vložitev predloga za izvršbo, ko upnik že razpolaga z izvršilnim naslovom. Ovira za to omejitev je v načelu formalne legalitete.(1) Ali še drugače povedano: upnik lahko v izvršilnem postopku zahteva le tiste obresti, katere ima priznane v izvršilnem naslovu. Višje sodišče po vpogledu v spisovne podatke (priloga A1 spisa) ugotavlja, da upnik za izterjavo procesnih obresti v izvršilnem naslovu nima podlage.

10. Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi delno ugodilo in sklep v II. točki izreka spremenilo (3. točka 365. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ), tako da je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba zaradi izterjave zakonskih zamudnih obresti od zneska obresti v višini 8.061,77 EUR od 14. 11. 2008 dalje in v tem obsegu predlog za izvršbo zavrnilo. Ker sta dolžnika v ugovoru zatrjevala neutemeljenost dovolitve izvršbe le v delu, ki presega glavnični znesek iz izvršilnega naslova, sodišče druge stopnje zaključuje, da stroški odgovora na ugovor niso bili potrebni za izvršbo, saj je bilo ugovoru ugodeno in je bila izvršba v ugovornem obsegu ustavljena, zato jih morata kriti upnika sama (peti odstavek 38. člena ZIZ). Ob ugoditvi pritožbi zoper II. točko izreka je bilo potrebno spremeniti tudi III. točko izreka izpodbijanega sklepa tako, da upnika sama krijeta svoje stroške ugovornega postopka (3. točka 365. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom). V preostalem delu pa je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v nespremenjenem a še izpodbijanem delu delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Upnika sama krijeta stroške odgovora na pritožbo, saj z njim nista pripomogla k odločitvi in so zato stroški za odgovor nastali po nepotrebnem (peti odstavek 38. člena ZIZ).

Op. št. (1): Primerjaj VSL sklep II Ip 3198/2014 z dne 17. 12. 2014, I Ip 2608/2015 z dne 26. 8. 2015.