Jedro

Dejstvo, da storilec ni izstopil na izvozu, ki je določen za izstop za vozila z maso, ki ustreza storilčevemu vozilu, in da na tem izvozu ni mogel plačati cestnine, ne pomeni, ni bilo cestninske točke na relaciji, na kateri je vozil.

Izrek

Zahtevo za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ DARS d. d. je zoper E. S. izdal plačilni nalog zaradi prekrška po prvi alineji prvega odstavka 77. a člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) in mu izrekel globo v višini 300

EUR . Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Postojni kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Vrhovni državni tožilec vlaga zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi

kršitve prve alineje prvega odstavka 77. a člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) v zvezi s 1. točko 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da storilčevo dejanje ne predstavlja očitanega mu prekrška, ampak iz opisa dejanskega stanja izhaja, da je storilec zagrešil kršitvi iz prvega odstavka 24. člena in prvega odstavka 25. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in se za ta prekršek kaznuje po določbi šestega odstavka 25. člena ZVCP. Predlaga spremembo sodbe in plačilnega naloga tako, da se prekršek pravilno pravno opredeli in izreče višino globe v skladu z zakonom.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu, ki je odgovoril in navaja, da se je ob vstopu na avtocesto registriral s kartico TRANSPORTER. DARS d. d. bi lahko na podlagi posnetkov zaračunal uporabnino avtoceste. Če bi ga sodnica Okrajnega sodišča v Postojni zaslišala o omenjeni zadevi, zahteva za varstvo zakonitosti sploh ne bi bila potrebna.

B.

4. Iz opisa dejanskega stanja, ki ga je podal prekrškovni organ in je njegove ugotovitve potrdilo sodišče, izhaja, da je storilec 4. 8. 2010 s tovornim vozilom IVECO z registrskimi oznakami PO ... vozil po cestninski cesti A1 iz smeri Kopra proti Ljubljani. Video nadzorna kamera je zaznala, da je storilec brez plačila cestnine izstopil na cestninski postaji Razdrto. Ta cestninska postaja je namenjena samo vozilom do 3500 kg največje dovoljene mase, za katere se cestnina plačuje z vinjeto. Pred izhodom Razdrto je postavljena ustrezna prometna signalizacija, ki voznike opozarja, da je na izhodu Razdrto prepovedan izstop vozil, katerih največja dovoljena masa presega 3500 kg. Sodišče v sodbi še ugotavlja, da se prometna signalizacija začne pred začetkom izstopnega pasu in je večkrat ponovljena tudi nad voziščem. Če voznik kljub znakom ob cesti spregleda, da je prepovedan izstop za vozilo, kakršno vozi, se lahko še vedno pred omenjeno cestninsko postajo po vzporednem priključku preusmeri nazaj na cestninsko cesto.

5. Vrhovni državni tožilec je v zahtevi mnenja, da storilec cestnine na točki cestninjenja ni mogel plačati, saj je bil izvoz z avtoceste namenjen le vozilom, ki uporabljajo vinjeto, zato njegovo dejanje ne predstavlja očitanega prekrška. Pri tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 21/2011 z dne 19. 4. 2011, iz katere izhaja, da če na relaciji, kjer voznik vozi, ni cestninske točke, ki bi jo prevozil ne da bi plačal cestnino, dejanje ne predstavlja prekrška po prvi alineji prvega odstavka 77. a člena ZJC. Iz dopisa DARS d. d. izhaja, da na podlagi Uredbe o cestninskih cestah in cestnini(1) (v nadaljevanju Uredba) plačilo cestnine na cestninski postaji, kjer je storilec zapustil avtocesto, ni možno. Naveden prekršek pa stori cestninski zavezanec, ki brez plačila cestnine za uporabo cestninske ceste prevozi točko cestninjenja, pa bi cestnino moral plačati.

6. ZJC v 11. a členu določa, da se za uporabo cestninske ceste plačuje cestnina. Iz Uredbe (Priloga 1) izhaja, da je cesta, iz katere je storilec izstopal (AC Ljubljana-Fernetiči), v zaprtem cestninskem sistemu. Voznik mora na vstopni cestninski postaji v zaprtem cestninskem sistemu z elektronskim medijem ali napravo za elektronsko cestninjenje evidentirati vstop tako, kakor je določeno z načinom cestninjenja, evidentiranja in nadzora plačevanja cestnine ter s splošnimi pogoji uporabe naprav za elektronsko cestninjenje (7. točka 7. člena Uredbe). Na izstopni postaji pa se na enak način napravi obračun plačila cestnine za uporabo cestninske ceste. Uredba v osmem odstavku 8. člena določa, da lahko upravljavec na posameznih manj pogosto uporabljanih cestninskih postajah vzpostavi samo takšne načine plačevanja cestnine, ki ne zahtevajo navzočnosti osebja upravljavca (samodejne cestninske postaje). Takšne cestninske postaje in možni načini plačevanja cestnine na njih se določijo v Prilogi 1 te uredbe, na priključkih nanje pa morajo biti tudi jasno označene V Prilogi 1 je kot samodejna cestninska postaja določena tudi Cestninska postaja Razdrto(2). Obravnavan primer je bistveno drugačen od primera, na katerega se sklicuje zahteva. Storilec je v zadevi IV Ips 21/2011 vozil na relaciji, kjer ni bilo cestninske postaje.(3) E. S. pa je imel možnost cestninsko cesto zapustiti na izvozu, ki je določen za vozila, ki presegajo maso 3500 kg (na izvozu pred izvozom Razdrto ali za njim) in na eni od teh cestninskih točk evidentirati svoje vozilo ter plačati cestnino (s kartico TRANSPORTER). Dejstvo, da storilec ni izstopil na izvozu, ki je določen za izstop za vozila z maso, ki ustreza storilčevemu vozilu, in da na tem izvozu Razdrto ni mogel plačati cestnine, ne pomeni, ni bilo cestninske točke na relaciji, na kateri je vozil storilec.

7. Navedbe tožilca v zahtevi, da storilec ni upošteval prometnih znakov (prometne signalizacije na avtocesti A1 pred izstopno postajo Razdrto, ki je opozarjala, da po tem izvozu ni dovoljen izvoz vozil, ki presegajo skupno maso 3500 kg) in da je s tem zagrešil kršitvi prvega odstavka 24. člena in prvega odstavka 25. člena ZVCP-1 pa so nerelevantne, saj je nadzor in urejanje prometa, kamor sodita tudi določbi prvega odstavka 24. člena in prvega odstavka 25. člena ZVCP-1, v pristojnosti policije in ne upravljavca cestninske ceste. V obravnavanem primeru je kot prekrškovni organ nastopal DARS. d. d., in ne policija. Zato predlagana sprememba plačilnega naloga in sodbe z drugačno pravno opredelitvijo prekrška v tem primeru (ne glede na opis prekrška), ne bi bila mogoča. C.

8. Ker zatrjevane kršitve niso podane je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo. (425. člen ZKP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 109/2009 s spremembami.

Op. št. (2): Priloga 1 Uredbe Samodejne cestninske postaje Cestninska postaja Razdrto: „Na tej cestninski postaji se lahko z avtoceste izstopa le z vozili, katerih največja dovoljena masa ne presega 3.500 kg. Na avtocesto se preko te cestninske postaje lahko vključujejo vsa vozila. Vozila, katerih največja dovoljena masa presega 3.500 kg, morajo vstop evidentirati s prevzemom cestninskega listka na zgornjem nivoju avtomatskega podajalca cestninskih listkov, ostalim vozilom pa se vstop omogoči s pritiskom na tipko za dvig zapornice na spodnjem nivoju avtomatskega podajalca.“ Op. št. (3): Iz odločbe Vrhovnega sodišča izhaja, da je tako ugotovil prekrškovni organ v pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Izpodbijan plačilni nalog pa ni vseboval kratkega opisa dejanja. Vrhovno sodišče pa je zaradi dvoma v resničnost odločilnih dejstev ugotovljenih v odločbi v skladu s 427. členom ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijani plačilni nalog razveljavilo in zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje.