Jedro

Navkljub takšnemu očitku, pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe ni z ničemer pojasnilo, na podlagi katerih konkretnih dejstev in dokazov je takšno odločilno dejstvo sploh ugotavljalo, temveč je navedeno besedilo zgolj prepisalo iz izreka obtožnega akta.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornice obdolženega A.A. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po drugem odstavku 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 228. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan oškodovani družbi B. d.o.o. povrniti premoženjskopravni zahtevek v znesku 34.392,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2015 dalje. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 je obdolžencu naložilo dodatni pogoj, da mora plačati oškodovani družbi prisojeni premoženjskopravni zahtevek v znesku 34.392,88 EUR v roku enega leta in šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe, sicer bo pogojna obsodba preklicana in bo moral na prestajanje zaporne kazni. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 70,00 EUR in sodno takso v znesku 192,00 EUR. Po prvem odstavku 94. člena ZKP pa je obdolženec dolžan plačati še stroške vročitve v znesku 270,20 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo so odgovorili pooblaščenci oškodovane družbe B, d.o.o., ki pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

5. Pritožbeno sodišče je skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP napadeno sodbo najprej preizkusilo po uradni dolžnosti. Ta preizkus je pokazal, da v napadeni sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar je obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Opis kaznivega dejanja v izreku napadene sodbe obdolžencu, kot dejansko poslovodeči osebi družbe D. D. d.o.o., med drugim izrecno očita, da oškodovana družba ni prejela niti delnega plačila izdanega računa št. 3SI1400568 z dne 25. 11. 2014 za znesek 34.392,88 EUR, kljub temu, da bi obdolženec plačilo oškodovani družbi v času od zapadlosti računa z dne 25. 11. 2014 pa do konca leta 2015 lahko izvedel, saj je družba D. D. d.o.o. v poslovnem letu 2014 imela 630.104,00 EUR prihodkov in ga je zaključila s čistim dobičkom v višini 41.782,00 EUR, v poslovnem letu 2015 je imela prihodke v višini 564.109,34 EUR ter čisti dobiček v višini 111.330,40 EUR, v letu 2016 pa je poslovanje obravnavane družbe nenadoma prenehalo, saj ni več izkazovala nobenih prihodkov. Navkljub takšnemu očitku, pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe ni z ničemer pojasnilo, na podlagi katerih konkretnih dejstev in dokazov je takšno odločilno dejstvo sploh ugotavljalo, temveč je navedeno besedilo zgolj prepisalo iz izreka obtožnega akta. Izpustitev takšne dokazne ocene pa predstavlja kršitev določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP, ki določa, da mora sodišče določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov, pri čemer mora obrazložiti vsa odločilna dejstva, na katerih temelji izrek sodbe in navesti presojo vsakega dokaza posebej. Naveden očitek nedvomno predstavlja odločilno dejstvo, saj se nanaša na obstoj preslepitve in preslepitvenega namena obdolženca, saj bi opisano finančno poslovanje družbe D. D. d.o.o. omogočalo plačilo spornega računa tako v fazi sklenitve posla v avgustu 2014, kakor tudi pri njegovem izvajanju, pri čemer so (v nasprotju s prepričanjem pritožbe) upoštevna tudi ravnanja po zapadlosti terjatve.1 Še zlasti, ker se obdolžencu očita, da je z lažnivim prikazovanjem rok za plačilo računa z dne 25. 11. 2014 vezal na čas treh mesecev po njegovi izdaji, in sicer zaradi pričakovanega plačila subvencije oziroma nepovratnih sredstev, ki jih je dne 2. 10. 2015 dobil nakazana, nato pa se je tudi v letu 2016 večkrat sestal z direktorjem oškodovane družbe in mu z namenom nadaljnje pridobitve časa obljubljal plačilo. Sodišče prve stopnje bi torej moralo ugotavljati utemeljenost takega očitka in ga v luči vseh preostalih obdolžencu očitanih preslepitvenih ravnanj in namena ustrezno ovrednotiti v obrazložitvi napadene sodbe. Glede na obrazloženo, torej v odsotnosti razlogov o navedenem odločilnem dejstvu, pa je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Istovrstno kršitev je pritožbeno sodišče ugotovilo tudi glede očitka obdolžencu, da je bil njegov transakcijski račun št. SI56 ..., ki ga je imel odprtega pri E. E. d.d. kot s.p., vse od 27. 6. 2013 neprestano blokiran, ob prejemu nepovratnih sredstev v višini 99.101,40 EUR dne 2. 10. 2015 na navedeni račun, pa je bilo zaradi odtegljajev iz predhodnih dolgov še istega dne stanje na računu zgolj 7.986,08 EUR. Na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil navedeni transakcijski račun blokiran in da so račun bremenili predhodni dolgovi, sploh ni razvidno, saj je sodišče prve stopnje tudi v tej zvezi opis kaznivega dejanja iz izreka zgolj prepisalo, kar za utemeljitev odločilnih dejstev ne zadošča. Kot že pojasnjeno, bi sodišče prve stopnje moralo za vsakega od (v opisu kaznivega dejanja) očitanih ravnanj navesti konkretne razloge o tem, katera dejstva in podatki utemeljujejo zaključek o obstoju preslepitvenega ravnanja ter katero dokazno gradivo to potrjuje. Zato je tudi v tem delu napadena sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Ni pa mogoče pritrditi zatrjevanju pritožbe, ki sodišču prve stopnje očita, da je zgolj prepisalo zagovor obdolženca in izpovedbo priče F. F., brez da bi ju ocenilo. Pritožba prezre obrazložitev napadene sodbe v točkah 68-75, v katerih je sodišče prve stopnje takšno dokazno oceno nedvomno podalo. Ali je ta dokazna ocena pravilna, pa je stvar presoje ugotovljenega dejanskega stanja, in ne smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Zagovornica v pritožbi uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Vendar neutemeljeno, saj jo pritožba veže na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Takšna kršitev ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le tedaj, ko je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa kazenskega zakona ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno. Ob navedenem pa je še dodati, da se pritožba v tej zvezi nekritično sklicuje na obširno sodno prakso, ki z obravnavano zadevo ni primerljiva. Očitek obdolžencu namreč temelji na vrsti njegovih aktivnosti in ravnanj, ki so v izreku napadene sodbe v časovnem in logičnem sosledju ustrezno konkretizirana, zato pritožba očitek preslepitve neutemeljeno in parcialno prepozna zgolj v blokadi transakcijskega računa A. A. s.p. in stanju le-tega po nakazilu nepovratnih sredstev na navedenem računu.

10. Po obrazloženem, in ker ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vselej terjajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP), s preostalimi pritožbenimi navedbami pa se glede na naravo ugotovljenih kršitev ni moglo ukvarjati. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeni kršitvi in presoditi ostale pritožbene navedbe (zlasti glede skladnosti izpovedbe priče F. F. v posameznih fazah kazenskega postopka) ter o zadevi ponovno odločiti.

1 Prim. Devetak H., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2019, str. 820; prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 17526/2014 z dne 16. 9. 2021.